Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
STOP (4.451-4.475)
- zvíšen -a -o prid. (ȋ) vzvišen: stopiti na zvišen prostor / biti zvišen do podrejenih / prizadevati si za zvišene cilje zvíšeno prisl.: pozdravil ga je uradno, zvišeno ♪
- zviševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj višje: zviševati jezove, nasipe 2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: zviševati cene, davke zviševáti se postajati višji: tam se začne svet zviševati / od razburjenosti se ji je glas zviševal // povečevati se, rasti: življenjski stroški se zvišujejo ♪
- zvíti zvíjem dov. (í) 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti / zviti rep 2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte // z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj 3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha // skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati // izviniti: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so
gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili 4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil // prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila 6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo 7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl // povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo ● ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih
skrčila, spodvila zvíti se 1. premakniti telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv se zvije; zvil se je pod odejo in zaspal; zviti se kot kača / jež se zvije v klobčič 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se: cesta se zvije čez hrib, skozi gozd; pot se zvije med hišami / dim se zvije navzgor 3. priti v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske so se na soncu zvile; zviti se od vročine; vrata so se zvila ● solata se zvije v glave naredi glave; ekspr. slepec se je zvil v praprot zvijajoč se zlezel; ekspr. zvil se je v dve gubé dobil je sključeno držo zvít -a -o 1. deležnik od zviti: zvit list, papir; zviti prsti; zvit vrat; zvita deska, pločevina; zvite ustnice; v klobčič zvita žival 2. ki zna z iznajdljivostjo, spretnim prikrivanjem doseči svoj namen: on je zvit človek; zvit kot kača, lisjak; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo / ekspr. zvita lisica // ki vsebuje,
izraža tako iznajdljivost, spretno prikrivanje: zvit nasmeh; zvite besede, misli; zvito dejanje, vprašanje ● ekspr. imeti zvite lase skodrane; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi ◊ film. zviti film (filmski) zvitek za fotografske aparate srednjega formata; lov., vet. zviti rep prašiča, psa rep, ki je zavit nad hrbtom; prisl.: zvito govoriti, pogledati; zvito se nasmehniti; zvito nastavljena zanka ♪
- zvodenéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. ekspr. zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postati manj kvaliteten, nekvaliteten: vino zvodeni; stepen sneg sčasoma zvodeni // postati vsebinsko prazen: članek je zaradi navajanja nepomembnih dejstev zvodenel / akcija je popolnoma zvodenela / uspeh je zvodenel ● ekspr. kri mu je zvodenela postal je slabokrven, anemičen; knjiž. led zvodeni se stopi; ekspr. kaj ti je pamet zvodenela zakaj govoriš, ravnaš tako neumno zvodenèl in zvodenél -éla -o: zvodeneli pojmi; zvodenelo delovanje; zvodenelo vino ♪
- zvoníšče -a s (í) prostor v zvoniku, kjer visijo zvonovi: stopiti v zvonišče ♪
- zvráčati -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: razgrajači so zvračali kipe s podstavkov; veter je zvračal cvetlične lončke prevračal // z določenimi gibi povzročati, da kdo pade: drugega za drugim so zvračali v sneg / zvračali so jih na tla / neukročeni konj je zvračal jahače s sebe 2. s spremembo lege, položaja posode delati, da pride vsebina iz nje, na kaj: zvračati sladice na pladnje; premog je nosil do vozička in ga zvračal vanj / ekspr. zvračal je kozarček za kozarčkom pil ∙ pog., ekspr. rad ga zvrača pije (alkoholne pijače) 3. spravljati iz navadne, pokončne lege, položaja: zapeljivo je zvračala glavo / pri hoji zvrača stopala navzven / plug je zvračal brazde na levo obračal 4. v zvezi z na delati, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvračati krivdo,
odgovornost na druge / omedlevico zvrača na svoje živce 5. star. sprevračati: pohvalo je zvračal v kritiko / zvračati besede zvráčati se prihajati iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: otroci so se zvračali v sneg / stoletne smreke so se zvračale na tla ♪
- zvrstíti -ím dov., zvŕstil (ȋ í) narediti, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste: zvrstiti račune po datumih; zvrstiti drugega za drugim / zvrstili so nas v dolgo kolono; pogrebcev je bilo toliko, da so se komaj zvrstili; čete so se zvrstile za pohod; zvrstiti se vzdolž ceste zvrstíti se 1. pojaviti se, nastopiti drug za drugim: tekmovalci so se zvrstili v eni uri; za govorniškim pultom se je zvrstilo deset razpravljavcev / dela so se zvrstila drugo za drugim / v nekaj letih se je zvrstilo še trideset črtic je nastalo // pojaviti se, nastopiti v večjem številu v manjših časovnih presledkih: zvrstili so se sestanki na vseh ravneh; za tem so se zvrstile aretacije in zasliševanja 2. priti pri čem izmenoma na vrsto: bilo je toliko kandidatov, da so se komaj zvrstili 3. priti v vrsti: ljudje so se hitro zvrstili mimo nas ● evfem. vsi so se
zvrstili pri njej imeli spolne odnose z njo zvrščèn -êna -o: ob cesti zvrščene hiše ♪
- zvŕstoma prisl. (ȓ) knjiž. povrsti: zvrstoma klicati imena; zvrstoma se oglašati // v vrsti, v vrstah: stopali so zvrstoma ♪
- zvŕščati -am nedov. (ŕ) 1. delati, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste: črke je zvrščal drugo za drugo; planinci se zvrščajo za vodnikom / živali se zvrščajo v čredo 2. redko uvrščati: zvrščati koga v kako kategorijo zvŕščati se pojavljati se, nastopati drug za drugim: podobe se ji zvrščajo v spominu ♪
- žábji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na žabe: žabje kvakanje, regljanje / jesti žabje krake / žabja mlaka / žabji samec / ekspr. zvečer se je oglasil žabji zbor / ekspr. rahitičen otrok z žabjim trebuhom velikim, napihnjenim; slabš.: imeti žabja usta zelo široka; človek z žabjimi očmi velikimi, izbuljenimi ● ekspr. tak je kot žabji pildek narobe grd, neprikupen; ekspr. poslati koga po žabjo dlako, volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. ocenjevati razmere z žabje perspektive s stališča, ki ni dvignjeno nadnje; šalj. žabja pijača voda; ekspr. žabja volna na gladini mlake skupki alg; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega ◊ agr. žabja usta razpoka na robu zlasti trdega sira zaradi nepravilnega tehnološkega postopka; anat. žabja glava glava brez lobanjskega svoda; bot. žabji las vodna rastlina s tankim
stebelcem in narobe jajčastimi ali črtalastimi listi, Callitriche; geom. žabja perspektiva perspektiva od spodaj; šport. žabji slog slog v smuku, pri katerem so kolena upognjena, zgornji del trupa nagnjen naprej in glava sklonjena, smuči pa široko razmaknjene; vet. žabji smrček temen smrček s svetlimi pegami ali svetel smrček s temnimi pegami; zool. žabji mrest žábje prisl.: žabje zelena barva ∙ ekspr. plavati po žabje plavati žabo ♪
- žálik žêna žálik žêne ž (á-é) etn., po ljudskem verovanju mladi ženski podobno bitje s čarovno močjo, ki pomaga ubogljivim radodarnim ljudem in muči vanj zaljubljene moške: v nedostopnem skalovju so živele žalik žene; zaljubiti se v žalik ženo / bele žalik žene ♪
- žár -a in -ú m (ȃ) 1. močna, zlasti rdečkasta svetloba: žar na zahodu ugaša; jutranji, večerni žar / knjiž. žar novega dne zarja, zora / lunin žar; žar bliska, požara je razsvetlil okolico; žar sonca, zvezd / knjiž. žar draguljev sijaj, lesk // knjiž. velika pripeka, vročina: umakniti se z opoldanskega žara v senco; poletni žar 2. goreča, tleča snov: pogasiti, razpihati žar; razgorevanje žara // svetloba, ki jo daje taka snov: žar dogorevajoče sveče je medlo osvetljeval prostor // toplota, ki jo daje taka snov, zlasti žerjavica: greti se ob žaru ognja; zažgati meso na premočnem žaru / peči jedi na žaru, nad žarom 3. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; raženj: prenesti, prestaviti žar; stresti oglje na žar / na žaru pečene ribe / električni žar 4. visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: pesnika navdaja nenavaden
žar; biti poln notranjega žara / imeti veliko žara za skupno stvar biti zelo zavzet zanjo / govoriti, peti z žarom; lotiti se dela z mladostnim žarom in navdušenjem // z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: žar ljubezni ugaša; žar upanja še tli v njem 5. glagolnik od žareti: žar segrete kovinske palice, žice / opazovati žar sonca / žar večernega neba / segreti do žara ● knjiž. tvoj pogled je v mojem srcu zanetil žar vzbudil močno ljubezensko čustvo; knjiž. žar njegove osebnosti je začel ugašati privlačnost, priljubljenost; knjiž. slepi ga žar svetlobe močna, slepeča svetloba ♪
- žaríšče -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer je gorenje med požarom najmočnejše: ogenj se je iz žarišča razširil na sosednje prostore; usmeriti curek vode v žarišče požara 2. med. mesto v telesu, od koder se bolezen lahko širi: ugotoviti bolezensko, gnojno žarišče; žarišče vnetja / prvotno žarišče bolezni 3. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi: nastala so nova kulturna žarišča; vojno žarišče; žarišča nesoglasij, sporov; žarišče upora / miselno žarišče / publ.: biti v žarišču dogajanja; problem je v žarišču zanimanja // kraj, prostor, kjer je svetloba, osvetljenost najmočnejša: stopiti v žarišče odrskih reflektorjev ◊ geol. žarišče potresa točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi; geom. žarišče gorišče ♪
- žé in žè in že prisl. (ẹ̑; ȅ) 1. izraža, da dejanje, stanje nastopi prej, kot se pričakuje: zakaj že odhajaš; menda nisi že utrujen; nisem vedel, da je že tako pozno; niso pričakovali, da si že tu / mi smo že končali, oni pa so šele začeli; tam je že pomlad, tu je še zima // izraža, da je čas, v katerem dejanje nastopi, zgodnejši, kot se pričakuje: že jutri bo prost; prijatelja sta že iz otroških let; shodil je že z desetimi meseci; že takrat so računali z izjemami; že zdaj je jasno, da bodo uspeli; to bolezen je imel že kot otrok 2. izraža nastop, obstajanje dejanja, stanja a) pred časom govorjenja ali v njem: pri zdravniku je že bil, zdaj mora še počivati; to knjigo že imam; to sem že slišal; zdaj že spi; zaradi dolgega čakanja je že nestrpen; vsi smo že zbrani; vstopnice so že v prodaji / boš kmalu
prišel? Že prihajam / o tem govori v že citiranem delu; odvzeli so jim že priznane pravice b) do navedenega časa ali v njem: ob osmih bo že odpotoval; ko se je vrnil, so že spali; do večera bodo ceste že splužene 3. izraža, da je količina, mera, dosežena do časa govorjenja ali določenega časa, večja od pričakovane: že dve uri čakajo; pojedel je že pet krofov, pa še ni sit; danes je že trikrat telefoniral; imajo že več tisoč članov / pri branju knjige je že na stoti strani 4. navadno na začetku stavka izraža zadostnost navedenega neglede na drugo mogoče: že ime pove vse; že misel na to je zame strašna; že nasmeh bi jo osrečil / že zaradi svojega položaja je imel velik vpliv; kristali so bili že po obliki nenavadni / že kozarček žganja mu škoduje; že majhna raztresenost lahko povzroči nesrečo // izraža omejitev na navedeno, izvzemajoč drugo: hišo bodo pa že dekleta pospravila; sina bo že oče ukrotil; tega se boš pa že v šoli naučil // poudarja pomen besede, na katero
se nanaša: že lepše čase smo imeli; s tem si šel že predaleč; že vnaprej se vas veselimo / to mi že lahko verjameš; že kar vidim ga, kako godrnja 5. poudarja odvisnost možnosti dejanja od kake okoliščine: to ste že naredili, ker so vam pomagali; takrat si mu že posodil, zdaj mu pa ne bi več; prvi dan so že dosti hodili, saj so bili spočiti // izraža pripravljenost za kako dejanje: to ti bom pa že dal; nič ne de, bom že počakal; to malenkost ti bom že prinesel // izraža sposobnost za kaj: drugega ne bo mogel delati, za vrt bo že skrbel / šiva že še, težjega dela pa se ne loti več 6. izraža gotovost, prepričanost glede česa brez nestrpnosti glede časa uresničitve: bomo že našli kak izhod; se bo že pokazalo, kdo ima prav; kar naj grozijo. Se bodo že naveličali; naj gre, se bo že še kesal // izraža prepričanost o čem sploh: vi boste že šli, drugi pa najbrž ne; takemu delu že ne boš kos; prinesi vina, že veš, katerega / to pa že lahko narediš zame / nekaj ti bo že še dal
// izraža nezahtevnost glede časovne bližine uresničitve: ne silite ga, bo že šel; bomo že pospravili, saj se ne mudi / elipt. kar počasi, bomo že naredili 7. izraža sprijaznjenje s čim: zdaj je že tak položaj, da je vsako obotavljanje nevarno; ne čudite se preveč, je že tako, da se nesporazumu ne da izogniti 8. ekspr., navadno z velelnikom, zapostavljen izraža nejevoljo, nestrpnost v pozivu: daj mi že mir; govori že vendar; nehaj že s svojim sitnarjenjem; povej že, kaj misliš; pojdi že, sicer boš zamudil / no, slišiš, (ali) bo že kaj // v želelnih stavkih poudarja željo po uresničitvi: ko bi bili izpiti že mimo; ko bi vendar že dobili stanovanje // v vzkličnih stavkih poudarja grožnjo: te bom že ujel, boš videl / ti bom že dal kaznoval te bom; tepen boš; pog. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil,
povzročil kaj zelo neprijetnega 9. izraža, da dejanje v nadrednem stavku nastopi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: komaj je odšla, že so se začeli smejati; še preden se je zavedel, je bil že v jarku / kakor hitro je zaslišala svoje ime, je že planila pokonci // izraža, da je dejanje neposredno pred uresničitvijo: že je hotel oditi, ko so ga poklicali po zvočniku; nameraval je že odstopiti, pa si je nenadoma premislil / hotel sem te že vprašati, če bi šel z menoj 10. v protivnem priredju za izražanje pridržka, ki ga utemeljuje drugi stavek: piše že, vendar slabo; razložil nam je že, razumel pa ga ni nihče; sprejel ga je že, a zadržano 11. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: jaz ti že ne bom kupil tega; kdo gre z njim? Jaz že ne / to že ni res; tako neumen pa že ni 12. ekspr., v zvezi s prislovi za izražanje velike časovne ali krajevne oddaljenosti: kje je že to za nami; kje že bom jutri ob tem
času / že kdaj bi morala to storiti 13. navadno v zvezi s tako, tako in tako za poudarjanje dejstva, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: že tako in tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric pa je bil že tako redkobeseden; iskal je delo v podjetju, v katerem so imeli že tako in tako preveč delavcev 14. z zaimki ali prislovi za izražanje ali poudarjanje poljubnosti: naj bo kakršna že, rad jo ima; kdor že si, pomagaj nam; oglasite se, kjer že ste; najdi hišnika ali kogar že / ta pogoj je izhodišče za kakršna že koli pogajanja; naj bo že kakorkoli, podprli vas bomo / zadovoljen bo s čimer že bodi s čimerkoli / bodo že kako opravili tudi brez njega; ne skrbite, mu bo že kdo pomagal; ga bodo že kje našli 15. ekspr., z vprašalnimi zaimki ali prislovi poudarja ugibanje, ponovno vprašanje: pregnali so jih v gore ali kam že; kje že tiči ta otrok; kdo ga že išče / čigav je že bil tisti avtomobil; kako je že ime tistemu dekletu /
menda je iz Celja ali odkod že 16. v vezniški rabi, v pogojnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi če že za izražanje pridržka: naj gredo, če že hočejo; če že ima priliko, naj jo izkoristi; tako je bilo, če že hočete vedeti; če sem že tukaj, bom ostal / pri teh stvareh, če so že neizbežne, se ne prenagli / ker sem že obljubil, se ne bom umaknil / elipt. verjetno ne bo kar tako odšel. In če že, pa naj // z nikalnico za izražanje izvzemanja: jabolka so vsaj lepa, če že ne okusna // ekspr., v stopnjevalnem priredju, v zvezi že — kaj šele za izražanje neomejenosti na prvi člen: že hodi težko, kaj šele teče; že rahel ugovor težko prenese, kaj šele kritiko 17. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislijo, da obvladujejo položaj. Že, toda ne bodo ga dolgo; organizirali bodo svetovno prvenstvo. Že že, a kdo bo vse plačal / najbrž so prišli pravočasno. Po mojem že; tega pa ne znaš najbolje. Že mogoče // izraža sprijaznjenje s čim: že
dobro, pusti to; no, no, že dobro; že prav, že prav, ste se pač zmotili; razumem, že razumem, nič hudega / že prav, bom vsaj vedel za drugič ● bo že kruha bo že bo dovolj; si zadovoljen s službo? Bo že zame zame je sprejemljiva; kakšna je letos letina? Bo že srednje dobra; kako se vam godi? Že gre srednje dobro; boste to zmogli? Bom že kako bom, vendar težko; kako boste pa živeli v takih razmerah? Bo že kako upamo, da bomo na kak način vzdržali; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko izraža očitek, nejevoljo; nizko iz njega že raste regrat je mrtev (in pokopan) ♪
- žèp žêpa m, mest. ed. žêpu in žépu (ȅ é) 1. majhni vreči podoben del na oblačilu za spravljanje manjših predmetov: žep se mu je strgal; napolniti žep z bonboni; vzeti ključe iz žepa; dati robček v žep; nositi denarnico v žepu; predpasnik z velikim žepom; dno žepa / obrnil je vse žepe, da bi našel denar; iskati ključe po žepih; hoditi z rokami v žepih / hlačni žep; našiti, všiti žep; notranji, prsni žep suknjiča; žep na zadrgo; žep za uro; podloga za žepe / napolniti žepe nahrbtnika; viseči žepi za krtače; šotor z našitimi žepi 2. kar je po obliki temu podobno: narediti med mesom in rebri žep za polnjenje; očistiti rano in vse žepe v njej; ozek žep med skalami 3. na čelu razširjen del površine, ki sega v kaj: žepi ravnega sveta se zajedajo v hribovje; rečni žepi // voj. na strnjeno nasprotnikovo ozemlje segajoče manjše, z ozkim pasom z zaledjem povezano območje z vojaškimi silami, ki se
branijo: umakniti čete iz žepa; delati obkolitveni obroč okoli žepa 4. ekspr. kupna sposobnost: kupi, če ti žep dopušča, dovoljuje; izdelek ustreza okusu in žepu kupcev / hiša ni dosegljiva za moj žep ● ekspr. avtomobil mu je precej olajšal žep zanj je potrošil precej denarja; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; pog. tu in tam mu kaj kane (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja; ekspr. globoko poseči, seči v žep veliko plačati; ekspr. vtakniti medaljo v žep dobiti jo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. če le more, drži roke v žepu lenari, ne dela; žarg. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje; ekspr. imeti kačo, luknjo, sušo v žepu biti brez denarja; ekspr. iti z levo roko v desni žep lotiti se stvari napačno, neustrezno; ekspr. vsi nimajo enako globokih žepov nimajo enako veliko denarja; plitev žep ekspr. imeti plitev žep malo denarja;
publ. počitnice za plitev žep poceni; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. plačati iz svojega žepa s svojim denarjem; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. obrnili so mu vse žepe natančno so ga preiskali; žarg., aer. letalo je zašlo v zračni žep v območje spuščajočega se zraka; poznam ga kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih ◊ mont. žep jalovine manjša gmota prvotne kamnine, ki je niso nadomestile rudne raztopine; obrt. vrezani žep pri katerem se odprtina vreže v oblačilo ♪
- žerjávica -e ž (ȃ) 1. tleči, dogorevajoči kosi lesa, premoga: žerjavica tli, ugaša; pogasiti žerjavico; razgrebati, razpihovati žerjavico; speči meso nad žerjavico; drezati z grebljico v žerjavico; žareča žerjavica; žerjavica pod pepelom; lopatica za žerjavico; rana ga peče kot žerjavica; vroč, živ kot žerjavica; prestopa se kot na žerjavici zelo nemirno / prenesti s kleščami nekaj žerjavic kosov žerjavice / ekspr. njegove oči so žerjavica živahne, preiskujoče 2. knjiž., s prilastkom bolečina, trpljenje: čutila je žerjavico hrepenenja, ljubosumnosti ● ekspr. ona je sama žerjavica je zelo živahna, temperamentna; ekspr. roko dam v žerjavico, da se bo to zgodilo trdno sem prepričan; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; zaničevanje ga je žgalo kot žerjavica mu je povzročalo hude duševne
bolečine; bil je kot na žerjavici zelo nemiren ♪
- žéti žánjem nedov., nam. žét in žèt (ẹ́ á) 1. pospravljati žito s polja: pri njih so že začeli žeti // s srpom ali strojem rezati žito, travo: žeti ječmen, rž; zna dobro žeti / žeti na roke, s kombajnom; žeti nizko, visoko 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: nastopajoči so želi glasen aplavz; žeti pohvalo, priznanje, simpatije; žel je le prezir in zamero; žeti uspeh ● knjiž. smrt žanje ljudje umirajo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri; preg. kar kdo seje, to bo tudi žel kdor delo dobro začne, bo uspešen ◊ etn. žeti ječmen po ljudskem verovanju zdraviti ječmen (v veki) z izgovarjanjem besed »ječmen žanjem« in s posnemanjem kretenj pri žetvi ♪
- žgáti žgèm nedov., žgál (á ȅ) 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti / sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo ♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana
jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo ● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati žgáti se 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal žgóč -a -e 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce 2. publ. nujen,
pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka ∙ žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje ♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega ♪
- žíg -a m (ȋ) 1. uradni znak z imenom organa, organizacije, z določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti žig; pritisniti, ekspr. udariti žig v potni list; preklicati, spremeniti žig; opremiti kupon z žigom / nerazločen poštni žig // v izdelek vtisnjen, odtisnjen znak, s katerim se potrjuje kvaliteta, izdelovalec: vtisniti žig; prstan z žigom na notranji strani 2. priprava zlasti s kovinskim negativom določenega znaka, navadno okrogle oblike: hraniti, izdelovati žige; barva, stojalo za žige 3. ed., knjiž., navadno s prilastkom značilnosti, posebnosti: vojna leta so mu dala žig za vse življenje; s tem dejanjem si je pritisnil sramotni žig / z oslabljenim pomenom tega človeka označuje žig izdajstva ● vžgati sramotni žig nekdaj vžgati znamenje kot kazen za kako dejanje ◊ adm. mokri žig pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na
papir; suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; filat. enokrožni žig ki ima eno krožnico, ob kateri je označba pošte; metal. čistinski žig ki na kovini potrjuje stopnjo čistine; ptt priložnostni žig poštni žig, uporabljan na določeni pošti, poštah v počastitev določenega dogodka; vet. žig z žigom narejeno, vžgano znamenje na telesu zlasti goveda, konja ♪
- žílast -a -o prid. (í) 1. ki ima izrazite, izstopajoče žile: žilasta noga, roka // ki ima žile: žilast marmor / žilasta govedina polna trdega tkiva, kit 2. suh, z močno razvitimi kitami; žilav: velika, žilasta ženska ♪
- žílav -a -o prid. (í) 1. ki ima izrazite, izstopajoče žile: žilave noge, roke / žilav vrat kitast // ki ima žile: žilava kamnina / žilavo meso polno trdega tkiva, kit 2. ki se težko lomi, drobi: žilav les; žilav material; žilava trava 3. suh, z močno razvitimi kitami: žilav konj; visok, žilav moški 4. ekspr. vzdržljiv, odporen: to je žilav rod; opomogel si bo, saj je žilav / on je žilave narave // zelo vztrajen, nepopustljiv: pridobiti si neodvisnost z žilavim bojem; žilavo prizadevanje za napredek / žilava volja do življenja žílavo prisl.: žilavo se braniti ♪
- žílnat -a -o prid. (ȋ) ki ima veliko izrazitih, izstopajočih žil: žilnata noga, roka // ki ima žile: žilnat marmor ♦ bot. mrežasto žilnat list list, pri katerem iz močnejše osrednje žile izhaja več stranskih, mrežasto razporejenih žil ♪
- žítnica -e ž (ȋ) 1. prostor ali stavba za shranjevanje žita; kašča: spraviti žito v žitnico; vrata žitnice ♦ zgod. mestna žitnica // posoda, naprava za shranjevanje žita: stopil je v kaščo, da pregleda žitnice; polne žitnice 2. publ. žitorodno področje: stepo so spremenili v žitnico / ta pokrajina je naša žitnica ♪
- žíto -a s (í) kulturne rastline s klasi, lati ali njihovo seme: žito zeleni, zori; mlatiti, žeti žito; zvezati žito v snope; poleglo žito / mleti, vejati žito; velik pridelek žita; vreča žita; silos za žito / drobnozrnato žito; jaro, ozimno žito; krmno, semensko žito / žita lepo kažejo ♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; kašno žito ki se navadno stopa, lušči in uporablja za kašo; krušno žito za mletje; plenjavo žito pri katerem je razmerje med semenom in pridelkom ali med zrnjem in plevami ugodno; bot. latnato žito; teh. prebiralnik za žito // nar. vzhodno rž: sejati žito ♪
- žív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje 4. ki še deluje: živ
izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven / živo oglje še tleče / živa rana ki se še ne celi / pazi, če je ogenj kje še živ 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno // ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo // aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja // ki zaradi svoje prepričljivosti,
verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive
barve svetle in intenzivne / živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica ● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito;
knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro
tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ◊ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja
dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo /
v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju ∙ ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko ♦ muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so
jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno ♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre ♪
4.226 4.251 4.276 4.301 4.326 4.351 4.376 4.401 4.426 4.451