Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Sam (4.253-4.277)


  1.      pri...  ali prì... predpona (ȉ) 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) približanja, primika k določenemu kraju: prijahati, pripeljati, pristopiti, priti / prijokati, priropotati b) usmerjenosti dejanja k določeni točki: prilepiti, pripeti, prišiti, privezati / prisesti c) dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem: priliti, primešati, prizidati / priračunati, prišteti č) dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu: pričakati, pridobiti, priklicati / priučiti se za zidarja d) delnosti dejanja: prikrivati, pripreti / prirezati, pristriči e) začetka dejanja: prisluhniti, prisvetiti, prižgati f) istočasnosti, vzporednosti dejanja: prigrizovati, pripevati g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): prigoditi se, prijaviti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: pridelek; prihajanje; prizidek 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: pribrežen, prikot, primorje, prizemen ♪
  2.      pribásati  -bášem tudi -básam dov., tudi pribasájte; tudi pribasála (á ȃ) pog., ekspr., v zvezi z jo priti, prispeti: pozno v noč sta jo pribasala v kočo pribásati se pog. zriniti se, pririniti se: s košarami se je komaj pribasala skozi vrata ♪
  3.      pribégel  -gla -o [ǝu̯] prid. (ẹ́) knjiž. ki je pribežal: prijazno sprejeti pribegle ljudi; sam.: dati pribeglim hrano in stanovanje ♪
  4.      pribíti  -bíjem dov., pribìl (í ȋ) 1. z žebljem, žeblji pritrditi: pribiti desko, podplat; vse je tako res, kot bi pribil / pribiti razglas na plot; pribiti na križ / ekspr. močna eksplozija ga je pribila k tlom vrgla na tla / pribiti z žeblji 2. odločno reči, nepreklicno izjaviti: predsednik je pribil, da sta samo dve izbiri; ponovno je pribil, da je vreme z gotovostjo mogoče napovedati le za tri dni; ničesar ne bomo prosili, je pribil / pribiti je treba, da je bila udarna sila tedaj že zlomljena povedati, poudariti; publ. vojna je pribila dejstvo, kako važna je enotnost potrdila; ekspr. dolžen sem mu, je pribil svojo odločitev utemeljil, podprl 3. povečati vsoto za določen znesek: pribiti k ceni stroške prevoza, skladiščenja / pribiti taro čisti teži prišteti, pridati pribít -a -o: pribiti in prilepljeni podplati ∙ sedela, stala je kot pribita mirno, nepremično; to je (kot) pribito, da gremo popolnoma gotovo; kar reče, drži kot pribito je nepreklicno ♪
  5.      priblížati  -am dov. (ȋ) 1. spraviti v večjo bližino česa, zraven česa: previdno je približal svojo roko njeni; vozilo je preveč približal robu cestišča / približal je njen stol k mizi primaknil, pomaknil; približala si je svetilko, da bi bolje videla 2. narediti, povzročiti, da postane kaj komu bolj dostopno, razumljivo: s slikami jim je hotel približati neznane kraje; v predavanju jim je približal razmere v svoji deželi; približati ljudem moderno umetnost / približati kulturne dobrine delovnim ljudem omogočiti jim uživati jih 3. narediti, da je kaj bolj ustrezno čemu: približati šolo življenju, vsebino pouka praktičnim potrebam priblížati se 1. priti bližje čemu v prostoru: četa se je približala prvim hišam; vsak dan se je približal cilju za dvajset kilometrov; boječe se mu je približal in ga ogovoril / približati se na doseg roke, na dva metra, na streljaj / gozd se širi in se vsako leto nekoliko približa dolini; zdelo se mu je, kot da so se zvezde približale zemlji 2. priti časovno bližje: večer se je približal; hitro se je približal čas odhoda 3. vzpostaviti prijazno razmerje s kom: rad bi se približal tej deklici; znal se je približati mladim ljudem; nikoli jima ni uspelo, da bi se približala drug drugemu 4. postati kakorkoli podoben, soroden: približal se je svojemu idealu / stališča držav so se na konferenci nekoliko približala 5. priti do tega, da se kaj skoraj doseže: v storilnosti se približati evropskemu povprečju / publ. Olimpija se je s to tekmo približala favoritu / približati se resnici skoraj jo spoznati, dojeti ● publ. temu delu se je približal nestrokovno se ga je lotil; igralka se je zelo približala dramatikovi zamisli glavne junakinje njena igra, interpretacija je ustrezala približávši zastar.: približavši se vasi, je opazil ogenj priblížan -a -o: predmeti na sliki so videti približani; kultura mora biti približana delavcem ♪
  6.      priblížen  -žna -o prid. (ȋ) 1. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: približna analiza / približen načrt; približen opis dogodka; izdelali so približen predračun stroškov; približna navodila za delo 2. ki kaže, podaja tako, da se od resničnega lahko nekoliko razlikuje: navesti približen čas, datum, vrstni red; račun je samo približen; znano je le približno število udeležencev priblížno 1. prislov od približen: približno določiti, oceniti; približno izračunati; podatki se približno ujemajo 2. navadno z izrazom količine izraža, da je količina lahko manjša ali večja od navedene: od takrat je minilo približno deset let; znižati stroške za približno dvajset odstotkov; tehta približno sto kilogramov; mesto ima približno sto tisoč prebivalcev / približno enako dolg, širok; približno enake višine; miza stoji približno sredi sobe / imeti približno enake lastnosti; ljudje približno iste starosti ● ekspr. niti približno ne vem, kaj to pomeni sploh ne vem ♪
  7.      pricítrati  -am dov. (ȋ) ekspr. prinesti: natakar mu je pricitral pečenko in vino / sam vrag ga je pricitral ♪
  8.      príča  -e ž (í) 1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo; zapriseči pričo; zaslišati priče; soočiti obdolženca s pričami; nezanesljiva, pristranska priča; opirati se na izjave, navedbe prič; stranka in priče; biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo; narediti oporoko pred pričami; podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča 3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle; v tej samoti se ni bilo bati nobene priče; imeti priče in dokaze; ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije 4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe; s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti; ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz // kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice 5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj); pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj) ● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo ◊ jur. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; rel. Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo ♪
  9.      pričakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. živeti, računajoč a) da kdo, kaj pride: prišla je, ko je niso več pričakovali; nestrpno pričakovati pismo; otroci so željno pričakovali očeta / v uradu so ga stranke že pričakovale čakale; dve uri ga je pričakoval na postaji / kot vljudnostna fraza obiščite nas, pričakujemo vas; pren., ekspr. pojdimo hitro, gore nas že pričakujejo b) da se bo kaj zgodilo: te dni pričakujejo napad; za svoje delo pričakuje pohvalo; od njega ne pričakuj sočutja / ne pričakuj tuje pomoči ne zanašaj se, ne računaj nanjo // navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: dijaki z veseljem pričakujejo maturantski ples; v strahu pričakuje, kaj bo; težko pričakuje pomlad / napeto pričakovati konec filma 2. na osnovi določenih dogodkov, pojavov biti prepričan o čem: pričakoval je drugačen razplet zgodbe; pričakovati uspeh; pričakujejo, da bodo letos izpolnili načrt; zgodilo se je, kakor je pričakoval / pričakovali so, da se bo jezil, pa se ni mislili so 3. ekspr. biti pripravljen, gotov za koga: hotel je obnovljen in pričakuje goste / tam ga pričakuje sreča tam bo srečen ● ekspr. česa takega od tebe nisem pričakoval ti nisem prisojal; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; ekspr. preveč so pričakovali od njega precenjevali so ga pričakováje star.: ne pričakovaje odgovora, je nadaljeval pričakujóč -a -e: pričakujoč darilo, je iztegnil roko; opazil je njen pričakujoči pogled; prisl.: pričakujoče ga je pogledala pričakován -a -o: težko pričakovan dan; dolgo pričakovana svoboda; sam.: pričakovano se ni zgodilo ♪
  10.      pričétek  -tka m (ẹ̑) začetek: pričetek pouka, predstave / pričetki moderne glasbe / tako je bilo že od pričetka; v pričetku se je počutil osamljenega ♪
  11.      pričujóč  tudi pričujòč -óča -e prid. (ọ̄ ọ́; ȍ ọ́) 1. ki je v določenem času na določenem mestu; navzoč: med pričujočimi fanti ni bilo mlinarjevega sina; žal mu je bilo, da ni bil pričujoč // publ., s prislovnim določilom ki je, obstaja kje: ta problem je še vedno pričujoč; povsod pričujoča želja po napredku ∙ publ. ta misel je pričujoča v vsem pisateljevem delu se kaže; ekspr. policija je bila povsod pričujoča je vse nadzirala 2. publ. pravkar omenjen, ta: pričujoči zbor bo razpravljal tudi o tem; pričujoča knjiga, zbirka; avtor pričujočega dela; sam.: pričujoči so ob tem prizoru onemeli; seznanil ga je s pričujočimi ♪
  12.      príd  -a m (ȋ ȋ) 1. star. korist: tak človek lahko naredi več kvara kot prida; to ne prinaša nobenega prida / dela samo za svoj prid 2. v prislovni rabi, v zvezi v prid izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja: delati v prid skupnosti; govoriti komu v prid; obrniti kaj v svoj prid / to ni v prid njegovemu položaju mu ne koristi; publ. zaposlenost se je povečala v prid kvalificiranim delavcem zaposlenost kvalificiranih delavcev se je povečala // v zvezi s pridom koristno: s pridom izkoriščati, uporabiti / na teh tleh s pridom gojijo buče uspešno ● star. to podnebje mu ni bilo k pridu ni bilo ugodno zanj, mu ni prijalo; star. pri delu sta bila bolj v napotje kot k pridu delo sta bolj ovirala kot pospeševala ♪
  13.      prída  prid. neskl. (í) nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno z nikalnico dober: ni prida človek; fant ni prida, zato se ne druži z njim / kot delavec ni prida / njiva ob potoku ni ravno prida / tako blago ni prida / ta knjiga ni dosti prida, ni nič prida je precej slaba; ni kaj prida ženska je ničvredna, malovredna; to sadje je malo prida je slabo ∙ star. če ni prida za to delo, ga odslovite sposoben, primeren; naglica ni nikjer prida ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka prída prisl., v nikalnih stavkih dosti: žito ni prida obrodilo; to ne bo prida vredno / nima prida zemlje / ni se kaj prida spremenil nič se ni; nič prida ni zaslužil; star. nič prida ni storil v življenju nič dobrega, koristnega; sam.: iz njega ne bo nikoli nič prida ♪
  14.      príden 1 -dna -o prid., prídnejši (í ȋ) 1. ki rad, dosti dela: priden delavec, pomočnik; gospodinja je pridna in skrbna; videti je priden; priden je kot mravlja zelo; ekspr. priden je, da je veselje zelo / ekspr. pridne roke / biti moramo pridni, če hočemo delo pravočasno končati potruditi se moramo // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za ki ima željo, voljo za kako opravilo: biti priden za delo, hojo; za pisanje ni preveč pridna / ekspr. te rože so pridne za cvetenje rade cvetijo 2. ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve: pridni učenci; hčerka je zelo pridna, sin pa ne; na vajah, pri delu, v šoli je priden / pes je priden in ubogljiv / kot pohvala priden, sinko // ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti: dojenček je priden; otroci so bili dopoldne še kar pridni; ni preveč priden, rajši nagaja / kot poziv: priden bodi, če ne boš tepen; bodite pridni, dokler se ne vrnem / pridna dekleta so v tem času že doma ● knjižnica ima nekaj pridnih bralcev vnetih, vztrajnih; ekspr. pridni Janezek človek dobrega, pozitivnega značaja; ekspr. ta je pa priden pivec zelo rad pije; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden prídno prislov od priden: pes ga je pridno čakal; pridno delati, se učiti // ekspr. velikokrat, pogosto: pridno jim je nalival kozarce; pridno jih je obiskovala / voda pridno curlja neprenehoma; pridno so jedli in pili dosti; kokoši pridno nesejo; sam.: pridnemu ni treba stradati ♪
  15.      pridévati  -am tudi -ljem nedov. (ẹ́) star. dodajati: pridevati moko med mešanjem / ležeče tiskane besede pridevamo k samostalnikom postavljamo, dajemo; pridevati komu šaljive vzdevke dajati ● star. dosti so pripovedovali o dogodku in zraven tudi marsikaj pridevali si izmišljali ♪
  16.      pridévek  -vka m (ẹ̑) 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov // knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo 3. redko kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki ● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku ◊ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; lingv. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe ♪
  17.      pridévniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pridevnik: pridevniške izpeljanke / pridevniška beseda beseda, ki se ravna v spolu, sklonu in številu po samostalniku; pridevniška pripona; pridevniška sklanjatev sklanjatev pridevnika, pridevniške besede; taka sklanjatev samostalnika ♪
  18.      prídiganje  -a s (í) glagolnik od pridigati: maševanje in pridiganje / težko poslušam njeno pridiganje ♪
  19.      prídigati  -am nedov. (í) 1. rel. govorno podajati vsebinsko zaokroženo versko snov: pridigati pri nedeljski maši / pridigati proti vražam 2. ekspr. zavzemati se za kako idejo, nazor: pridigati moralo; pridiga poštenost, sam pa goljufa 3. ekspr. (vsiljivo) dajati nauke: ta človek rad pridiga; ne boj se, ne bom ti pridigal / zdravniki zaman pridigajo, da je kajenje škodljivo opominjajo ● ekspr. pridigati gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati pridigajóč -a -e: poslušati pridigajočega duhovnika ♪
  20.      pridobíti  -ím dov., pridóbil (ȋ í) 1. z delom, prizadevanjem priti do česa: zapravil je vse, kar so starši pridobili; pridobil (si) je veliko premoženje; dovolj je pridobil, da bodo preskrbljeni on in družina / s kupčijo je pridobil dosti denarja / pridobiti izkušnje z delom, znanje z učenjem / slovenščini je pridobil velik ugled; pridobiti si oblast; pridobil si je pravico sodelovati na prvenstvu / pridobiti si odpornost 2. narediti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobiti maslo iz mleka; pridobiti srebro iz rude; pridobiti s kemičnim postopkom, s sušenjem ♦ fiz. pridobiti z destilacijo // narediti, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobiti obdelovalno zemljo z izsuševanjem močvirij / pridobili so dovolj premoga nakopali 3. vzbuditi pozitiven, naklonjen odnos: če bi se potrudil, bi jo lahko spet pridobil; z obljubami jih je hotel pridobiti; že po prvi skladbi so pridobili občinstvo / pridobil si je njegovo zaupanje // narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: pridobiti nove člane, naročnike; pridobiti (si) pristaše // vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: skušal je pridobiti dijake, da bi zapisovali narodno blago; pridobiti ljudi za sodelovanje 4. postati boljši, kvalitetnejši, bogatejši: če bi knjigo pregledal lektor, bi veliko pridobila; učbenik je s tem pregledom samo pridobil / če sliko pogledaš od daleč, še pridobi je videti lepša // postati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobiti hitrost, publ. na hitrosti, pri hitrosti; pridobiti težo, višino ● publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; ekspr. v očeh vaščanov je pridobil vaščani ga bolj cenijo, spoštujejo; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik pridobljèn -êna -o: pridobljen ugled; pridobljene pravice; nepošteno pridobljeno blago; iz nafte pridobljeno gorivo; znanje, pridobljeno s študijem ♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; med. pridobljena imunost imunost, nastala s prestano okužbo ali s cepljenjem ♪
  21.      pridruževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da postane kaj sestavni del kake enote: pridruževati občini manjše kraje; pridruževati si sorodne delovne organizacije pridruževáti se 1. začenjati biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: po poti so se jim pridruževale nove skupine; otroci so se mu na ulici pridruževali, ker jim je dajal bonbone / v vsaki vasi so se jim pridruževali prostovoljci // začenjati opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: strokovnjakom so se pridruževali tudi amaterji / pridruževati se uporniškemu gibanju / ob kapitulaciji Italije so se množično pridruževali partizanom odhajali k partizanom // začenjati biti v istem stanju kot kdo drug: pridruževati se vsesplošnemu veselju 2. imeti, izražati enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridruževali / publ.: pridružujem se vašemu mnenju soglašam z vami; pridruževati se protestu zoper nevzdržne razmere 3. pojavljati se istočasno s čim drugim: jezi se je pridruževal še občutek krivde; šumenju vetra so se pridruževali še drugi glasovi ♪
  22.      pridvóren  -rna -o prid. (ọ̑) zastar. dvoren: pridvorni služabniki ♦ zgod. pridvorno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem skrbi za obdelovanje zemlje fevdalec sam, navadno z nesvobodnimi podložniki ♪
  23.      prifŕknjenec  -nca m (ȓ) slabš. čudaški, neumen človek: to lahko stori samo tak prifrknjenec, kot si ti ♪
  24.      prifŕknjenost  -i ž (ȓ) slabš. čudaštvo, neumnost: zaradi prifrknjenosti so ga odpustili / to so same prifrknjenosti ♪
  25.      prignáti  -žênem dov., stil. priženó (á é) 1. narediti, povzročiti, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: prignati govedo v klavnico; prignati ovce zgodaj domov / ekspr.: prignali so zvezanega moža; v svojo družbo je prignal nekaj novincev pripeljal, privedel // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: hlad jih je prignal k ognju; lakota je prignala volka v vas / srce jo kmalu prižene nazaj k možu 2. nav. ekspr., navadno v zvezi z do narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: neozdravljiva bolezen jo je prignala do obupa / osamljenost in potrtost človeka lahko priženeta do samomora // narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: prignati krizo do vrha / prignati zmogljivost naprave do skrajne meje / stvari je prignala tako daleč, da se je ves kolektiv uprl prignáti se ekspr. hitro priti, pridrveti: po cesti se prižene gruča otrok; prignal se je na konju mimo njih / s pobočja se prižene močen veter prignán -a -o: s paše prignana živina; nravstvena izprijenost in laž sta v romanu prignani do skrajnosti ♪

   4.128 4.153 4.178 4.203 4.228 4.253 4.278 4.303 4.328 4.353  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA