Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (14.539-14.563)


  1.      imitátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na imitatorje: opravljati imitatorsko delo / imitatorske sposobnosti / razlika med imitatorsko in originalno poezijo ♪
  2.      imitírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega; posnemati, ponarejati: imitirati mahagoni / obnavljal je kipe in imitiral stare slike / to blago imitira irhovino 2. knjiž. ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemati, oponašati: imitirati koga v vedenju / imitiral je ptičje petje imitíran -a -o: imitiran marmor; imitirano usnje ♪
  3.      ìmorálen  -lna -o prid. (ȉ-ȃ) knjiž. ki ne priznava, se ne drži moralnih načel: imoralen človek ♪
  4.      ìmoralíst  -a m (ȉ-ȋ) knjiž. kdor ne priznava, se ne drži moralnih načel: nihilisti in imoralisti ♪
  5.      imovít  -a -o prid., imovítejši (ȋ) star. bogat, premožen: imovit kmet; bil je sin imovitih staršev ♪
  6.      ímperativ  -a m (ȋ) 1. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: izhajati iz družbenega imperativa; film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom; razorožitev postaja imperativ sedanjega časa / spoznati pisateljev notranji imperativ / z oslabljenim pomenom: inteligenca se je podredila revolucionarnim imperativom; publ. tam vlada imperativ boja za oblast // nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ ♦ filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati 2. lingv. velelni naklon: stavek v imperativu // glagolska oblika za izražanje tega naklona; velelnik: uporabiti imperativ ♪
  7.      ímperativen  in imperatíven -vna -o prid. (ȋ; ȋ) nanašajoč se na imperativ: spoznati imperativne naloge podjetja; imperativna potreba samoohranitve / njegovo govorjenje je bilo zelo imperativno ukazovalno ♦ lingv. imperativni stavek velelni stavek ímperativno in imperatívno prisl.: še podatke je treba imperativno zahtevati ♪
  8.      imperátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na imperatorje: imperatorska oblast / imperatorske težnje ♪
  9.      ímperfekt  -a m (ȋ) lingv. glagolska oblika za izražanje preteklega trajajočega ali ponavljajočega se dejanja: aorist in imperfekt ♪
  10.      ímperfektiven  in imperfektíven -vna -o prid. (ȋ; ȋ) lingv. ki izraža trajanje ali ponavljanje dejanja; nedovršen: imperfektivni glagoli ♪
  11.      imperiálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na imperij: različni imperialni interesi / imperialna politika ♪
  12.      imperialístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na imperialiste ali imperializem: imperialistični cilji; obramba imperialističnih interesov; imperialistična razdelitev sveta / imperialistična politika / imperialistični stadij kapitalizma / nasprotja med imperialističnimi državami / imperialistične vojne ♪
  13.      impêrij  -a m (é) zlasti v 19. stoletju velika, monarhično urejena država, navadno s kolonialno posestjo: gospodarsko propadanje imperija / britanski imperij // v starem veku velika država sploh: perzijski, rimski imperij ◊ zgod. imperij pri starih Rimljanih najvišja vojaška in civilna oblast ♪
  14.      ìmpersonálen  -lna -o prid. (ȉ-ȃ) knjiž., redko brezoseben: impersonalno mnenje / impersonalne izkušnje neosebne ♦ lingv. impersonalna raba brezosebna raba ♪
  15.      impertinénca  -e ž (ẹ́) knjiž. predrznost, nesramnost: njegova impertinenca se ne da opravičiti ♪
  16.      impetuóznost  -i ž (ọ̑) knjiž., redko naglost, silovitost: njegova impetuoznost se pogosto bliža nevljudnosti ♪
  17.      implantát  -a m (ȃ) med. kar se implantira: izdelati implantat ♪
  18.      implicírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. vsebovati, pa ne določno izražati: koeksistenca implicira tudi bolj intenzivne kulturne odnose implicíran -a -o: vsa ta dejstva so implicirana v avtorjevem pripovedovanju ♪
  19.      implícite  prisl. (ȋ) knjiž. vsebovano, pa ne določno izraženo: avtor eksplicite ali implicite ohranja humanistične ideale / v sodbi je implicite zajeto tudi njegovo stališče vključno ♪
  20.      implicíten  -tna -o prid. (ȋ) knjiž. ki je vsebovan, pa ne določno izražen: tekst je implicitna kritika; vse to ima svojo implicitno logiko ♦ mat. implicitna oblika funkcije oblika, zapis funkcije, v katerem odvisna spremenljivka ni sama na eni strani enačbe implicítno prisl.: implicitno izražena misel ♪
  21.      implikácija  -e ž (á) knjiž. kar je vsebovano, pa ne določno izraženo: razlagati implikacije / skušal se je izogniti političnim implikacijam ◊ filoz. zveza med stavki, ki povezuje odnos med razlogom in posledico ♪
  22.      implozíja  tudi implózija -e ž (ȋ; ọ́) fiz. hitro porušenje votlega telesa zaradi premočnega zunanjega pritiska ♪
  23.      implúvij  -a m (ú) pri starih Rimljanih osrednji, poglobljeni del atrija, v katerega se steka deževnica: vaze s cvetlicami ob impluviju ♪
  24.      imponderabílije  -lij ž mn. (í ȋ) fiz., nekdaj kar se ne da stehtati: svetlobo in toploto so prištevali k imponderabilijam // knjiž., redko nepreračunljive okoliščine, nedoločljivi vplivi: življenje je polno imponderabilij, ki se z besedami ne dajo izraziti ♪
  25.      imponírati  -am nedov. (ȋ) knjiž., navadno z dajalnikom vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja: hotel ji je imponirati; to mu imponira; njegovo vedenje mu prav nič ne imponira; s svojim nastopom je ljudem zelo imponiral / samozavest vselej imponira imponirajóč -a -e: knjiga je napisana z imponirajočo resnobo ♪

   14.414 14.439 14.464 14.489 14.514 14.539 14.564 14.589 14.614 14.639  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA