Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Se (11.514-11.538) 
- epicíkel -kla m (í) astr., po Ptolemeju krog, po katerem se giblje planet in katerega središče se hkrati giblje po drugem krogu okrog Zemlje ♪
- epicikloída -e ž (ȋ) geom. krivulja, ki jo opiše točka na obodu kroga, kotalečega se po zunanji strani drugega kroga ♪
- epidémičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na epidemijo: epidemična bolezen / epidemični meningitis / bolezen je zavzela epidemičen obseg epidémično prisl.: bolezen se pojavlja epidemično; pren. strah se je širil epidemično ♪
- epidemiolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epidemiologijo: epidemiološke raziskave, študije / epidemiološki oddelek v bolnici ♪
- epidêrmis -a m (ȇ) anat. plast celic na površini kože; (kožna) povrhnjica: opazovati epidermis pod mikroskopom // bot. plast celic na površini neolesenelih rastlinskih organov ♪
- epifíza -e ž (ȋ) anat. 1. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih, češerika: funkcija epifize 2. končni del dolge cevaste kosti: odlomljena epifiza ♪
- epífora -e ž (ȋ) lit. ponovitev iste besede ali besedne skupine na koncu zaporednih stavkov ali verzov ♪
- epigenétski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na epigenezo: epigenetski razvoj ♦ geogr. epigenetska dolina tesna dolina, ki jo je izdolbla reka, ko se je skozi lastno naplavino zajedla v odpornejšo osnovo ♪
- epigenéza -e ž (ẹ̑) biol. teorija, da se v osebnem razvoju iz preprostega začetnega stanja razvije vse bolj kompliciran organizem ♪
- epigónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epigone: epigonska lirika / epigonski pisatelj ♪
- epigónstvo -a s (ọ̑) nav. slabš. posnemanje del pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: ta pisatelj se nagiba k epigonstvu; plitvo epigonstvo; epigonstvo po vsebini in obliki; njegovo ustvarjanje je daleč od vsakega epigonstva ♪
- epigráf -a m (ȃ) knjiž. 1. kratek izrek, citat, pregovor na začetku knjige, poglavja: vzeti epigraf iz Prešerna 2. krajše besedilo v verzih ali prozi na spominskih ploščah, spomenikih, stavbah ♪
- epigráfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na epigraf: epigrafski spomeniki stare Indije / epigrafska zbirka ♪
- epigrám -a m (ȃ) lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku, puščica: Prešernovi epigrami; njegovi epigrami so zabavni ♪
- epigramátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na epigram: epigramatični verzi / epigramatičen članek jedrnat in duhovit ♪
- epigramátik -a m (á) knjiž. kdor piše epigrame, puščičar ♪
- epigramátika -e ž (á) lit. epigramatična dela, epigrami: Prešernova epigramatika; zajedljiva epigramatika ♪
- epigrámski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na epigram: Prešernova epigramska satirika / epigramski slog ♪
- épik -a m (ẹ́) kdor piše epska dela, navadno epske pesmi: liriki in epiki / Balzac je velik epik ♪
- epikuréjski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na epikurejce ali epikureizem: epikurejska filozofija; epikurejska teorija o atomih / epikurejsko življenje ♪
- epikuréjstvo -a s (ẹ̑) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikurejstvo in stoicizem 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: popolnoma se je vdal čutnosti in epikurejstvu; rafinirano epikurejstvo ♪
- epiléptičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na epilepsijo, božjasten: epileptični krči; epileptičen napad / epileptičen bolnik ♪
- epilóg -a m (ọ̑) lit. posebni, zaključni del kakega literarnega dela: v epilogu piše avtor o nastanku knjige; prolog in epilog; drama v treh dejanjih z epilogom; pren., publ. dejanje je dobilo svoj epilog pred sodiščem ♪
- epístelski -a -o [tǝl] prid. (ȋ) rel., v zvezi epistelska stran oltarja stran, na kateri se navadno bere berilo: duhovnik je stopil na epistelsko stran oltarja ♪
- epistemologíja -e ž (ȋ) filoz. filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; gnoseologija ♪
11.389 11.414 11.439 11.464 11.489 11.514 11.539 11.564 11.589 11.614 
