Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (12.964-12.988)


  1.      goltàv  -áva -o [u̯t] prid. (ȁ á) star. požrešen: goltav človek / goltav je bil na žganje goltávo prisl.: goltavo jesti ♪
  2.      gólten  -tna -o [u̯t] prid. (ọ̑; drugi pomen ọ̄) 1. nanašajoč se na golt: goltna bezgavka / spregovoril je s tihim, goltnim glasom 2. star. požrešen: bil je zelo golten ♪
  3.      góltnež  -a [u̯t] m (ọ̑) slabš., redko požrešnež: takšen goltnež je, da bi najraje vse sam pojedel ♪
  4.      góltniti  -em [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) ekspr. 1. hitro, sunkovito kaj reči, spregovoriti: ves prestrašen je nekaj goltnil 2. narediti požirek: parkrat je goltnil žganje, pa mu je odleglo ♪
  5.      gomárati  -am nedov. (ȃ) star. 1. plaziti se, kobacati: otrok je gomaral okrog matere 2. garati: ves teden gomara po njivah in travnikih; trdo gomarati ♪
  6.      gomázen  -zni ž (ȃ) star. golazen: nadležna, strupena gomazen; zvija se kot gomazen ♪
  7.      gomazéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: po cestah gomazijo ljudje; mravlje so gomazele po listih / v mesu so gomazeli črvi / brezoseb., ekspr.: na smetišču je gomazelo (od) podgan bilo jih je zelo veliko; v potoku je bilo toliko rib, da je kar gomazelo; pren., ekspr. čudne misli mi gomazijo po glavi 2. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka: od groze so mu gomazeli mravljinci po hrbtu; brezoseb. od strahu mu je gomazelo po telesu gomazèč -éča -e: gomazeče mravlje; stal je sredi gomazeče množice ♪
  8.      gomezíca  -e [mǝz in mez] ž (í) 1. mn., redko srh, mravljinci: gomezice so mi šle po hrbtu 2. alp. voda, ki se cedi iz razpok ali izpod snega in rahlo obliva skalo ♪
  9.      gomezljáti  -ám [mǝz in mez] nedov. (á ȃ) nav. 3. os., ekspr. gomazeti: črvi gomezljajo po mesu / brezoseb. vse je gomezljalo (od) mravelj ♪
  10.      gomíliti  -im nedov. (í ȋ) ekspr. kopičiti, množiti: vse življenje je gomilil kapital; dokazno gradivo se mu gomili v predalu / gomiliti les / otroci so se gomilili v svojem kotu stiskali, gnetli ♪
  11.      gomoljíčar  -ja m (ȋ) kdor nabira gomoljike: bil je navdušen gomoljičar ♪
  12.      góndola  -e ž (ọ̑) 1. dolg, ozek čoln z močnimi krivinami na koncih, ki se rabi v Benetkah: gondola je drsela po Velikem kanalu; sesti v gondolo 2. viseča, zaprta priprava za prevoz ljudi, tovora, navadno pri cepelinu ali žičnici: dvigniti se v gondoli; žičnica z dvema gondolama ♪
  13.      góndolski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na gondolo: barka gondolskega tipa / gondolska žičnica ♪
  14.      gondráti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. godrnjati: sam zase je nekaj gondral / medved gondra ♪
  15.      góng  -a m (ọ̑) viseča kovinska plošča, ki daje ob udarcu dolgotrajen, prodoren zvok: gong je zazvenel, zavesa se je dvignila; udarec na gong / gong za napoved časa // muz. temu podobno glasbilo: glasovi flavt in gongov ♪
  16.      gonílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki dela, povzroča, da se kaj giblje, premika: gonilni stroj; gonilna naprava, priprava; gonilna sila / gumijast gonilni jermen; gonilna veriga 2. ki povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: gonilni motiv drame; gonilna sila napredka ◊ elektr. gonilna napetost napetost, ki povzroča v električnem krogu električni tok ♪
  17.      gonílka  -e ž (ȋ) teh. del priprave, s katero se kaj goni, poganja: otroci so se obešali na gonilke pri mlatilnici / kolesar je zadel ob rob pločnika z gonilko ročico med pedalom in zobatim kolesom ♪
  18.      gonílo  -a s (í) 1. teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja: zamenjati gonilo; okvara gonila / jermensko, zobniško gonilo 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje; gibalo: strah je postal glavno gonilo vsega njegovega početja; objektivno gonilo umetnikovega ustvarjanja ♪
  19.      goniométričen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na goniometrijo: goniometrična enačba / goniometrična funkcija trigonometrična funkcija ♪
  20.      goniometríja  -e ž (ȋ) mat. geometrija, ki se ukvarja zlasti s koti ♪
  21.      goníti  gónim nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal / ekspr. veter je gonil oblake proti goram // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto ● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist ◊ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak goníti se 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval ♪
  22.      gónja  -e ž (ọ́) 1. glagolnik od goniti: gonja živine na pašo / uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles / le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji 2. močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo; časopisna, politična gonja; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo 3. ekspr., v zvezi z za pretirano prizadevanje za dosego česa: gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami; gonja za uživanjem 4. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca; pogon: gonja se je pričela / lovska gonja / tiha gonja 5. nar. severovzhodno pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: čez potok so vodile stare, zaraščene gonje ♪
  23.      gonjáč  -a m (á) 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev 3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače ♪
  24.      gonjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na gonjače: gonjaški bič / gonjaški lov ♪
  25.      gonôba  -e ž (ó) zastar. uničenje, poguba: gonoba prihaja od vseh strani ♪

   12.839 12.864 12.889 12.914 12.939 12.964 12.989 13.014 13.039 13.064  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA