Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (15.889-15.913)


  1.      izvzémati  -am nedov. (ẹ̑) ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izvzemati stroške za poslovanje // dajati, priznavati večje pravice, ugodnosti v primeri z drugimi: njega izvzema med vsemi ♪
  2.      izvzémši  prisl. (ẹ̑) knjiž. razen, samo ne: te mravlje so podobne našim, izvzemši velikost; nisem je videl v družbi, izvzemši v gledališču / kadijo vsi, ne izvzemši najmlajših, neustalj. najmlajše vključno, vštevši ♪
  3.      izza  predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja za čim: luna vzhaja izza gore; vstati izza mize; voz pripelje izza ovinka / izza ograje se zasliši krik // knjiž., redko za izražanje položaja za čim; za: skrivati se izza vogla 2. raba peša za izražanje časovnega izhodišča v preteklosti; iz: znamenje izza turških časov; poznava se izza šolskih let / star. izza mlada iz zamlada; izza očetove smrti ni bil več doma od očetove smrti ∙ Tavčarjev roman Izza kongresa iz časov kongresa ♪
  4.      izzídek  -dka m (ȋ) grad. pomol iz hišnega zidu, na vseh straneh obzidan: stare mestne hiše imajo nad pritličjem izzidke ♪
  5.      izziválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izziva: policija je aretirala izzivalce; spoprijeti, stepsti se z izzivalci / fašistični izzivalci ∙ ekspr. izzivalec smrti, usode kdor se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti 2. šah., šport. kdor si pridobi pravico tekmovati s svetovnim prvakom za naslov prvaka: v dvoboju za naslov šahovskega svetovnega prvaka vodi izzivalec; v lahki kategoriji se izzivalcu ni posrečilo zmagati ♪
  6.      izziválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izziva: fant je nesramen in izzivalen / izzivalen glas, smeh / izzivalna predrznost; izzivalno vedenje / izzivalno premikanje čet ob meji 2. nav. ekspr. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: nosila je izzivalno obleko izziválno prisl.: izzivalno govoriti, pogledati, se smejati; dekle se vede zelo izzivalno; nekaj gledalcev je izzivalno zapustilo dvorano; sam.: na njej je nekaj izzivalnega ♪
  7.      izzívanje  -a s (í) glagolnik od izzivati: njegovo izzivanje ga je razburilo; izzivanje na pretep, vojno; izzivanje z besedami, vedenjem / izzivanje usode ♪
  8.      izziváški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na izzivače: izzivaško vedenje / organizirati izzivaški pohod / izzivaški agent ♪
  9.      izziváštvo  -a s (ȃ) izzivaško ravnanje ali dejanje: veselje se je spremenilo v izzivaštvo; izzivaštvo mladoletnikov ♪
  10.      izzívati  -am nedov. (í) 1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročati, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: fantje so ga izzivali; izzivati k prepiru, pretepu, na prepir, pretep / vojaško izzivati z vojaškimi akcijami ustvarjati napetost v mednarodnih odnosih 2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavlja, nastaja: predavateljeve trditve so izzivale nasprotovanje / s takimi ukrepi so izzivali narodnostni razdor ∙ ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno 3. vzbujati pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: s svojo obleko je hotela izzivati / njena lepota je izzivala izziváje: fantu se je veliko posvečal, izzivaje s tem nevoščljivost drugih; nastopati izzivaje izzivajóč -a -e: nosila je izzivajoč klobuk; izzivajoč pogled; izzivajoče vedenje; prisl.: izzivajoče govoriti ♪
  11.      izzlogováti  -újem dov. (á ȗ) izgovoriti, prebrati po zlogih: izzlogovati besedo ♪
  12.      izzoréti  -ím dov., izzôrel in izzorèl in izzorél (ẹ́ í) knjiž., redko dozoreti, razviti se: fant je izzorel v moža / v trpljenju je izzorelo njeno junaštvo ♪
  13.      izzváti  -zôvem dov., izzvál (á ó) 1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročiti, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: izzvali so ga, pa se je moral braniti / izzvati koga na boj / izzvati koga k debati, polemiki 2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavi, nastane: njegove izjave so izzvale jezo, odpor; odločitev vlade je izzvala demonstracije, proteste; udarec je izzval ostro bolečino / izzvati prepir, pretep // povzročiti, da se kaj pojavi, nastane: ljudje velikokrat sami izzovejo nesrečo / s svojim pripovedovanjem je želela izzvati sočustvovanje vzbuditi ◊ jur. izzvati prstne odtise napraviti jih vidne izzván -a -o: smeh je bil izzvan; izzvana izjava ♦ med. izzvani splav splav, ki ga nosečnica želi in se opravi s človeškim posegom ♪
  14.      izzvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati zveneti: gosli, strune so izzvenele / izzvenel je zadnji akord; pren., knjiž. izzvenel je njegov pozdrav 2. knjiž., s prislovnim določilom končati se s čim: romanca izzveni v mirnih zvokih; skladba je izzvenela v prijeten finale / prireditev je izzvenela v prijateljskem razpoloženju // z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: večina pesmi iz te zbirke izzveni v resignacijo; igra glavnega junaka ni izzvenela dovolj prepričljivo; njegove besede so izzvenele kot poklon ∙ publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha ♪
  15.      izzvenévati  -am nedov. (ẹ́) 1. približevati se koncu zvenenja: zadnji akordi izzvenevajo / v daljavi izzveneva zvonjenje; pren., knjiž. ekspresionizem je počasi izzveneval 2. knjiž., s prislovnim določilom končevati se s čim: skladba izzveneva v mirnih zvokih / publ. diskusija izzveneva v zahtevo, da je treba izrečene sklepe čimprej realizirati // z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: pesnikov klic javnosti je izzveneval brez odmeva; roman izzveneva avtobiografsko; njegove besede izzvenevajo kot grožnja ♪
  16.      izzvijáčiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. z zvijačo priti do česa: če ne doseže česa naravnost, izzvijači; izzvijačil si je dopust ♪
  17.      izžaréti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati žareti: žerjavica je izžarela 2. publ. oddati valove, delce: večina nevtronov izžari že v prvi sekundi / zaradi visokih temperatur izžari velik del sproščene energije v obliki toplote ♪
  18.      izžarévati  -am nedov. (ẹ́) 1. oddajati toploto: ogrete skale izžarevajo / peč izžareva vročino // publ. oddajati valove, delce, sevati: radioaktivna snov izžareva / antena izžareva v tej smeri zelo malo moči 2. ekspr. kazati, izražati: njen nastop izžareva veselje do življenja // kazati se, širiti se: iz dela izžareva velika umetniška moč 3. med. širiti se z obolelega dela telesa na bližnje dele: pri žolčnem napadu izžareva bolečina pod levo lopatico izžarevajóč -a -e: toplino izžarevajoča knjižica; izžarevajoča svetloba ♪
  19.      izžaríti  -ím dov., izžáril; izžárjen in izžarjèn (ȋ í) 1. metal. segreti jeklo do določene temperature zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: izžariti jeklo 2. redko razžariti: izžariti iglo nad plamenom ♪
  20.      izžarjeváti  -újem nedov. (á ȗ) metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti; žariti: izžarjevati jeklo ♪
  21.      izžéjati  -am dov. (ẹ̑) 1. povzročiti občutek potrebe po pijači: pot človeka izlačni in izžeja 2. nav. ekspr. z odtegovanjem pijače povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi: oblegance so izstradali in izžejali izžéjan -a -o: izžejan popotnik ♪
  22.      izžemáč  -a m (á) ekspr., redko izkoriščevalec: veleposestniški izžemači ♪
  23.      izžemálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) ekspr. izkoriščevalec: izkoriščani se upirajo izžemalcem; tuji izžemalci ♪
  24.      izžemálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izžemanje: izžemalna politika ◊ papir. izžemalni stroj stroj za odstranjevanje vode iz celuloze, lesovine ♪
  25.      izžgáti  -žgèm dov., izžgál (á ȅ) 1. z ognjem poškodovati, uničiti: ogenj mu je izžgal oči // knjiž. z vročino uničiti: sonce je izžgalo travo 2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom: izžgati drevak; s cigareto izžgati luknjo v papir 3. med. uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžgati divje meso, rano izžgán -a -o: izžgan čoln; izžgane oči; polja so izžgana od sonca / ekspr. od mrzlice je ves izčrpan, izžgan ♪

   15.764 15.789 15.814 15.839 15.864 15.889 15.914 15.939 15.964 15.989  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA