Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

STOP (1.211-1.235)


  1.      kompárz  -a m (ȃ) knjiž. statist: nastopilo je nad sto razkošno oblečenih komparzov ♪
  2.      komplicírati  -am nedov. in dov. (ȋ) delati kaj težavno, težje rešljivo, zapletati: elementarne nesreče so položaj v državi še bolj komplicirale; številni kompleksi mu življenje zelo komplicirajo / čemu bi si sožitje po nepotrebnem komplicirali / situacija se vse bolj komplicira ♦ med. bolezen se komplicira ob osnovni se pojavljajo še druge bolezni, obolenja // delati kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: nihče ne ve, kaj hoče, ker tako komplicira komplicíran -a -o 1. težko rešljiv, zapleten: komplicirano vprašanje / znajti se v kompliciranem položaju / postopek je preveč kompliciran 2. nejasen, težko razumljiv, težko dojemljiv: kompliciran filozofski traktat / njegovo izražanje je zelo komplicirano / to je zelo kompliciran človek 3. ki ima veliko sestavnih delov ali različne sestavne dele: kompliciran stroj; komplicirane kemične spojine / komplicirana zgradba atoma / kompliciran klinopisni sistem / komplicirana struktura družbe ◊ ekon. komplicirano delo delo, ki ga lahko opravlja le človek s posebno izobrazbo, kvalifikacijo; med. komplicirani zlom zlom, pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; prisl.: komplicirano pripovedovati ♪
  3.      komplikácija  -e ž (á) 1. nav. mn. kar naredi kaj težavno, težje rešljivo; zaplet, ovira: nihče ni računal, da se bodo pojavile komplikacije; čemu so potrebne tolikšne komplikacije / ekspr. če se mu kaj zgodi, bomo spet imeli komplikacije težave, neprijetnosti 2. med. obolenje, ki se pojavi ob osnovni bolezni: po operaciji so nastopile komplikacije / ta bolezen se običajno pojavlja kot komplikacija sladkorne bolezni ♪
  4.      komprésor  -ja m (ẹ̑) strojn. stroj za zgoščevanje, stiskanje plina: strojnica z motorji in kompresorji / dvostopenjski kompresor // priprava za vrtanje, lomljenje trdih snovi, ki deluje na stisnjeni zrak: s kompresorjem je zavrtal v živo skalo; sveder kompresorja ♪
  5.      kompromís  -a m (ȋ) sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, delni sporazum: kompromis tu ni bil mogoč; skleniti kompromis; politični kompromis; kompromis med štirimi velesilami / doseči kompromis pri spornem vprašanju / ponudili so jim kompromis možnost kompromisne rešitve / slikar se je odločil za kompromis med tradicionalizmom in modernizmom // nav. slabš. popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev, načel drugega: to tvoje dejanje je kompromis; njegovo početje je izraz številnih kompromisov / meščanstvo je delalo kompromise s preostanki fevdalizma ● ekspr. ta človek ne pozna kompromisov je dosleden, načelen; ekspr. v teh stvareh je ravnal brez kompromisov dosledno, načelno ♪
  6.      komunár  -ja m (ā) zgod. udeleženec pariške komune; komunard: nastopili so proti komunarjem / pariški komunarji ♪
  7.      komunikácija  -e ž (á) 1. sredstvo, objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v drugega: ta cesta je edina komunikacija, ki omogoča dostop v mesto; cestne, železniške komunikacije; gozdne komunikacije; javne komunikacije; gradnja strateško pomembnih komunikacij / strokovnjak za komunikacije / promet teče po novi komunikaciji 2. s prilastkom sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: moderne komunikacije; uporabljajo različne komunikacije: kurirsko službo, pošto, telefon / vizualne komunikacije za vizualno dojemanje 3. publ. komuniciranje, sporazumevanje: prepovedana je bila sleherna komunikacija; uporaba razglasnih desk za komunikacijo med udeleženci kongresa / potreba po duhovni komunikaciji ♪
  8.      koncéntričen  tudi koncêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) 1. ki ima isto, skupno središče, istosrediščen: satelita se gibljeta v koncentričnih krogih; koncentrične razpoke v steklu / mesto je zasnovano po koncentričnem načrtu 2. ki je z več strani usmerjen k istemu cilju, na isto mesto: sovražnik se je odločil za koncentričen napad / koncentričen pritisk z vseh strani ♦ šol. koncentrična razvrstitev učne snovi razvrstitev učne snovi, pri kateri se ista snov obravnava na več stopnjah šolanja, vsakikrat bolj poglobljeno in razširjeno ♪
  9.      koncentríranost  -i ž (ȋ) značilnost koncentriranega: koncentriranost delavstva v velikih industrijskih središčih; vedno večja koncentriranost proizvodnje v posameznih panogah / visoka stopnja miselne koncentriranosti ♪
  10.      koncertánt  -a m (ā á) muz. kdor nastopi na koncertu: nastop mladega talentiranega koncertanta; pogovor s koncertantom ♪
  11.      koncertántka  -e ž (ā) muz. ženska, ki nastopi na koncertu: nastopila bo priznana koncertantka ♪
  12.      koncêrten  -tna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na koncert: koncertna sezona; bogata koncertna turneja pianista / uspel koncertni nastop / koncertni pevec; koncertna dvorana; koncertna poslovalnica ustanova, ki organizira koncerte ♦ muz. koncertni klavir večji klavir, ki se uporablja zlasti v koncertnih dvoranah; koncertni mojster vodja violinistov v orkestru ♪
  13.      koncertírati  -am nedov. in dov. (ȋ) nastopati na koncertu: koncertirala je že skoraj v vseh evropskih državah; že večkrat je samostojno koncertiral // ekspr. povzročati ropot, hrup: nehaj že koncertirati / šalj. žabe so vso noč glasno koncertirale ♪
  14.      koncesíja  -e ž (ȋ) 1. nav. mn. kar kdo komu da, odstopi; korist, ugodnost: vlada je dala stranki precej koncesij; dobili, dosegli so delne koncesije; izsiliti, zahtevati koncesijo / v zameno so dobili teritorialne koncesije na otoku pravico do ozemlja // (delno) popuščanje, odstopanje: pripravljen je tudi na koncesije; pristati na koncesije; koncesija nasprotnemu stališču / njegov načrt je koncesija nasprotnikom / pisateljeva koncesija malomeščanskemu okusu, tradiciji 2. star., s prilastkom dokument, (javna) listina, zlasti za opravljanje kake dejavnosti: dodeliti, odvzeti gostilniško koncesijo; tiskarska koncesija 3. v kapitalistični ekonomiki dovoljenje države tuji trgovski ali industrijski družbi za opravljanje gospodarske dejavnosti na njenem področju: dati, dobiti koncesijo; koncesija za iskanje in črpanje nafte ♪
  15.      kônčen  -čna -o prid. (ó) nanašajoč se na konec: a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna / končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji ● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje ◊ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji kônčno prisl.: končno pojmovane stvari ♦ lingv. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža konec dejanja kônčni -a -o sam.: končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega; prim. končno ♪
  16.      končeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti: končujemo priprave na občni zbor; publ. z zidavo že končujejo; čas njegove strahovlade se končuje / s temi ukrepi se končuje ekstenzivno gospodarjenje / mlačev za danes končujejo / seje bomo končevali točno ob določeni uri // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: svoje referate končuje s kratkimi povzetki / delo so vedno končevali s pesmijo 2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: jopico je že končevala; ravno je končeval nalogo, ko je vstopil sošolec / oba fanta sta končevala gimnazijo / strokovnjaki končujejo elaborate 3. star. ubijati, usmrčevati: končevali so vse, kar je bilo živega // uničevati, ugonabljati: s svojim ravnanjem končuje živali in orodje; s takšnim delom si samo končuješ oči končeváti se navadno s prislovnim določilom izraža a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: šolsko leto se že končuje; zima se počasi končuje b) prenehanje obstajanja glede na prostor: ulica se končuje na obali / rebra se prosto končujejo v mišicah / tu se travnik končuje in začenja se gozd / samostalnik se končuje na soglasnik; pesem se končuje z naslednjo kitico // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: take nesreče se pogosto končujejo s smrtjo končujóč -a -e: slepo končujoč se jarek ♪
  17.      kônec 1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti / šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec / ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več / ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica / gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka / ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel / kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo / s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada / z njim gre h koncu umrl bo 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali / na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen / star. storiti hud konec umreti nasilne smrti / v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec ● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca ♪
  18.      konferansjé  -ja m (ẹ̑) knjiž. kdor na prireditvi najavlja in komentira program; vodja oddaje: duhovit, simpatičen konferansje / nastopil je kot konferansje / televizijski konferansje napovedovalec ♪
  19.      konfiskacíjski  tudi konfiskácijski -a -o (ȋ; á) pridevnik od konfiskacija: konfiskacijski postopek ♪
  20.      konfúzen  -zna -o prid. (ȗ) nav. ekspr. ki vsebuje elemente, ki otežujejo dostopnost, razumevanje; nejasen, zmeden: konfuzni programi; konfuzen spis / avtor je zelo konfuzen // nerazumen, nepriseben: konfuzne ideje; konfuzno govorjenje, meditiranje / konfuzni ukazi ♪
  21.      koníca  -e ž (í) 1. zelo zožen, priostren končni del česa: obrusiti, odlomiti konico; puščična, šivankina konica; ošiliti topo konico svinčnika / svetleče se konice zvonikov / zamenjati je treba konico strelovoda / jedi dodaj za noževo konico paprike // končni, ožji del česa sploh: konice čevljev; konica jezika, nosu / konice dreves / hoditi po konicah prstov // tako oblikovan predmet: izdelovati, vgrajevati diamantne konice; luknje dela z jekleno konico / pero ima iridijevo konico ♦ arheol. na eni strani priostreno prazgodovinsko orodje ali orožje iz kamna, kosti, kovine 2. publ. čas, ko se kaj pojavlja v najvišji meri, stopnji: promet ob konicah je izredno gost; prodajne zmogljivosti v konicah ne zadoščajo / elektrika nove hidroelektrarne bo le za kritje konic / prometne konice // navadno v povedni rabi najvišja dosegljiva ali dosežena stopnja: pri tem vozilu je konica 140 km na uro; prav v vojni tematiki je pisatelj dosegel svojo kvalitetno konico vrh, višek ♪
  22.      kònj  kônja m, mest. ed. kônju in kónju, rod. mn. kónj tudi kônjev, mest. mn. kônjih tudi kónjih (ȍ ó) 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe: konj ga je brcnil; konj bije s kopiti ob tla; konja sta hrzala, prhala in se vzpenjala; voz so vlekli štirje konji; konja brzdati, krtačiti, osedlati, podkovati; zajahali so konje; z bičem udariti po konju; bel, rjav konj; rezgetanje konj; gara kot konj; je močna kot konj; bil je vedno na cesti kot fijakarski konj / ta konj brca in grize / bos konj brez podkev, nepodkovan; bosanski konj majhne rasti, uporaben zlasti za prenašanje tovorov; čistokrven, dirkalni konj; jahalni konj primeren, izurjen za jahanje; poštni konj; ima tovornega konja; pren., ekspr. skozi predor drvi železni konj // igrača v obliki konja: deček je jahal lesenega konja / gugalni konj 2. slabš. velik, neroden človek: si pa res konj / kot psovka glej, kam stopiš, konj 3. šah. šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno vstran; skakač: vzeti damo s konjem; vrednost konja 4. šport. telovadno orodje z ročaji ali brez njih za gimnastične vaje, preskoke: skakati čez konja / konj na šir postavljen pri gimnastičnih vajah počez ● ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; pog. delati iz muhe konja močno pretiravati; ekspr. biti na konju uspeti, doseči cilj ◊ vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme; belgijski konj konj belgijske pasme; hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo; polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec; zool. nilski ali veliki povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius ♪
  23.      konkretizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) narediti, povzročiti, da postane kaj zaznavno s čuti; uresničiti, opredmetiti: uspeli so konkretizirati svoje ideje, načrte; dobljene naloge je treba čimprej konkretizirati; sklepi so se postopoma konkretizirali // ponazoriti, pojasniti: abstraktne misli je konkretiziral s primerom / svoje stališče bi radi nekoliko bolj konkretizirali konkretizíran -a -o: konkretizirane naloge; osnovna načela so bila kmalu konkretizirana ♪
  24.      konkurénca  -e ž (ẹ̑) 1. prizadevanje, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovanje: med podjetjema se je začela konkurenca; priti do močne, ostre medsebojne konkurence / pritisk konkurence na trgu je popustil / izdelki so dobro zdržali konkurenco / mednarodna konkurenca / pog. kupuje pri konkurenci konkurentu // prizadevanje, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: v šoli je med nama velika konkurenca / pojavila se je konkurenca na vseh področjih 2. navadno s predlogom akcija, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekma: bil je izločen iz konkurence / zmagal je v konkurenci za naslov prvaka / tekmujejo v članski, ekipni, mladinski konkurenci pri kateri se za tekmovanje določi član, ekipa, mladinec / publ. filmi so prišli v uradno konkurenco; ogled filma v konkurenci // pog. tekmec: v nastopu niso imeli konkurence / v razmeroma močni konkurenci je osvojil prvo mesto ● delati komu konkurenco biti mu enakovreden tekmec ◊ ekon. nelojalna konkurenca ki ni v skladu s pravnimi predpisi, poslovnimi običaji in poslovno moralo; nepopolna konkurenca za katero so značilne omejitve glede ponudbe in povpraševanja; prosta ali svobodna konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja; notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; zunanja konkurenca konkurenti iz tuje države, iz drugega območja; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati ♪
  25.      konkurénčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na konkurenco ali konkuriranje: a) konkurenčne dežele; konkurenčno podjetje; z modernizacijo strojev so postali konkurenčni / poseči v konkurenčni boj; čuti se močen konkurenčni pritisk / prodajati po konkurenčnih cenah cenah, ki lahko konkurirajo drugim cenam / gre za konkurenčno sposobnost ali nesposobnost podjetja ♦ ekon. konkurenčni trg trg, za katerega je značilna (svobodna) konkurenca; konkurenčno gospodarstvo gospodarstvo, za katero je značilna konkurenca; polit. konkurenčni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, za katero je značilna neomejena svobodna konkurenca b) svoje članke objavlja v konkurenčnem listu; konkurenčna razstava; konkurenčno tekmovanje / festival konkurenčnih filmov konkurénčno prisl.: konkurenčno sposoben ♪

   1.086 1.111 1.136 1.161 1.186 1.211 1.236 1.261 1.286 1.311  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA