Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Samo (976-1.000)


  1.      grabílnik  -a m (ȋ) 1. teh., rabi se samostojno ali kot prilastek stroj z grabežem za prenašanje sipkega materiala: grabilnik se je pokvaril; bager grabilnik 2. agr. priprava za grabljenje, ki se priključi traktorju; grabeljnik ♪
  2.      gráblje  -belj ž mn. (á ȃ) 1. orodje z lesenimi ali železnimi zobmi za grabljenje: pripraviti grablje in kose; lesene, železne grablje; senene grablje; čeljusti grabelj ∙ letos je bilo treba sušiti seno na grabljah zelo pogosto ga obračati; grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne ♦ agr. vprežne grablje stroj za grabljenje, ki ga vleče živina 2. pregrada v reki, potoku za zadrževanje naplavin: na grabljah je bilo polno listja in vej ♪
  3.      granulácija  -e ž (á) grad. sestav sipkega materiala glede na razmerje med velikostjo zrn, zrnavost: granulacija peska za betoniranje ustreza; določiti granulacijo gramoza / granulacija moke ♦ astr. zrnast videz sončne površine; med. nastajanje zrnastega tkiva pri celjenju ran; zrnasto tkivo samo; obrt. krasitev predmetov z drobnimi srebrnimi, zlatimi zrni ♪
  4.      grávis  -a m (ȃ) lingv. grafično znamenje za kratki naglašeni samoglasnik, krativec ♪
  5.      gŕd  -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪
  6.      gredóč  prisl. (ọ̄) 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre: ko boš šel domov, se gredoč ustavi še pri stricu; na poti iz tovarne je gredoč obiskal še vse gostilne 2. nar. v trenutku, takoj: tak je: obrne se in gredoč pozabi na žalost; legel je in gredoč zaspal // z lahkoto, brez težav: ne bojim se ga, gredoč ga premagam 3. nar. na hitro, bežno: samo gredoč ga je ošinila s pogledom 4. star. izraža, da se kaj posebej ne poudarja; mimogrede: toliko (pripomnim) samo gredoč; prim. iti ♪
  7.      gréhek  -hka m (ẹ̄) ekspr. manjšalnica od greh: marsikateri grehek je imel na duši / bil je le grehek samoljubja / dojenčke je treba odvaditi takih grehkov ♪
  8.      grgotáti  -ám nedov. (á ȃ) redko 1. grgrati: ni mogel govoriti, samo grgotal je; brezoseb. v grlu ji je grgotalo 2. gruliti: nad njim so grgotale grlice ♪
  9.      grížast 1 -a -o prid. (ȋ) 1. slabš. slaboten, bolehen: tak grižast človek ni za delo / v sadovnjaku je bilo samo nekaj grižastih dreves // siten, čemeren: ne bodi tako grižast 2. ki ima grižo; grižav: grižasti otroci ♦ čeb. grižasta čebela ♪
  10.      gróblja  -e ž (ọ̑) 1. kup nametanega kamenja: pobiral je kamenje na njivi in ga nosil na grobljo; s plevelom porasle groblje // star. podrtija, razvalina: njegova domačija je pusta groblja; stolp je samo še črna groblja 2. geogr. nasutina ledenika: vzdolž ledenika se vlečejo groblje / čelna, stranska groblja ♪
  11.      grozíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: rad grozi, ne naredi pa nič; vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval; grozijo mu z dražbo; zastar. grozil se je, da nas bo tožil / hiša grozi, da se bo zrušila // zastrašujoče zamahovati s čim: že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo 2. biti na tem, da nastopi: grozi epidemija kuge; grozi mu nevarnost; grozilo ji je, da se zaduši 3. nav. 3. os., knjiž. vzbujati, povzročati grozo, srh: vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo; samota jo grozi; zastar. še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj grozíti se zastar. 1. zgražati se, jeziti se: grozila se je nad njeno skopostjo; zdaj je prepozno groziti se 2. bati se, plašiti se: ni se grozil nočnega dela grozèč -éča -e: grozeč maha s palico; govorila je z grozečim glasom; grozeči oblaki; prisl.: grozeče pogledati, zaklicati ♪
  12.      grôžnja  -e ž (ó) obljuba, napoved komu česa neprijetnega, hudega: ustrašiti se grožnje; izpolniti grožnjo; ostalo je samo pri grožnji; v njegovih besedah je bilo čutiti prikrito grožnjo / publ. politika zastraševanja in groženj ♪
  13.      grúpa  -e ž (ú) 1. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži; skupina: udeleženci so se razdelili v interesne grupe; jurišna grupa; koalicija več političnih grup; nastop folklorne grupe / v delovni grupi je pet učencev // več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: bliža se grupa turistov 2. kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: njegova prozna dela razdelimo v tri grupe / slavistika se je odcepila od indoevropeistike kot samostojna grupa ◊ mat. grupa množica elementov, med katerimi obstaja ena računska operacija; voj. grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje ♪
  14.      gvardiján  -a m (ȃ) rel. predstojnik večjega frančiškanskega, kapucinskega ali minoritskega samostana: oče gvardijan ♪
  15.      hálja  -e ž (á) plašču podobno ohlapno, navadno zaščitno vrhnje oblačilo: nositi, zapeti haljo; ogrniti si haljo; oblečen v haljo / bolniška, delovna, šolska halja; domača halja za nošenje doma, v stanovanju; jutranja halja / meniška, samostanska halja kuta; pren., ekspr. planine so zavite v meglene halje ♪
  16.      haplologíja  -e ž (ȋ) lingv. izgovor samo enega izmed dveh zaporednih enakih glasov ali zlogov ♪
  17.      harakíri  -ja m (ȋ) pri Japoncih samomor s prerezanjem trebuha: samuraj je napravil harakiri; nož za harakiri ♪
  18.      havána  -e ž (ȃ) cigara iz boljših vrst tobaka, zlasti kubanskega: kadil je samo havane; neskl. pril.: škatla havana cigar ♪
  19.      hécati  -am nedov. (ẹ̑) nižje pog. za šalo prikazovati kaj neresničnega kot resnično: nikar me ne hecaj / dekle ga samo heca nima z njim resnih namenov hécati se delati, pripovedovati šale; šaliti se: to smo se hecali / saj se ne tepeva, samo hecava se ♪
  20.      heroína  -e ž (ȋ) 1. knjiž. glavna, osrednja ženska v literarnem delu; junakinja: tragična heroina drame 2. gled., nekdaj igralka, ki igra samo vloge močnih ženskih značajev: heroina osrednjega gledališča ♪
  21.      herostrát  in heróstrat -a m (ȃ; ọ̑) knjiž., ekspr. kdor stori slabo, nedopustno dejanje, da bi postal slaven: vse bi storil, ta herostrat, samo da bi pisali o njem ♪
  22.      heteronómen  -mna -o prid. (ọ̑) knjiž. odvisen, nesamostojen, podrejen: heteronomen subjekt; heteronomna volja / heteronomna etika ♪
  23.      heteronomíja  -e ž (ȋ) knjiž. odvisnost, nesamostojnost, podrejenost: avtonomija in heteronomija v medčloveških odnosih; gospodarska, politična heteronomija ♦ filoz. heteronomija volje ravnanje ali hotenje, ki ne izhaja iz zavestnega prepričanja, ampak iz tujih pobud ♪
  24.      hevrístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na hevristiko: hevristični princip / hipoteza ima hevrističen pomen ♦ ped. hevristični razgovor metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju novih spoznanj ♪
  25.      hiát  -a m (ȃ) lingv. pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim, zev: odpravljanje hiata pri izgovoru tujk ♪

   851 876 901 926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA