Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Sam (326-350)


  1.      samostánec  -nca m (ȃ) star. redovnik: nekateri samostanci so pisali kronike; puščavnik in samostanec ♪
  2.      samostánka  -e ž (ȃ) star. redovnica: sprejela ga je samostanka ♪
  3.      samostánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na samostan: samostanski brat; samostanski predstojnik; član samostanskega reda; samostanski vratar / samostanska vzgoja; samostansko življenje / samostanski hodniki; samostanski vrt / samostanska celica; samostanska halja kuta; samostanska šola nekdaj šola, ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice ∙ ekspr. v tej hiši zmeraj vlada samostanska tišina popolna ♦ rel. samostanska porta prostor ob glavnem vhodu v samostan samostánsko prisl.: samostansko urejen ∙ ekspr. živeti samostansko osamljeno, zdržno; ekspr. samostansko preprosta sobica zelo preprosta, z malo pohištva ♪
  4.      sámostojèč  -éča -e prid. (ȃ-ȅ ȃ-ẹ́) navadno v zvezi s hiša ki stoji sam, se ne dotika druge stavbe: graditi samostoječe in vrstne hiše ♪
  5.      samostójen  -jna -o prid., samostójnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki dela, ravna po lastni presoji, brez vpliva, spodbude drugega: biti odločen in samostojen človek; lahko bi bila bolj samostojna / ta pesnik, pisatelj je samostojen duh // ki vsebuje, izraža tako presojo: imeti samostojne nazore; njegovo mišljenje je samostojno / samostojna pot v socializem 2. v povedni rabi sposoben skrbeti sam zase, se preživljati sam, brez pomoči drugega, zlasti staršev: trije otroci so že samostojni, četrti pa hodi še v šolo; pokazati hoče, da je tudi ona samostojna / odšel je od doma in začel samostojno življenje 3. ki pri svojem delu, dejavnosti odloča sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: v službi je že samostojen / zdaj je samostojen gospodar / samostojni obrtnik obrtnik z lastno obrtjo; samostojni raziskovalec // o katerem odloča kdo sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: samostojno delo; samostojno ukrepanje / samostojno delovno mesto / samostojni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju / te zadeve so v samostojni pristojnosti zbora združenega dela; pravica samostojnega odločanja 4. ki gospodarsko, politično ni vezan na drugega: samostojna družbena, gospodarska organizacija; ustanova je finančno samostojna / postali so samostojen narod na lastnem ozemlju / samostojno področje 5. ki je že sam zase celota, ki ni del česa drugega: paviljon je samostojna stavba / sestavljen je iz več samostojnih delov; samostojna enota; samostojno poglavje / pesmi so izšle v samostojni knjigi / to je bil njegov prvi samostojni nastop / samostojna jed jed, ki se jé brez drugih jedi; izdal je svojo tretjo samostojno pesniško zbirko zbirko, v kateri so le njegove pesmi // ki ni povezan, ni v sklopu z drugim: pri tem je imela slovenščina samostojno vlogo / te besede tvorijo samostojno skupino ◊ fin. samostojna valuta valuta, ki ni vezana na drugo valuto; fiz. samostojni tok električni tok, ki teče v plinu, ne da bi se dovajali naboji; jur. samostojna pritožba pritožba, ki ni združena s pritožbo zoper sodbo; samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov; lingv. samostojni pomen besede, besedne zveze pomen besede, besedne zveze glede na mesto v jezikovnem sistemu; v slovarju so besede prikazane kot samostojna gesla ali pa kot podgesla; rad. mlada pevka je posnela prvo samostojno ploščo ploščo s pesmimi, ki jih poje le ona samostójno prisl.: narediti kaj samostojno; samostojno odločati, presojati, ravnati; samostojno živeče bitje ♪
  6.      samostójnež  -a m (ọ̑) ekspr. samostojen človek: za tako delo so potrebni odločneži in samostojneži ♪
  7.      samostójnost  -i ž (ọ́) stanje samostojnega: mlad človek si želi samostojnosti / prizadevati si za gospodarsko, politično samostojnost / izgubiti državno, narodno samostojnost / boj za samostojnost slovenskega knjižnega jezika / učenci so pri delu pokazali veliko samostojnost samostojno mišljenje, ravnanje; razvijanje otrokove samostojnosti ♦ jur. samostojnost organa pri odločanju ♪
  8.      samóstra  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. samostrel: na steni so visele samostre; stražar s samostro na rami 2. nar. past za polhe s sprožilno vzmetjo: nastaviti samostro ♪
  9.      samostrél  tudi samóstrel -a [druga oblika tudi eu̯] m (ẹ̑; ọ̑) 1. nekdaj orožje iz loka in močne napenjalne priprave: streljati s samostrelom; borili so se z meči, sulicami in samostreli 2. knjiž. past za polhe z loku podobno vzmetjo: nastaviti samostrel ♪
  10.      samostrélec  -lca m (ẹ̑) nekdaj vojak, oborožen s samostrelom: samostrelci in ščitonosci ♪
  11.      samostrélen  -lna -o prid. (ẹ̑) ki ob dotiku strelja sam: samostrelna priprava ♪
  12.      samóstrina  -e ž (ọ̑) nar. past za polhe z loku podobno vzmetjo: nastaviti samostrino ♪
  13.      samosvést  -i ž (ẹ̑) zastar. samozavest: ob neuspehu je izgubil vso svojo samosvest / prebuditi samosvest naroda ♦ filoz. zavedanje samega sebe, svojega jaza; samozavedanje ♪
  14.      samosvésten  -tna -o prid. (ẹ̄) zastar. samozavesten: fant je zelo samosvesten / samosvestno vedenje // zavesten: premagati pasivnost s samosvestnim delom samosvéstno prisl.: kako samosvestno hodi ♪
  15.      samosvój  -ôja -e prid. (ọ́ ó) 1. ki misli, ravna po svoje, ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih: samosvoj otrok; bil je samosvoj in jezljiv; postala je tako samosvoja / ta konj je zelo samosvoj trmast // čudaški, poseben: bil je malo samosvoj človek 2. knjiž. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: ti ljudje govorijo samosvoj jezik; kraj leži v središču te male, samosvoje pokrajine / imeti samosvoj položaj v državi poseben / samosvoj stil / skladba razodeva samosvojega ustvarjalca 3. publ. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: to je tisto, kar je samosvoje narodu / prispevali so k razvoju dokaj samosvoje tehnike 4. zastar. svoj, lasten: hiša ima samosvoj odtok / armada ni tvorila samosvoje celote / samosvoja hvala samohvala 5. knjiž. neodvisen, samostojen: bili so spet samosvoji in gospodarji svoje zemlje; z zaposlitvijo je končno postala samosvoja / zatirati samosvoje misli svobodne samosvôje prisl.: samosvoje doživljati svet; družina je živela samosvoje ♪
  16.      samosvójec  -jca m (ọ̑) knjiž., redko samosvoj človek: občudovala je tega drznega samosvojca ♪
  17.      samosvôjost  -i ž (ó) knjiž. lastnost, značilnost samosvojega človeka: samosvojost in neprilagodljivost / samosvojost drame; samosvojost jezika / samosvojost pesnice je v tem, da je do vseh iskrena posebnost; samosvojost njunih spoznanj / narodna samosvojost neodvisnost, samostojnost ♪
  18.      sámošen  -šna -o prid. (á) zastar. 1. samoten: njeno samošno življenje / iti po pusti samošni poti 2. osamljen, sam: tako star je in samošen sámošno prisl.: samošno živeti ♪
  19.      samôta  -e ž (ó) 1. stanje, ko je kdo sam, brez stikov, povezave z drugimi: samota ga muči; želeti si samote; dnevi samote / duševna samota; pesn. samota srca / trpeti v samoti; na starost je živel v veliki samoti zelo osamljeno, samotno 2. oddaljen, odmaknjen kraj, predel: v to hribovsko samoto malokdo pride; njegova hiša je stala v divji samoti / kmetija leži na samoti / ekspr. hrepeneti po gozdnih samotah ● knjiž. prevzela ga je samota kraja samotnost; star. če se bova srečala kje na samoti, ne vem, kaj bom storil kje na samem; v samoti je še enkrat premislil svoj načrt ko je bil sam; knjiž. v občini je bilo takrat dvajset zaselkov in nekaj samot samotnih kmetij ♪
  20.      samotár  -ja m (á) 1. kdor hote živi sam, brez stikov, povezave z drugimi: fant je samotar in hodi navadno sam po hribih; odljuden samotar; živi kot samotar / te ribe so večinoma samotarji; gams, volk samotar // kdor živi v oddaljenem, odmaknjenem kraju, predelu: tako je bilo življenje samotarja v zapuščeni dolini 2. ekspr. kar okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: med drevesi je bil tudi hrast samotar ♪
  21.      samotárec  -rca m (ȃ) star. samotar: postal je velik samotarec; pajek je ždel v kotu kot kak samotarec / včasih so v takih bajtah živeli samotarci ◊ zool. samotarci morski raki, ki živijo v praznih polžjih hišicah, Eupaguridae ♪
  22.      samotáriti  -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. hote živeti sam, brez stikov, povezave z drugimi: odkar mu je žena umrla, samotari / nič vas ne vidimo, kar samotarite v svoji sobi / podlasica najraje samotari 2. ne imeti okoli sebe, v bližini drugih stvari svoje vrste: tu in tam je samotarilo kako golo drevo; na koncu doline samotari troje hiš ♪
  23.      samotárjenje  -a s (á) glagolnik od samotariti: samotarjenje in obujanje spominov / vdal se je v samotarjenje ♪
  24.      samotárka  -e ž (á) ženska oblika od samotar: postala je čemerna samotarka / lisica je velika samotarka; antilopa samotarka / gora samotarka ♪
  25.      samotárski  -a -o prid. (á) ki hote živi sam, brez stikov, povezave z drugimi: samotarski človek; po naravi je precej samotarski / samotarski medved; podlasica je samotarska žival / samotarsko življenje samotársko prisl.: samotarsko živeti ♪

   201 226 251 276 301 326 351 376 401 426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA