Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

STOP (3.351-3.375)


  1.      spirálen  tudi špirálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na spiralo: spiralni trakovi, vzorci / dvigati se v spiralnih krogih; risati spiralne črte / vsekati v skale spiralno pot; spiralne stopnice / spiralni razvoj družbe ♦ astr. spiralna galaksija galaksija, pri kateri so svetle zvezde in medzvezdna snov razporejene vzdolž rokavov, ki izhajajo v spirali iz osrednjega dela galaksije; fiz. spiralna vzmet spirálno tudi špirálno prisl.: spiralno se vzpenjati; spiralno navit ♪
  2.      splôščiti  -im tudi sploščíti -ím dov., splôščil tudi splóščil (ō ȏ; ȋ í) narediti kaj plosko, ploščato: iz testa oblikovane kroglice pred pečenjem sploščimo; sploščiti žico; pri gledanju na daleč se leča splošči / pritisnil je nos na šipo, da se je sploščil / sploščiti robove z vročim likalnikom ● prostor na njegovih slikah se je sploščil ne daje izrazitega prostorskega vtisa; ekspr. od strahu se je sploščil k steni stisnil splôščen -a -o tudi sploščèn -êna -o 1. deležnik od sploščiti: sploščena leča; sploščena žica; sploščeno železo 2. ki ima razmeroma majhno debelino: sploščen kamen; sploščen prsni koš; sploščena oblika gomoljev; sploščeno telo nekaterih živali / sploščen nos nos z malo izstopajočo nosno kostjo ♪
  3.      spodbújati  -am tudi izpodbújati -am nedov. (ú) 1. povzročati, da postane kdo (bolj) delaven, prizadeven: spodbujati igralce, tekmovalce; spodbujati otroke pri učenju; oče ga je spodbujal k delu; spodbujati z besedami, s klici, ploskanjem / kar pogumno, ga je spodbujal / spodbujala ga je misel na uspeh / spodbujal je vole, da bi hitreje stopali / z zdravili spodbujati delovanje srca 2. povzročati, da kaj (hitreje) nastaja, se (bolje) razvija: sredstva, ki spodbujajo rast rastlin / spodbujati ustanavljanje društev, krožkov / tak način nagrajevanja spodbuja produktivnost / spodbujati otrokovo domišljijo spodbujajóč tudi izpodbujajóč -a -e: dela zelo pridno, spodbujajoč tudi druge; spodbujajoče besede; spodbujajoče ploskanje; prisl.: spodbujajoče prikimavati ♪
  4.      spódnji  -a -e prid., spódnjejši in spódnejši (ọ̑) 1. ki leži, je nižje: spodnji del obraza, trupa; spodnji del zidu je vlažen; na spodnjem delu okovana palica; njegova hiša stoji v spodnjem koncu vasi; spodnji prostori hiše; spodnji rob jopice; spodnje police so prazne / spodnji mlinski kamen; spodnji zobje; pog. spodnja stranka se pritožuje, ker kričimo stranka, ki stanuje pod našim stanovanjem / Spodnja Dobrava // ki je, leži najnižje: spodnji gumb se je odtrgal; spodnja stopnica; dosegel je spodnjo vejo 2. ki je, se nahaja pod čim drugim, pod površino: spodnji del usnja; spodnja plast ceste / spodnje usnje usnje za spodnje in notranje dele obutve // ki se nosi neposredno na telesu: spodnje hlače; moško, žensko spodnje perilo / spodnje krilo 3. v zvezi spodnja stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: spodnja stran preproge, usnja / spodnja stran listov 4. nanašajoč se na najnižjo stopnjo, velikost česa: spodnja starostna meja; spodnja dovoljena teža; spodnja vrednost ● spodnji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo voljeni poslanci; sedeti na spodnjem koncu mize delu mize, ki je nasproti čela; star. potovati po spodnjih krajih po južnejših, južnih krajih; zastar. spodnji sloji prebivalstva nižji sloji; star. Orfej se je odpravil v spodnji svet v podzemlje; spodnji veter veter, ki piha s spodnje strani, iz doline ◊ anat. spodnja čeljustnica; spodnja okončina noga; fiz. spodnja meja frekvence zvoka najmanjša frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; geol. spodnja kreda najstarejši del krede; mat. spodnja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. spodnji krov krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; spodnje jadro križno jadro, nameščeno najnižje na jamboru; zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; sam.: pog. spodnji pravijo, da preveč ropotate; star. bil je sam ta spodnji hudič ♪
  5.      spodóben  -bna -o prid., spodóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: spodoben človek; deklica je spodobna / spodobno vedenje / ta kopalna obleka ni spodobna 2. ekspr. primeren, ustrezen: vreme je bilo kolikor toliko spodobno / kupiti za spodobno ceno zmerno, primerno / priti domov ob spodobni uri ne zelo pozno zvečer // ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: izvedba dela je bila spodobna / nimam spodobne obleke za koncert; dobiti v hotelu spodobno sobo // ki glede na možni razpon dosega pozitivno stopnjo: imeti spodobne dohodke / uspeh filma je bil kar spodoben ● ekspr. na vrhu je bil kar spodoben veter precej močen; star. izkazovati komu spodobno spoštovanje dolžno spodóbno prisl.: spodobno pozdraviti, se vesti; biti spodobno oblečen / v povedni rabi: ni spodobno, če ne odgovoriš; zastar. ravnal je z materjo, kakor je spodobno dobremu sinu se spodobi ♪
  6.      spokórniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spokornike ali spokorništvo: spokorniško dejanje; spokorniško življenje / spokorniška obleka / s spokorniškim obrazom je stopil pred očeta ♪
  7.      spondéj  -a m (ẹ̑) lit. dvozložna stopica z dvema dolgima ali poudarjenima zlogoma: spondej v heksametru / ponarejeni spondej trohej s cezuro, ki se navadno uporablja namesto tretjega daktila v slovenskem (prevodnem) heksametru ♪
  8.      spopádati se  -am se nedov. (ā ȃ) 1. uporabljati silo drug proti drugemu z namenom a) obvladovati, onesposabljati koga: fantje se radi spopadajo; spopadati se s koli b) uničevati, onesposabljati sovražnika: spopadati se s sovražnikovimi enotami; že več dni se spopadajo / spopadati se s tanki // s takimi dejanji skušati doseči kaj, priti do česa: spopadati se za blago, plen / golobi se spopadajo za zrnje 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati drug proti drugemu: voditelja strank se pogosto spopadata; spopadati se s predstojnikom; javno se spopadati 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z prizadevati si rešiti, odpraviti kaj težavnega, neprijetnega: s temi težavami, vprašanji se spopada vsak dan / spopadati se s predsodki, z negativnimi težnjami spopadajóč se -a -e: spopadajoče se struje ♪
  9.      spopásti se  -pádem se dov., stil. spopàl se spopála se (á ā) 1. uporabiti silo drug proti drugemu z namenom a) obvladati, onesposobiti koga: fantje so se spopadli; užalil ga je, zato sta se spopadla; spopasti se s koli / petelina sta se spopadla b) uničiti, onesposobiti sovražnika: četa se je spopadla s sovražnikom; na meji so se spopadli / spopasti se z letali // s takim dejanjem poskušati doseči kaj, priti do česa: spopadla sta se za dekle / psi se spopadejo za kost 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti drug proti drugemu: stranki sta se na zborovanju spopadli; spopadla sta se v časopisu; javno se spopasti 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z začeti reševati, odpravljati kaj težavnega, neprijetnega: spopasti se s problemom, težavami; spopasti se s šovinizmom / spopasti se z debelostjo; spopasti se z obsežnim gradivom začeti ga pregledovati, proučevati; spopasti se z življenjem spopásti zastar. popasti: spopasti koga za lase / jeza jih je spopadla ♪
  10.      spòr  spôra m (ȍ ó) stanje, ko se kdo s kom spre: spor nastane, se začne, ekspr. se vname; izogibati se sporom; poravnati, rešiti spor; poseči v spor; hudi, neprijetni spori; mejni spor; spor zaradi dediščine; spori med državami / filozofski, politični spor / biti v sporu s kom // jur. stanje, ki nastane s tem, da stranki v postopku pred sodiščem, pristojnim organom uveljavljata različno stališče o čem: s tožbo sprožiti spor / kompetenčni spor; upravni, ustavni spor / pravni spor ● knjiž. spor med hotenjem in nemočjo nasprotje, konflikt; knjiž. jabolko spora stvar, ki je vzrok spora ♪
  11.      sporazumeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sporazumevanje: sporazumevalni postopek / sporazumevalni jezik ♪
  12.      sporèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. skupek del, nastopov, oddaj, ki se določijo za uresničitev kot določena celota: napovedati spored; gledališče je delo uvrstilo v svoj spored; radijski, televizijski spored; spored tekmovanja // kar nastane z uresničevanjem takega skupka ali kake njegove enote: gledati, poslušati spored; cirkuški spored ga je dolgočasil / prvi, drugi radijski spored // s predlogom, s širokim pomenskim obsegom izraža uresničitev, uresničevanje določene enote takega skupka del, nastopov, oddaj glede na čas: v gledališču je na sporedu slovenska drama; ob dvanajstih bo na sporedu oddaja o kmetijstvu / film so morali umakniti s sporeda 2. besedilo, zapis takega skupka del, nastopov, oddaj: prebrati kinematografski, radijski spored / kupiti gledališki spored / čeprav je bilo njegovo ime napisano v sporedu, ni nastopil ♪
  13.      spóren 2 -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spor: sporni predmet ♦ jur. sporni postopek pravdni postopek ♪
  14.      spotíkati  -am nedov. (ȋ) povzročati, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: rad je spotikal sošolce; spotikali so se med seboj spotíkati se 1. pri hoji, teku z nogo zadevati ob kaj: spotikati se ob kamenje, korenine; na gozdni stezi so se spotikali / ekspr. noge so se spotikale od utrujenosti // ekspr. spotikajoč se iti: pod težkimi bremeni so se spotikali v breg 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izražati svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: spotikali so se ob njeno vedenje, nad izgubljanjem časa; ob vsakega se spotika; vsi se spotikajo nad njeno lahkomiselnostjo ● ekspr. pri govorjenju se spotika se mu zatika; ekspr. v življenju se je spotikal in padal delal manjše napake, moralno neprimerna dejanja spotikáje: spotikaje sošolca, je še sam padel; težko so ga nosili, spotikaje se skozi gozd spotikajóč -a -e: hropeč in spotikajoč se je stopal dalje ♪
  15.      spótoma  prisl. (ọ̄) 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre: kruh in mleko je kupila spotoma; spotoma poglej, če so naši doma / šel je za njo in se spotoma oblačil med potjo, med hojo / v povedni rabi ko greš na postajo, stopi na pošto, je prav spotoma ob poti, blizu 2. ekspr. z lahkoto, brez težav: članek je kar spotoma napisal 3. nar. takoj: kar mu naročiš, vse spotoma pozabi ♪
  16.      spoznánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od spoznati: spoznanje napak; znanost je pot k spoznanju resnice / čutno, intuitivno, razumsko spoznanje / meje človeškega spoznanja sposobnosti spoznati kaj sploh / imeti dar za spoznanje bolezni 2. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna: spoznanje, da ga prijatelj vara, ga je prizadelo; globoko, grenko spoznanje / priti, ekspr. dokopati se do kakega spoznanja spoznati kaj / življenjska spoznanja / nova spoznanja na področju fizike; znanstvena spoznanja 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za spoznanje izraža zelo majhno stopnjo: za spoznanje se zrediti; za spoznanje presvetla barva; potrebno bi bilo za spoznanje več odločnosti ● star. za moje spoznanje je on eden najbolj poštenih ljudi po mojem mnenju ◊ filoz. spoznanje proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro ♪
  17.      spregovárjati  -am nedov. (ȃ) knjiž. začenjati govoriti: imel je navado spregovarjati tiho, da je lahko stopnjeval glasnost / na sestankih so spregovarjali tudi o tem vprašanju ♪
  18.      spregovoríti  -ím tudi izpregovoríti -ím dov., spregovóril tudi izpregovóril; nam. spregovôrit in spregovorít tudi izpregovôrit in izpregovorít (ȋ í) 1. začeti govoriti: nekaj časa je molčala, potem je spet spregovorila / ko so se ljudje v dvorani pomirili, je spregovoril / otrok je zgodaj spregovoril / tako dolgo so ga mučili, da je spregovoril / ekspr. več let sta bila sprta, zdaj pa sta spregovorila 2. izoblikovati z govorilnimi organi: spregovoril je nekaj besed in utihnil; hvala, je komaj slišno spregovoril / spregovoriti za koga dobro besedo reči / z njim ni spregovoril niti besede 3. izraziti misli z govorjenjem: na srečanju so spregovorili tudi o narodnem vprašanju / v članku je spregovoril o pisateljevem življenju in delu 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: iz njega je spregovorila ljubezen, maščevalnost ● ekspr. molči, drugače bo spregovorila palica te bom natepel s palico; ekspr. puške še niso spregovorile ni se še začelo streljanje, boj; moral bo tudi on spregovoriti svojo besedo povedati svoje mnenje, odločitev; treba bo spregovoriti z očetom se pogovoriti spregovorjèn tudi izpregovorjèn -êna -o: spregovorjena beseda ♪
  19.      sprejémen  -mna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na sprejem ali sprejemanje: sprejemni dnevi; sprejemni pogoji; sprejemni postopek / sprejemni oddelek; sprejemna antena antena, ki sprejema elektromagnetne valove; sprejemne naprave; sprejemna postaja naprave, ki omogočajo sprejemanje sporočil z elektromagnetnimi valovi ♦ ptt sprejemni aparat telefonski ali telegrafski aparat za sprejemanje sporočil; sprejemna knjiga knjiga, v katero se vpisujejo vrednostne pošiljke; sprejemna pošta pošta, ki prevzame pošiljko; šol. sprejemni izpit izpit za sprejem na določeno šolo ♪
  20.      sprejémnica  -e ž (ẹ̑) prostor, urejen za sprejemanje gostov: stopiti v sprejemnico; lepo opremljena sprejemnica ◊ ptt listina, s katero pošta potrdi prevzem pošiljke ♪
  21.      spreletéti  -ím tudi izpreletéti -ím dov., sprelêtel tudi izprelêtel (ẹ́ í) nav. ekspr. 1. hitro, za kratek čas se pojaviti po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja: drhtavica, mraz, srh spreleti človeka; mravljinci so ga spreleteli po hrbtu; kurja polt ga je spreletela po vsem telesu; brezoseb.: spreletelo ga je, ko jo je zagledal; spreletelo jo je do kosti, od nog do glave; od strahu ga je mrzlo spreletelo // hitro, za kratek čas se pojaviti sploh: nasmeh mu je spreletel ustnice; rdečica mu je spreletela obraz; v njenih očeh se je nekaj spreletelo // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza, strah ga spreleti; človeka spreleti nemir; čudni občutki so ga spreleteli / spreletela jo je huda slutnja 2. nenadno spoznati, dojeti kako dejstvo, resnico: spreletela ga je misel, da so ga vsi zapustili; brezoseb. odkrili so me, ga je spreletelo 3. v zvezi spreleteti z očmi, s pogledom nahitro pogledati, pregledati: z očmi je spreletel po dvorani; s pogledom je spreletela po zbranih spreletéti se tudi izpreletéti se leteč se premakniti sem in tja: golobi so se spreleteli nad trgom; zasvetlikalo se je, kakor bi se spreletela kresnička / vrane so se spreletele s travnika v gozd odletele // z letanjem se razgibati: čebele se morajo spreleteti / petelinčka je prijelo, da bi se malo spreletel po dvorišču ● nar. nebo se je spreletelo se je zvedrilo; nar. poletna nevihta se hitro spreleti preide, mine; nar. do večera se bo že spreletelo prenehalo deževati ♪
  22.      sprémstvo  -a s (ẹ̑) 1. glagolnik od spremiti: ponuditi komu svoje spremstvo / odpotoval je v spremstvu svoje prijateljice / odpluti v spremstvu dveh vojnih ladij 2. skupina ljudi, ki koga spremlja, zlasti zaradi varstva: izbrati si spremstvo; na pot je odšel sam, brez spremstva; stopal je sredi spremstva / oboroženo, vojaško spremstvo; osebno spremstvo ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju ♪
  23.      sprevòd  tudi sprêvod -óda m (ȍ ọ́; é ọ́) 1. v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina ljudi, zbrana z določenim namenom: po cesti gre, se pomika sprevod; uvrstiti se v sprevod; dolg sprevod / pogrebni, poročni, pustni sprevod / iti v sprevodu // dogodek, pri katerem nastopa taka skupina ljudi: udeležiti se sprevoda; organizirati sprevod / prisostvovati prvomajskemu sprevodu 2. ekspr., navadno s prilastkom v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina sploh: sprevod delavcev, vračajočih se z dela / sprevod avtomobilov ♪
  24.      sprhnéti  -ím dov. (ẹ́ í) razpasti, razkrojiti se zlasti zaradi delovanja vlage: les, slama sprhni; deske na vlažnih tleh hitro sprhnijo; truplo sprhni v zemlji ∙ slabš. v takem okolju človek sprhni duševno otopi, postane nedejaven sprhnèl in sprhnél -éla -o: sprhnel les; sprhnele stopnice; sprhnelo listje ♪
  25.      spričeválo  -a s (á) 1. dokument o učenčevem uspehu in vedenju: dobiti spričevalo; izdati, overoviti, podpisati spričevalo; k prošnji je treba priložiti zadnje šolsko spričevalo / maturitetno spričevalo; zrelostno spričevalo; spričevalo o končani osnovni šoli // učenčev uspeh v takem dokumentu: imeti dobro, odlično, slabo spričevalo; ocena iz matematike mu kvari spričevalo 2. s prilastkom listina z določenimi podatki, s katero se kaj dokazuje, potrjuje: zdravniško spričevalo; spričevalo o izvoru blaga; izdati spričevalo o sposobnosti ladje za plovbo 3. nav. ekspr., s prilastkom kar kaj dokazuje, potrjuje: uspešno opravljeno delo je spričevalo njegove sposobnosti; to je slabo spričevalo zanj; vedenje je spričevalo srčne kulture / jezik v razpravi ne daje avtorju najboljšega spričevala je slab, neprimeren ● zastar. predstojnik mu je dal spričevalo, da je natančen je izjavil; zastar. za te otroke moram dati spričevalo, da so pridni reči, trditi ◊ jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe; ubožnostno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe; šol. nostrificirati spričevalo; izstopno, končno spričevalo ♪

   3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376 3.401 3.426 3.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA