Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Sam (5.153-5.177)


  1.      stréči  stréžem nedov., strézi strézite in strezíte; strégel strégla (ẹ́) 1. prinašati hrano, pijačo navadno gostu: streči povabljencem; streči s pijačo, prigrizkom; gostje si sami strežejo / strežejo le do devetih; kosilo strežejo v jedilnici delijo; v gostilni strežejo kmečke jedi imajo, pripravljajo / v tej restavraciji streže že več let dela kot natakar / to omako, solato strežemo k perutnini // s tožilnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: prijazno so jih stregli; moža lepo streže 2. dajati, izročati komu zahtevano, zaželeno blago: na tem oddelku strežeta dve prodajalki / kot vljudnostna fraza vam že strežejo 3. opravljati dela za zadovoljevanje telesnih potreb a) zlasti bolnega, onemoglega: streči bolniku; stregla ga je v bolezni, med boleznijo; streči ostarelim ljudem b) v nekaterih deželah pripadnika višjega družbenega sloja: lordu streže že več let; zdaj mu streže nov služabnik // občasno pomagati pri gospodinjskih delih: stregla je pri bogati družini v mestu; ker ni dobila drugega dela, je hodila streč po hišah 4. opravljati dela, ki drugemu omogočajo hitrejše, nemoteno delo: stregla sta mu dva pomočnika; zidarjem so stregli domači / streči pri obredih / en delavec streže več strojem 5. delati za potešitev, zadovoljitev potreb, želja koga: vsem je morala streči; preveč jim streže; pog. pusti se streči / ekspr.: streči pri živini; rožam ne streže, zato ji ne uspevajo / ekspr. streči svoji radovednosti 6. star. prestrezati: streči deževnico / streči (si) roso v dlani 7. star. čakati, prežati: pri vratih je ves večer stregel nanjo / lovci strežejo na divjad 8. star. prestrezati, loviti: streči šume / pazljivo je stregla na besede / stregel je njunemu pogovoru prisluškoval 9. ekspr., v zvezi s po prizadevati si komu odvzeti, kar nakazuje določilo: stregli so mu po prestolu / streči komu po časti, po življenju ● publ. knjiga streže okusu, zahtevam bralca je po okusu, zahtevah bralca; ekspr. sreča mu streže ima srečo; ekspr. vreme nam letos res streže je lepo, ugodno; ekspr. ve, kako se taki reči streže zna pravilno, ustrezno ravnati; pog. streže jim spredaj in zadaj zelo ♪
  2.      strésati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, povzročati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: konj stresa grivo; stresati hruško, jablano; šipe so se stresale od grmenja; vihar se zaganja v kočo, da se kar stresa / stresal ga je, da bi ga prebudil; stresati koga za ramo / pri pozdravu stresati komu roko / jok, smeh mu stresa telo; brezoseb. stresa ga ob misli na prizore, ki jih je videl; stresati se od groze, strahu // delati hitre, sunkovite gibe: stresati z glavo // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza jo stresa / mraz ga stresa (po hrbtu) 2. ekspr. pojavljati se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom stresa dolino; kriki so stresali ozračje 3. s tresenjem spravljati kam kaj sipkega, drobnega: stresati grozdje v čeber, krompir na kup; stresati orehe; ekspr. oblaki stresajo dež in točo na polje // redko raztresati: stresati papirčke po tleh; košara je prepolna, zato se jabolka stresajo 4. s tresenjem odstranjevati: stresati drobtine s prta; veter stresa liste, sadeže z drevesa / stresati pepel s cigarete otresati // s tresenjem delati, da na čem ni več določene stvari: stresati prt; ne stresajte rjuh skozi okno ● ekspr. stresati dovtipe, šale praviti, pripovedovati; ekspr. stresati jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. letnice, podatke je kar iz rokava stresal znal jih je povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; ekspr. stresati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. že spet stresa sitnost sitnari; ekspr. stresati smeh zelo se smejati; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno strésati se ekspr. izražati svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se stresa nad njo; v službi ima težave, doma se pa stresa stresáje: stresaje z glavo, mu je segel v besedo stresajóč -a -e: jokal je, stresajoč glavo; nebo in zemljo stresajoč grom; telo stresajoč smeh; prim. iztresati ♪
  3.      strésti  strésem dov., strésite in stresíte; nam. strést in strèst (ẹ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premakne, navadno sem in tja: veter strese veje; počilo je, da so se stresla okna / stresel ga je, da bi ga zbudil; stresti koga za ramo / pri pozdravu stresti komu roko / pog. elektrika ga je stresla; brezoseb. streslo ga je, ko je prijel za električno žico / jok ji je stresel telo; brezoseb. streslo ga je ob tej misli; stresti se od groze, strahu // narediti hiter, sunkovit gib: komaj opazno je stresel z glavo // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza mu je stresla ude / mraz ga je stresel (po hrbtu) 2. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom je stresel pobočja; nenaden krik strese ozračje 3. s tresenjem spraviti kam kaj sipkega, drobnega: stresti krompir na kup; stresti zrnje v vrečo / stresti polento na krožnik; stresti steljo pod živino // redko raztresti: spotaknila se je in stresla jagode 4. s tresenjem odstraniti: stresti drobtine s prta; stresti sadeže z drevesa // s tresenjem narediti, da na čem ni več določene stvari: stresti obleko, prt ● ekspr. stresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. na fanta je stresel ploho kletvic s kletvicami je izrazil svojo jezo, nejevoljo; ekspr. stresel sem iz njega vse, kar me je zanimalo izvedel; ekspr. stresti kaj iz rokava povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; stresti koga za lase, za ušesa povleči; ekspr. zaklel je, da se je zemlja stresla zelo strésti se ekspr. izraziti svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se je stresel nanj; otroci ga ujezijo, potem se pa na ženo strese strésen -a -o: stresen krompir; stresena krpa; prim. iztresti ♪
  4.      stréšica  -e ž (ẹ́) 1. manjšalnica od streha: strešica nad vhodnimi vrati; lesena, steklena strešica 2. lingv. grafično znamenje a) kot sestavina nekaterih črk: napisati manjkajoče strešice; strešica na č, š b) za široki dolgi naglašeni samoglasnik: zaznamovati s strešico; strešica, krativec in ostrivec ♪
  5.      stréti  strèm tudi stárem dov., strì stríte; stŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. s silo, pritiskom narediti, da kaj ni več celo: streti lešnik, oreh; streti lupino; streti s kleščami; zaradi nepazljivosti so se jajca strla / streti kozarec, posodo / pri mučenju so mu strli prste // polomiti, pokvariti: streti stol; kolo se je strlo / streti ptici peruti zlomiti // s silo, pritiskom uničiti, usmrtiti: streti črva / streti kači glavo 2. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: streti sovražnikov odpor, stavko / nič ni moglo streti njegove samozavesti; streti komu voljo 3. nav. ekspr. povzročiti, da postane kdo zelo žalosten, brez volje do življenja: bridkost, nesreča, obup stre človeka; ta novica bo mater strla; njegove besede so me popolnoma strle / moralno streti koga 4. odstraniti olesenelo steblo od ličja: terice so strle ves lan ● ekspr. bolezen in domotožje sta ga strli v nekaj tednih sta povzročili, da je umrl; ekspr. spravi se, sicer ti strem kosti te zelo pretepem; ekspr., streti okove osvoboditi se; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; ekspr. streti sovražnika premagati; ekspr. streti komu srce čustveno ga zelo prizadeti; ekspr. streti koga v prah uničiti ga, onemogočiti ga stŕt -a -o: strt oreh; njegov obraz je strt; sovražnik še ni strt; strto srce; biti duševno in telesno strt; prisl.: strto vzdihniti ♪
  6.      stréžba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od streči: prevzel je strežbo v obednici; počasna, spretna strežba; strežba s toplimi jedmi / šef strežbe / solidna strežba gostov / strežba kupcem / bolniška strežba / za strežbo ima več služabnikov / strežba zidarjem / strežba strojem ◊ gost. dunajska strežba pri kateri se servirajo jedi gostu že na krožnikih; etažna strežba strežba hotelskim gostom v njihovih sobah; francoska strežba pri kateri si gost sam postreže s prinesenih plošč ♪
  7.      strínjati  -am nedov. (í) 1. knjiž. delati, da med posameznimi stvarmi ali njihovimi deli ni presledkov; strnjevati: vojaki so strinjali vrste; množica se je razmikala in se spet strinjala / mravlje so se strinjale v kolone 2. knjiž. imeti, združevati: v sebi strinja moč in modrost; v glasu sta se mu strinjala humor in resnoba / glasovi se strinjajo v harmonijo; posameznosti se strinjajo v celoto / vsa lepota se strinja v njenih očeh je strínjati se 1. imeti enako mnenje o čem, stališče do česa: o tej stvari so se vsi strinjali; strinjam se, da je tako ravnanje neprimerno; v celoti, popolnoma se strinjati s kom; v vsem se strinjata // meniti, da je kaj pravilno, ustrezno: strinjati se z mnenjem, s predlogom; delavci so se strinjali s sporazumom / strinjati se z dnevnim redom, vsebino zapisnika / dov. kaj misliš ti? Strinjam se 2. knjiž. stikati se: njivi se tam strinjata; morje in nebo se strinjata v komaj vidni črti; žarki se strinjajo v eni točki 3. knjiž. ujemati se, skladati se: prevod se strinja z izvirnikom / resnica se s tem ne strinja; to se strinja s prakso ♪
  8.      strjeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da postane kaj trdo, trše: strjevati glino v peči / kri iz rane mu je strjevala lase lepila strjeváti se prehajati iz tekočega stanja v trdno: barva, beton se strjuje; sladoled mešamo, da se enakomerno strjuje; lava se počasi strjuje / kri na rani se strjuje ♪
  9.      stŕm  -a -o tudi -ó prid., stŕmejši (r̄ ŕ) ki se na kratki razdalji hitro vzpenja: strm breg, klanec; strme skalne stene; pot je zelo strma; strmo pobočje / strm hrib; njivo imajo na strmem svetu // glede na določeno ravnino zelo nagnjen: po strmih stopnicah se je povzpel na podstrešje; hiša je imela strmo streho; krivulja v diagramu je strma / strm pristanek, vzlet letala; vzpon je bil strm ● ekspr. strm dvig cen velik; ekspr. ošinil jo je s strmim pogledom ostrim, predirljivim; ekspr. narediti strmo kariero hitro zelo napredovati, uspeti ◊ vet. strma stoja nepravilna drža zadnjih nog z močno iztegnjenim skočnim sklepom stŕmo tudi strmó prisl.: pot se strmo dviga; strmo je gledala vanj; spustil se je strmo navzdol; letala so skušala pristajati čim bolj strmo; sam.: hiša stoji na strmem ♪
  10.      strníti  in stŕniti -em, tudi stŕniti -em dov. (ȋ ŕ; ŕ) 1. narediti, da med posameznimi stvarmi ali njihovimi deli ni presledkov: telovadci so strnili vrsto; strniti zavese; čreda se je strnila; razmaknjene veje so se za njim spet strnile / obrvi so se mu strnile v izrazito črto ∙ vojaki so strnili obroč okoli mesta so ga popolnoma obkolili 2. narediti, da dva ali več delov, enot preide v celoto: strniti kmetijska zemljišča / strniti plamenčke v plamen; skupini sta se strnili v eno / strniti zloge v besedo; publ. uporniki so strnili sile so začeli delovati skupno // narediti, da postane kaj enotno, enovito: osvobodilni boj je strnil ljudske množice; idejno strniti partijo 3. narediti kaj jedrnato, zgoščeno: strniti dognanja, razlago / svojo izjavo je strnil v trditev; pogovor se je strnil v eno samo temo stŕnjen -a -o: strnjen gozd; strnjen potek dogodkov; strnjena skupina hiš; podati snov v strnjeni obliki; hoditi v strnjeni skupini; prisl.: strnjeno brati; drevje raste strnjeno skupaj; strnjeno nasajeno grmičje ♪
  11.      strnjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da med posameznimi stvarmi ali njihovimi deli ni presledkov: strnjevati vrsto; čreda se je strnjevala okrog pastirja 2. delati, da dva ali več delov, enot preide v celoto: strnjevati manjše skupine v večje / strnjevati zloge v besede // delati, da postane kaj enotno, enovito: idejno strnjevati partijo ♪
  12.      stróg  -a -o prid., stróžji (ọ̑ ọ̄) 1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo // ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge // ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela 2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost 3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki 4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu 6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga ∙ knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta) ◊ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti strógo stil. strogó prisl.: strogo gledati, govoriti; strogo ločiti med prijateljstvom in hinavščino; sodil je strogo, a pravično; strogo upoštevati predpise, roke; glas mu zveni strogo; hodil je v strogo krojeni obleki; strogo objektivno mnenje; to je strogo prepovedano ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪
  13.      stróka  -e ž (ọ́) navadno s prilastkom posamezna gospodarska dejavnost, znanstvena panoga: te stroke so med seboj povezane; dobro obvlada stroko; že dolgo ne dela več v svoji stroki; čevljarska, grafična, kovaška stroka; ima diplomo frizerske stroke / po stroki je klasični filolog po izobrazbi / ekspr. v svoji stroki je pravi mojster v svojem poklicu ∙ pog. ta je od stroke jo obvlada, se spozna nanjo ♪
  14.      strokovnjákarstvo  -a s (ȃ) slabš. ravnanje, s katerim se kaže navidezna, pretirana strokovnost: iz rezultatov njegovega dela se čuti samo strokovnjakarstvo; ozko strokovnjakarstvo mu je tuje ♪
  15.      stróšek  -ška m (ọ̑) nav. mn. v denarju izražena poraba, raba česa: stroški so se zmanjšali; stroški znašajo tisoč dinarjev; stroške sta si delila; stroške bo krilo, prevzelo podjetje; obračunati, plačati, poravnati stroške; publ. stroške selitve nosi stanovalec sam; povrnili so mu samo dejanske stroške; visoki stroški prevoza; stroški zdravljenja; predračun stroškov / pogreb na državne stroške / gradbeni, tiskarski stroški; nabavni, nakupni, poslovni, proizvodni, reprezentančni stroški / ne delaj si stroškov; to je povezano z velikimi stroški to veliko stane ♦ adm. potni stroški za določeno službeno potovanje; ekon. materialni stroški vrednost pri delu uporabljenega materiala, energije in porabljenih storitev; odvisni stroški v zvezi z nabavo, prevozom, skladiščenjem blaga; splošni stroški stroški poslovanja delovne organizacije, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo; tekoči stroški; fin. konto stroškov; jur. izvršilni stroški; neizterljivost stroškov kazenskega postopka // v zvezi na stroške izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: to gre na moje stroške; dela na njegove stroške; tja je šel na svoje stroške; živeti na stroške občine ∙ ekspr. smejali so se na njegove stroške na njegov račun ♪
  16.      strpéti  -ím dov., tudi stŕpel (ẹ́ í) 1. navadno z nikalnico imeti sposobnost vztrajati, biti kje dalj časa: do večera ne bo strpel; niti minute ne strpi na mestu, pri miru; ne more strpeti v sobi / ne strpi pri knjigi; ni mogel strpeti, da ga ne bi vprašal / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga strpelo doma 2. star. potrpeti: strpi z njim, se bo že poboljšal / vse vam povem, samo malo strpite; samo trenutek se še strpi ● star. zaradi bolezni ne strpi nobenega človeka ne prenaša, ne trpi; prim. iztrpeti, strpljen ♪
  17.      struktúra  -e ž (ȗ) 1. kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet; zgradba, sestava: struktura kamnine, lesa, vlakna / struktura organa, telesa / struktura tal / grudičasta, plastnata, zrnata struktura / urbanistična struktura mesta, pokrajine // kar je določeno z odnosi, razmerji med elementi, ki sestavljajo celoto: spremeniti strukturo družbe, gospodarstva, izvoza; struktura organizacije, podjetja, sistema / čustvena, duševna, idejna struktura koga; poklicna, starostna struktura prebivalstva 2. publ. celota, sestavljena iz medsebojno povezanih, odvisnih elementov: vse te naprave sestavljajo zapleteno strukturo, ki jo nadzoruje računalnik / zavest je psihična struktura / vodilne strukture vodilni ljudje, vodilne organizacije ◊ agr. struktura poljščin razmerje med površinami, zasejanimi z različnimi poljščinami; ekon. struktura cene; struktura kapitala razmerje med osnovnim in obratnim ali med konstantnim in variabilnim kapitalom; elektr. podatkovna struktura; kem. struktura atomov, molekul, spojin; lingv. stavčna struktura; mat. matematične strukture množica, v kateri so definirane matematične relacije med njenimi elementi; meteor. struktura atmosfere razporeditev posameznih plasti zraka z različnimi lastnostmi; min. kristalna struktura; nitasta struktura rudnine; petr. struktura razmerje med velikostjo zrn v kamnini; porfirska struktura andezita ♪
  18.      stvár  -í ž (ȃ) 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar // kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: stvar sem že našel in vrnil; to je dragocena, ukradena stvar / poštar je prinesel neko stvar, poglejte / nav. mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: star je, vendar kakšno stvar še napiše; rad bere, gleda, posluša lažje stvari; pospravi njegove stvari; kovček z osebnimi stvarmi; ekspr. vse mogoče stvari prodaja 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna stvar je začela mahati s perutmi in čivkati; ne misli, da bo ta gosposka stvar kaj delala; gledali so me kot čudežno, nenavadno stvar / vsaka živa stvar bi razumela, samo on ne 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka stvar ima svoj vzrok; niti ena stvar ni ušla njegovim očem; v marsikateri stvari nas prekašajo / ekspr. stvar sama na sebi niti ni tako huda; jemlji stvari take, kot so / stvari se moraš lotiti čimprej; vsako stvar opravi površno; z ujetniki so počenjali grde stvari / tudi tvoja stvar se bo uredila zadeva; za poslovne stvari ima velik smisel / stvari doma so se spremenile razmere, odnosi, položaj // kar je táko in je predmet a) govorjenja, pisanja: ne pripoveduj mi znanih stvari; pisati o vsakdanjih stvareh / zaupne stvari / toliko za uvod, zdaj pa k stvari / prepisati si vse bistvene stvari podatke, trditve b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih stvari 5. ed., nav. ekspr. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja: bojevati se za našo, skupno, slovensko stvar; braniti stvar delavstva; biti zvest stvari / publ., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: delati za stvar miru; biti privržen stvari socializma, svobode 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek a) tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je drobna, nežna stvar / glavna stvar je, da si ostal živ; to narediti ni lahka stvar; oblika je z vsebino tesno povezana stvar b) odvisen od tega, kar določa prilastek: to je stvar časa, dogovora, okusa; končna odločitev je stvar vas samih 7. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja, ne vaša stvar / ocenjevanje pesmi ni stvar umetnika, ampak kritike naloga, opravilo // izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: kdaj dela, je njegova stvar, mora pa čimprej narediti / nočem dalje. Tvoja stvar 8. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža a) soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna stvar, vroče mu je; za to ni navdušen, razumljiva stvar b) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: nerodna stvar, kaj bomo pa zdaj; presneta stvar, spet me boli zob ● ekspr. stvar je taka, da je človek najprej zato na svetu, da živi poudarja povedano kot temeljno dejstvo, resnico; knjiž. no, pa poglejmo, v čem je stvar kaj je bistvo vprašanja, problema; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; ekspr. ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; ekspr. ustrezi ji, to vendar ni taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. kje dobiti toliko ljudi, je seveda stvar zase je posebna naloga, težava ◊ filoz. stvar na sebi po Kantu stvar, kakršna je, neodvisno od spoznavanja ♪
  19.      stváren  -rna -o prid., stvárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na snovne stvari: razstaviti listine in stvarno gradivo o razvoju šolstva / stvarna in duhovna zgodovina Slovencev // nanašajoč se na objektivne, od človekove zavesti neodvisne stvari, neodvisno stvarnost: načelni in stvarni razlogi; zaznava brez stvarne podlage; med temi pojavi obstaja stvarna zveza / navesti stvarne dokaze 2. nanašajoč se na stvari, stvarnost samo brez osebnih, čustvenih primesi: imeti stvarne odnose s kom; odgovor je bil miren, stvaren / stvarna obravnava, presoja; stvarna razčlenitev stanja / stil tega pisatelja je suh, stvaren / govornik je bil kratek in stvaren 3. ki v resnici je, obstaja: stvarni svet; stvaren in navidezen / publ. upoštevati stvarno stanje dejansko, resnično 4. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: zmeraj je bil zelo stvaren, trezen človek // značilen za takega človeka: nadaljeval je v bolj umirjenem, stvarnem tonu ◊ biblio. stvarni katalog katalog, narejen po določenih vidikih glede na vsebino del; stvarno kazalo kazalo obravnavanih pojmov; jur. stvarni dokaz predmet, sled na predmetu, pomembna za ugotovitev dejstev; stvarna pristojnost pristojnost glede na predmet, zadevo; stvarno jamstvo jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem; stvarno pravo pravo, ki ureja razmerja med ljudmi glede stvari; lingv. stvarna lastna imena lastna imena časopisov, umetniških del, delovnih, političnih organizacij; šol. stvarni pouk do 1957 pouk prirodopisa, zemljepisa, zgodovine v okviru predmeta slovenski jezik v prvem in drugem razredu osnovne šole stvárno prisl.: prosim, govorite, razpravljajte stvarno; to obstaja stvarno, ne le pojmovno; biti stvarno usmerjen; sam.: dognati kaj stvarnega, otipljivega ♪
  20.      stvarítelj  -a m (ȋ) knjiž. ustvarjalec: umetnik ni samo stvaritelj lepote / stvaritelj te drame je neznan; stvaritelj nove države ustanovitelj ♪
  21.      stvárnost  -i ž (á) 1. celota vsega, kar je, obstaja: jezik razčlenjuje stvarnost na različne načine; človeštvo vedno bolj natančno spoznava stvarnost / stvarnost in pojmovni svet // navadno s prilastkom taka celota s stališča značilnosti, kot jo določa prilastek: gospodarska, politična stvarnost; predmetna, subjektivna stvarnost; stvarnost modernega časa je zaradi marsičesa zaskrbljujoča / ekspr. medeni tedni so mimo, začela se je vsakdanja zakonska stvarnost / publ.: v slovenski stvarnosti takrat ni bilo razumevanja za take ideje v slovenski družbi, javnosti; ta dela so izraz duha nove stvarnosti novih družbenih razmer, nove miselnosti 2. določen del take celote: umetniška slika ali kip ni goli posnetek stvarnosti, temveč rezultat ustvarjalnega duha / knjiž. prenos trodimenzionalne stvarnosti na ploskev / publ. barva, razdalja in druge stvarnosti / zamisel bo kmalu postala stvarnost se bo kmalu uresničila 3. kar v resnici je, obstaja: to ni prazna fraza, ampak stvarnost; trditev je v skladu s stvarnostjo / samoupravljanje je stvarnost / gromki glas ga je vrnil v stvarnost 4. knjiž. dejstvo, da kaj v resnici je, obstaja: opozarjati na stvarnost zla in nasilja v svetu 5. lastnost, značilnost stvarnega: stvarnost gospodarskih poslov ga je pomirjala ◊ lit., um. nova stvarnost smer po ekspresionizmu, katere predmet je konkretna, neolepšana stvarnost in ki teži k izrazni jasnosti ♪
  22.      subjékt  -a m (ẹ̑) 1. knjiž. kdor čuti, misli, deluje: subjekt te nevarnosti navadno ne opazi ∙ slabš. ne ukvarjaj se s tem podlim subjektom človekom, osebo 2. publ. kdor odloča, pomembno vpliva: hoteti postati subjekt; delovna skupnost mora biti suveren subjekt, ne pa samo pasivni objekt / družbeni, idejni subjekti; subjekti dogovarjanja; subjekti mednarodne politike 3. lingv. osebek: subjekt in predikat / gramatični subjekt ki stoji v imenovalniku; logični subjekt ki ne stoji v imenovalniku, smiselni osebek ◊ filoz. subjekt nosilec določenih lastnosti, stanj in dejanj; jur. pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; lit. lirski subjekt oseba v lirskem delu, ki izpoveduje svoje doživljanje; literarni subjekt oseba v literarnem delu ♪
  23.      subjektíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. ki izhaja iz osebe, ki čuti, misli, deluje, in ne iz predmeta, okolja: subjektivni vzroki nesreč; imeti subjektivne in objektivne težave / publ. objektivni faktorji so letalo, vreme, človek pa je subjektivni dejavnik // odvisen od doživljanja, mišljenja in ne od predmeta: subjektivni razlogi; subjektivni vidik / subjektivna resničnost / subjektiven opis dogodka / subjektivni občutek ♦ filoz. subjektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej ne da spoznati 2. ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih; pristranski, oseben: pri ocenjevanju ni želel biti subjektiven; imeti subjektivna merila 3. nanašajoč se na samo osebo, ki čuti, misli, deluje: subjektivna rešitev ni rešitev vseh / subjektivna lirika / subjektivna resnica resnica, veljavna samo za osebo, ki čuti, misli, deluje, in ne za vse ljudi / publ. Zveza komunistov in druge subjektivne sile sile, ki odločajo, pomembno vplivajo subjektívno prisl.: subjektivno ima prav, objektivno pa se moti; ocenjevati subjektivno; subjektivno se počuti dobro ♪
  24.      súbkontinènt  -ênta in -énta m (ȗ-ȅ ȗ-é, ȗ-ẹ́) geogr. velik, precej samostojno oblikovan del kontinenta; podcelina: indijski subkontinent ♪
  25.      subskrípcija  -e ž (í) zal. prednaročilo: razpisati subskripcijo / knjiga bo na razpolago samo v subskripciji ♪

   5.028 5.053 5.078 5.103 5.128 5.153 5.178 5.203 5.228 5.253  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA