Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Se (1.039-1.063)


  1.      besedílo  -a s (í) 1. z določenimi besedami izražene misli: popravljati, spreminjati besedilo; sestaviti dokončno besedilo predloga; napačno razlagati zakonsko besedilo / vezno besedilo pri recitacijskem večeru // napisano delo: komentirati, študirati stara besedila; dramsko besedilo 2. iz besed sestoječi del v knjigi, publikaciji: v knjigi je več slik kot besedila; nečitljivo besedilo; delo obsega čez šeststo strani besedila // besedni del v glasbenem delu: melodijo si je zapomnil, besedilo pa je pozabil / pesem je uglasbil na besedilo Simona Gregorčiča ♪
  2.      besediloslóvje  -a s (ọ̑) lingv. nauk o splošnih lastnostih besedila in o vrstah besedil: ukvarjati se z besediloslovjem ♪
  3.      besedíšče  -a s (í) besedni zaklad: bogatiti besedišče z novimi besedami / otrokovo besedišče; Prešernovo besedišče; besedišče tragedije ♪
  4.      beséditi  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž., redko besedovati: besedili so o upanju in tolažbi / začne tiho besediti beséditi se nar. pričkati se, prepirati se: Tako sta se besedila gospoda še nekaj časa (I. Pregelj) ♪
  5.      besédje  -a s (ẹ̑) knjiž. besedni zaklad, besedišče: narečno, starinsko besedje; germanizmi v besedju ♪
  6.      besedljív  -a -o prid. (ȋ í) star. gostobeseden, zgovoren: besedljiv trgovec / tako jezne in besedljive svoje žene še ni videl ♪
  7.      besedljívka  -e ž (ȋ) star. gostobesedna, zgovorna ženska: zakričal ji je, da je grda besedljivka ♪
  8.      besédnica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od besednik: izbrali so jo za svojo besednico ♪
  9.      besédnik  -a m (ẹ̑) knjiž. 1. kdor govori komu v korist; zagovornik: izbral ga je za svojega besednika; tu stojim, da se dolžim in branim, sam svoj tožnik in sam besednik svoj (W. Shakespeare - O. Župančič) ♦ jur. besednik v fevdalizmu nepoklicni zastopnik stranke na sodišču 2. govornik: bil je izbran za besednika pri pogrebu / med nami je malo dobrih besednikov / otroci so ponavadi neugnani besedniki 3. kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor: besednik revolucije / narodov besednik ♪
  10.      besednják  -a m (á) 1. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene; slovar: dvojezični, slikovni besednjak 2. nav. ed., redko besedni zaklad: svoj besednjak je obogatil s psovkami / beseda iz našega vsakdanjega besednjaka ♪
  11.      besednjákar  -ja m (ȃ) star. leksikograf, slovarnik: znan slovničar in besednjakar ♪
  12.      besednjákarski  -a -o (ȃ) pridevnik od besednjakar: besednjakarski nazori ♪
  13.      besédnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. gostobesednost, zgovornost: nabreklost in besednost; baročna besednost ♪
  14.      besédnovŕsten  -tna -o prid. (ẹ̑-ȓ) nanašajoč se na besedno vrsto: besednovrstne značilnosti / besednovrstna razčlenitev besedila ♪
  15.      besedolómen  -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki ne izpolni dane besede, obljube: to je besedolomen človek ♪
  16.      besedolómstvo  -a s (ọ̑) knjiž. neizpolnitev dane besede, obljube: sramotno besedolomstvo ♪
  17.      besedoslóvje  -a s (ọ̑) lingv. leksikologija, etimologija: slovansko besedoslovje ♪
  18.      besedotvóren  -rna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na besedotvorje: besedotvorni proces / besedotvorno obrazilo ♪
  19.      besedotvórje  -a s (ọ̑) lingv. tvorjenje in sestava besed: odkrivati zakone besedotvorja // nauk o tem ♪
  20.      besedoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) knjiž., redko govornik: besedovalci v javnosti / ozrl se je po besedovalcih ♪
  21.      besedovánje  -a s (ȃ) glagolnik od besedovati: kaj je treba toliko besedovanja! besedovanje o umetnosti / nepotrebno, prazno besedovanje / uči se umetnosti besedovanja govorništva ♪
  22.      besedováti  -újem tudi besédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑) knjiž. pogovarjati se: stari so besedovali o vojni; dolgo v noč so besedovali o umetnosti / ekspr. ni da bi dosti besedoval o tem / star. sam s seboj beseduje govori // redko govoričiti: Besedovala sta, da so se zvezde tresle, ali besede niso obrodile niti piškavega sadu (I. Cankar) ♪
  23.      besedún  -a m (ȗ) slabš. kdor dosti in vsebinsko prazno govori: ne poslušaj teh besedunov ♪
  24.      bésemerski  -a -o prid. (ẹ̑) metal., v zvezi besemerski konvertor ali besemerska peč s kislim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje jekla iz surovega železa ♪
  25.      bêsen  in bésen -sna -o prid., bêsnejši in bésnejši (é ē; ẹ́ ẹ̄) 1. jezen do skrajnosti: upravičeno je bila besna; besen na soseda / besen bik / besno rjovenje živine; pes je lajal kot besen; otepal je okoli sebe kot besen 2. ekspr. ki ima veliko hitrost, silovitost: zapodil je konja v besen galop; besni udarci; besno divjanje viharja / besno sovraštvo bêsno in bésno prisl.: besno streljati ♪

   914 939 964 989 1.014 1.039 1.064 1.089 1.114 1.139  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA