Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

STOP (436-460)


  1.      čêlo  -a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje 2. sprednji, začetni del a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu ● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi ◊ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon ♪
  2.      četŕtfinále  -a m (ȓ-ȃ) šport. izločilno tekmovanje za nastop v polfinalu: v drugem kolu se je uvrstil v četrtfinale ♪
  3.      četŕtfinalíst  -a m (ȓ-ȋ) šport. posameznik ali moštvo, ki doseže pravico za nastop v četrtfinalu: po tej zmagi je postal četrtfinalist ♪
  4.      četveroréd  -a m (ẹ̑) četverostop: razvrstiti se v četverored; korakati v četveroredih ♪
  5.      čezméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki presega določeno, običajno mero: čezmerne obresti; čezmerna proizvodnja; čezmerno izkoriščanje gozdov ♦ biol. čezmerno razmnoževanje razmnoževanje, ki ni v skladu z možnostmi za preživljanje 2. ki je, nastopa v preveliki meri: čezmerna radovednost; utrujen od čezmernega dela; čezmerno sončenje je škodljivo; posledice čezmernega uživanja alkohola čezmérno prisl.: čezmerno popivati; čezmerno je zaposlen ♪
  6.      čín 1 -a m (ȋ) stopnja na hierarhični lestvici v vojski in podobnih organizacijah: dobiti, imeti čin; odvzeti komu čin; vojaški čini / gostiteljica je razvrstila goste po činih ♦ voj. generalski, oficirski, vojaški čin ♪
  7.      čistína  -e ž (í) 1. površina v gozdu, ki ni porasla z drevjem ali grmovjem: stopiti iz grmovja na čistino; cesta se vijuga po široki čistini; kmetija na strmi čistini; pren. čistina sredi množice 2. stanje brez skaljenosti, motnosti: blesk in čistina oči; čistina neba 3. metal. količina, odstotek čistih žlahtnih kovin v kovinah in zlitinah: v zlatarnah navajajo čistino v karatih; ugotavljati čistino kovine; čistina novca, zlata ♪
  8.      čistínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na čistina 3: čistinska stopnja / čistinski žig žig, ki na kovini potrjuje stopnjo čistine ♪
  9.      čísto  prisl. (ȋ) 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: čisto gol; čisto konkurenčna oblika gospodarjenja; sod je čisto prazen; vrt je čisto na drugi strani; ostal je čisto brez pomoči; čisto brez potrebe se jezite; zdaj je hiša čisto njegova; njegov nastop je čisto tak kot očetov; čisto vse si je zapomnil; čisto je nehal piti; hiša je čisto porušena; čisto gotovo pride; čisto nepričakovano se je vrnil; imaš čisto prav; elipt. on je čisto, kakor je bil čisto tak / hiša je čisto ob morju tik // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: to je čisto navadna goljufija; čisto preprosto mu je vse utajil; čisto sem pozabil sporočiti; čisto prav vam je; čisto zares ne vem 2. izraža zelo visoko stopnjo: čisto majhen je; čisto mlad; čisto malo se je spremenil; čisto tiho govori 3. izraža rahlo omejitev: hrana je čisto dobra; bil je čisto prijazen z nami; čisto lepo so ga sprejeli; čisto prijetno je tu; to vino imam čisto rad; prim. čist ♪
  10.      čitálničar  -ja m (ȃ) član društva čitalnica: čitalničarji so nastopili z igro in petjem; navdušen čitalničar ♪
  11.      čitálniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čitalnico: čitalniški prostori Mestne knjižnice / igro so uprizarjali čitalniški odri; čitalniški ples / čitalniška dramatika / slabš. njen odrski nastop je bil precej čitalniški začetniški, primitiven ♦ zgod. čitalniška doba šestdeseta leta 19. stoletja, ko so bile čitalnice središče slovenskega kulturnega in političnega življenja ♪
  12.      čitálništvo  -a s (ȃ) 1. nastajanje in delovanje društev čitalnic: doba čitalništva 2. nav. slabš. značilnosti čitalniške dobe: dvigniti zborovsko glasbo iz čitalništva; dramski amaterizem je prestopil mejo čitalništva ♪
  13.      čížemček  -čka [žǝm] m (ȋ) manjšalnica od čižem: dobil je prve čižemčke / prožno je stopala v ličnih novih čižemčkih ♪
  14.      člén  in člèn čléna m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. del, ki se veže z drugimi v celoto: sestaviti člene; člen verige; vezava členov; pren. vezni člen med preteklostjo in sedanjostjo; to vprašanje je samo člen v verigi problemov 2. oštevilčen odstavek zakona ali določbe: 62. člen ustave določa; 5. člen [čl.] zakona se glasi 3. zastar. členek, sklep: zapestni člen 4. zastar. stopnja sorodstva; koleno: sorodstvo v prvem členu ◊ anat. prstni člen del prsta med dvema sklepoma; bot. člen del stebla med dvema kolencema; elektr. akumulatorski člen osnovna enota akumulatorja; galvanski člen osnovna enota galvanske baterije; lingv. člen beseda pred samostalniki v nekaterih jezikih, ki navadno označuje spol; stavčni člen sintaktična enota v stavku; mat. člen del matematičnega izraza, ki ga od drugih delov ločita znaka + ali -; členi aritmetičnega zaporedja; zool. člen obroček telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih ♪
  15.      človéčnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči ♪
  16.      človéški  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na človek 1—2: a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško ◊ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega ♪
  17.      čòf  medm. (ȍ) posnema zamolkel glas pri padcu, udarcu: požene se in čof v vodo; čof, čof, stopa po blatu; čof! pa mu primaže klofuto ♪
  18.      čŕn  -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna ● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno ◊ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak ∙ ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki ♪
  19.      čúda  prisl. (ȗ) ekspr. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čuda gosta trava; čuda malo prostora 2. izraža zelo veliko količino: po travnikih se je paslo čuda živali / nakradli so čuda; prim. začuda ♪
  20.      čúdo  prisl. (ȗ) ekspr. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čudo lepi dnevi; čudo hitro je minilo 2. redko izraža zelo veliko količino; čuda: nabralo se je čudo ljudi; prim. začudo ♪
  21.      čudovít  -a -o prid., čudovítejši (ȋ) 1. ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje: dan je bil čudovit; pogled na naše mesto je čudovit; zvezde so žarele s čudovitim ognjem; deklica ima čudovite lase; čudovita svetloba; dekle je čudovito; to je naravnost čudovito // ekspr. nenavadno, izredno dober: bil je čudovit človek / razveselil se je čudovite ocene poezij / prijatelja sta čudovite volje 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: čudovit red; delo je opravljeno s čudovito natančnostjo / tak čudovit mir je tu; čudovita hitrost / iron. čudovita jezikovna mešanica čudovíto prisl.: ledeniki so se čudovito blesketali v soncu; ima čudovito dober spomin ♪
  22.      čutíti  in čútiti -im nedov. (ȋ ú) 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi / čutiti z reveži sočustvovati 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege ● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval čutíti se in čútiti se 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem ● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce ♪
  23.      d  [dé in dǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, d déja tudi d-ja (ẹ̄; ǝ̏) peta črka slovenske abecede: napiši d; mali d // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči d d neskl. pril. peti po vrsti: odstavek d / 1. d razred ◊ gled. abonma reda D; med. vitamin D in D vitamin; muz. ton d ton na drugi stopnji C-durove lestvice; D-dur durov tonovski način z dvema višajema; d-mol molov tonovski način z enim nižajem; šah. kmet na d-liniji v četrti navpični vrsti z leve strani ♪
  24.      da  vez. 1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki dopolnjuje nadrednega a) glede na osebek: prav je, da si prišel; škoda, da zapraviš toliko časa b) glede na prilastek: nima navade, da bi se pritoževal; ni dvoma, da imaš prav; rada ga ima neglede na to, da je včasih poreden / publ. dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni c) glede na predmet: bojim se, da je prepozno; omogočila mu je, da je končal študij; že vidim, da nimam sreče; pravim, da ga sploh ne poznam / z velelnim ali želelnim naklonom: saj sem ti rekel, da rajši počakaj; prosi, (da) naj mu dajo mir / raba peša, v vprašalnih odvisnih stavkih vsakega je vprašal, kaj da je in kam da gre // navadno z veznikom ali prislovom za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli: odsvetoval je pot skozi gozd, češ da ni varno; posojilo da vrne v kratkem, pravi, zdaj pa da še ne more, ker da premalo zasluži; napadli so tudi radio, ki da oddaja dekadentno glasbo 2. v vzročnih odvisnih stavkih, za glagoli čustvovanja za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: kesa se, da je tako ravnal; žal mu je, da se je spozabil 3. v namernih odvisnih stavkih, včasih v zvezi z zato za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: dala je otroku igračo, da bi ne jokal; sedel je, (zato) da bi se odpočil; prišel sem, da se pritožim; povedal sem ti zato, da se boš vedel ravnati // s preteklim ali nedovršnim sedanjim časom za izražanje doseženega namena: ima delavce, da mu kopljejo temelje; najel je domačine, da so mu nosili živila 4. v načinovnih odvisnih stavkih, navadno z nikalnico za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: nihče ga ne omeni, da se ne bi zraven nasmehnil; planeš v sobo, ne da bi potrkal / pomagaj rajši, namesto da gledaš; pol ure jima je minilo, da nista vedela kdaj 5. v primerjalnih odvisnih stavkih, v zvezi s kakor, kot, ko za izražanje primerjave z dejanjem v nadrednem stavku: smeje se, kakor da se ni nič zgodilo / prime za kljuko, kot (da) bi hotel iti; noge ko da niso njegove 6. v posledičnih odvisnih stavkih, včasih v zvezi s tako, toliko za izražanje posledice, ki jo ima dejanje nadrednega stavka: menda sem se ti kaj zameril, da greš brez pozdrava mimo; zavriskal je, da je odmevalo od bregov; tako ga je udaril, da se je kar opotekel; toliko se je učil, da je zbolel / ekspr.: opekel se boš, da bo joj; v hribih je snega, da je kaj 7. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če bi: vse bi bilo lahko drugače, da nisem bila tako lahkomiselna / star., s pogojnim naklonom vse bi zapravil, da mu ne bi branila žena 8. knjiž., redko, v dopustnih odvisnih stavkih, včasih okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: trepeče, da sam ne ve zakaj 9. raba peša, v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, v kakšnem časovnem zaporedju sta dejanji nadrednega in odvisnega stavka: počakal sem, da se je odkašljal; gledala je za njim, da je izginil med drevjem dokler ni izginil / minila so leta, da nisem bil doma (od)kar / ne bo dolgo, da bomo pod svojo streho ko bomo 10. nav. elipt., ekspr. za izražanje a) ukaza, želje: da mi pri priči izgineš; da ste mi zdravi / da bi te strela b) ugibanja, domneve: pa ne, da si bolan; fant, čigav si? Da nisi Jerajev c) začudenja, ogorčenja: da te vendar, kako si nališpana; pa ta da bi nas učil; da te ni sram; pa ti da greš in me pustiš na cedilu č) poudarjanja, pojasnjevanja: ne maram zanj, da boš vedel; da smo si na jasnem: tega ne trpim več; da ne pozabim, pošta je zate d) stopnjevanja z dodatno trditvijo: živela sta zadovoljno, da ne rečem srečno; nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih 11. v zvezi z le, samo za omejevanje prej povedanega: tudi v naših tovarnah imamo iznajditelje, le da premalo; takoj pridem, samo da se oblečem 12. z oslabljenim pomenom, s prislovom za poudarjanje: baje da pride; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo; nemara da ga ne bo ● kako da si to naredil? zakaj; zastar. »kaj meniš, da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije Krjavelj (J. Jurčič) seveda; pog. če mi je všeč? Pa ja da seveda; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce dokler ne; elipt. predsednik težko da pride na sejo verjetno ne pride; pog. vino je toliko da ne zastonj skoraj zastonj; pog. toliko da je spregovoril, že so udarili po njem komaj je spregovoril; pog. pri nas je ostal vem da dve uri gotovo; vsaj ♪
  25.      dahníti  in dáhniti -em dov. (ȋ á) 1. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dahnil je v očala in jih obrisal; dahni vame! pren., pesn. smrt ji je dahnila v lice; pomlad je dahnila čez polja // preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno dahne pozdrav; to je bolj dahnila, kot rekla // preh., ekspr. dati, vdihniti, vnesti: pisatelj je gradivu dahnil življenje ∙ pesn. dahniti poljub na čelo rahlo poljubiti 2. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: prijeten hlad je dahnil iz gozda; veter dahne z gora / vame je dahnil duh po listju // knjiž. zadišati: cvetoče akacije so dahnile v sobo; brezoseb. dahnilo je po pomladi // nedov., nar. zaudarjati: meso že dahne dáhnjen -a -o: podoba, lahno dahnjena na steno; v sneg dahnjene stopinje ♪

   311 336 361 386 411 436 461 486 511 536  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA