Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

STOP (1.201-1.225)


  1.      komandêr  -ja m (ȇ) v nekaterih državah nosilec odlikovanja srednje stopnje: nosi zvezdo komanderja častne legije ♪
  2.      komasacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na komasacijo: komasacijski postopek / komasacijsko zemljišče ♪
  3.      komédija  -e ž (ẹ́) 1. gledališka igra vesele, šaljive vsebine: pisal je drame in komedije; antična, sodobna komedija; lahkotna komedija / igrati, nastopati v komediji / bulvarska komedija; komedija v treh dejanjih ♦ lit. karakterna komedija // uprizoritev take igre: gledati komedijo / dobro obiskana komedija / v kinu predvajajo ameriško barvno komedijo 2. ekspr. zabavno, smešno dogajanje: take komedije pa še ne pomnim / v tej hiši je vedno komedija je vedno veselo, zabavno 3. nav. mn., ekspr. neprijetnosti, težave: s teboj so zmeraj komedije; boji se, da jim ne bi povzročil kakšnih komedij / ne delaj komedij zaradi take malenkosti ● ekspr. z menoj že ne bodo zganjali komedije se norčevali iz mene; ekspr. on opravi take reči brez komedij brez težav, zapletov, zlasti nepotrebnih; ekspr. dovolj je te komedije, izginita čimprej izraža zahtevo po prenehanju določene aktivnosti, zlasti neprijetne ♪
  4.      komedijántka  -e ž (ā) ženska oblika od komedijant: nastop komedijantke / odkril je, da je čisto navadna komedijantka ♪
  5.      kómik  -a m (ọ́) 1. kdor poklicno zabava gledalce, zlasti z mimiko, govorjenjem: v prvi točki bo nastopil znan komik; televizijski komik / ekspr. vse življenje je bil velik komik 2. igralec, ki igra komične vloge: gledališče je dobilo dobrega komika; komik in traged ♪
  6.      kominformístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kominformizem: kominformistična politika / nastopil je proti kominformistični praksi ♪
  7.      komitát  -a m (ȃ) v ogrski monarhiji najvišja upravna enota, županija: zastopniki komitatov ♪
  8.      komodór  -ja m (ọ̑) 1. v stari Jugoslaviji čin, za stopnjo nižji od kontraadmirala, ali nosilec tega čina: komodor in kontraadmiral 2. zlasti v Angliji, med drugo svetovno vojno poveljnik konvoja ♪
  9.      kompákten  -tna -o prid., kompáktnejši (ȃ) 1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno 2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena 3. publ. nerazcepljen, enoten: impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke 4. knjiž. zgoščen, jedrnat: kompakten tekst; kompaktna epska pripoved ◊ anat. kompaktno kostno tkivo; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les kompáktno prisl.: skupina vozi kompaktno; kompaktno naseljeno prebivalstvo ♪
  10.      komparácija  -e ž (á) ugotavljanje enakosti, podobnosti ali različnosti med dvema ali več lastnostmi, značilnostmi; primerjava: komparacija med starim in novim stanjem ◊ lingv. stopnjevanje; lit. primera ♪
  11.      kompárz  -a m (ȃ) knjiž. statist: nastopilo je nad sto razkošno oblečenih komparzov ♪
  12.      komplicírati  -am nedov. in dov. (ȋ) delati kaj težavno, težje rešljivo, zapletati: elementarne nesreče so položaj v državi še bolj komplicirale; številni kompleksi mu življenje zelo komplicirajo / čemu bi si sožitje po nepotrebnem komplicirali / situacija se vse bolj komplicira ♦ med. bolezen se komplicira ob osnovni se pojavljajo še druge bolezni, obolenja // delati kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: nihče ne ve, kaj hoče, ker tako komplicira komplicíran -a -o 1. težko rešljiv, zapleten: komplicirano vprašanje / znajti se v kompliciranem položaju / postopek je preveč kompliciran 2. nejasen, težko razumljiv, težko dojemljiv: kompliciran filozofski traktat / njegovo izražanje je zelo komplicirano / to je zelo kompliciran človek 3. ki ima veliko sestavnih delov ali različne sestavne dele: kompliciran stroj; komplicirane kemične spojine / komplicirana zgradba atoma / kompliciran klinopisni sistem / komplicirana struktura družbe ◊ ekon. komplicirano delo delo, ki ga lahko opravlja le človek s posebno izobrazbo, kvalifikacijo; med. komplicirani zlom zlom, pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; prisl.: komplicirano pripovedovati ♪
  13.      komplikácija  -e ž (á) 1. nav. mn. kar naredi kaj težavno, težje rešljivo; zaplet, ovira: nihče ni računal, da se bodo pojavile komplikacije; čemu so potrebne tolikšne komplikacije / ekspr. če se mu kaj zgodi, bomo spet imeli komplikacije težave, neprijetnosti 2. med. obolenje, ki se pojavi ob osnovni bolezni: po operaciji so nastopile komplikacije / ta bolezen se običajno pojavlja kot komplikacija sladkorne bolezni ♪
  14.      komprésor  -ja m (ẹ̑) strojn. stroj za zgoščevanje, stiskanje plina: strojnica z motorji in kompresorji / dvostopenjski kompresor // priprava za vrtanje, lomljenje trdih snovi, ki deluje na stisnjeni zrak: s kompresorjem je zavrtal v živo skalo; sveder kompresorja ♪
  15.      kompromís  -a m (ȋ) sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, delni sporazum: kompromis tu ni bil mogoč; skleniti kompromis; politični kompromis; kompromis med štirimi velesilami / doseči kompromis pri spornem vprašanju / ponudili so jim kompromis možnost kompromisne rešitve / slikar se je odločil za kompromis med tradicionalizmom in modernizmom // nav. slabš. popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev, načel drugega: to tvoje dejanje je kompromis; njegovo početje je izraz številnih kompromisov / meščanstvo je delalo kompromise s preostanki fevdalizma ● ekspr. ta človek ne pozna kompromisov je dosleden, načelen; ekspr. v teh stvareh je ravnal brez kompromisov dosledno, načelno ♪
  16.      komunár  -ja m (ā) zgod. udeleženec pariške komune; komunard: nastopili so proti komunarjem / pariški komunarji ♪
  17.      komunikácija  -e ž (á) 1. sredstvo, objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v drugega: ta cesta je edina komunikacija, ki omogoča dostop v mesto; cestne, železniške komunikacije; gozdne komunikacije; javne komunikacije; gradnja strateško pomembnih komunikacij / strokovnjak za komunikacije / promet teče po novi komunikaciji 2. s prilastkom sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: moderne komunikacije; uporabljajo različne komunikacije: kurirsko službo, pošto, telefon / vizualne komunikacije za vizualno dojemanje 3. publ. komuniciranje, sporazumevanje: prepovedana je bila sleherna komunikacija; uporaba razglasnih desk za komunikacijo med udeleženci kongresa / potreba po duhovni komunikaciji ♪
  18.      koncéntričen  tudi koncêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) 1. ki ima isto, skupno središče, istosrediščen: satelita se gibljeta v koncentričnih krogih; koncentrične razpoke v steklu / mesto je zasnovano po koncentričnem načrtu 2. ki je z več strani usmerjen k istemu cilju, na isto mesto: sovražnik se je odločil za koncentričen napad / koncentričen pritisk z vseh strani ♦ šol. koncentrična razvrstitev učne snovi razvrstitev učne snovi, pri kateri se ista snov obravnava na več stopnjah šolanja, vsakikrat bolj poglobljeno in razširjeno ♪
  19.      koncentríranost  -i ž (ȋ) značilnost koncentriranega: koncentriranost delavstva v velikih industrijskih središčih; vedno večja koncentriranost proizvodnje v posameznih panogah / visoka stopnja miselne koncentriranosti ♪
  20.      koncertánt  -a m (ā á) muz. kdor nastopi na koncertu: nastop mladega talentiranega koncertanta; pogovor s koncertantom ♪
  21.      koncertántka  -e ž (ā) muz. ženska, ki nastopi na koncertu: nastopila bo priznana koncertantka ♪
  22.      koncêrten  -tna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na koncert: koncertna sezona; bogata koncertna turneja pianista / uspel koncertni nastop / koncertni pevec; koncertna dvorana; koncertna poslovalnica ustanova, ki organizira koncerte ♦ muz. koncertni klavir večji klavir, ki se uporablja zlasti v koncertnih dvoranah; koncertni mojster vodja violinistov v orkestru ♪
  23.      koncertírati  -am nedov. in dov. (ȋ) nastopati na koncertu: koncertirala je že skoraj v vseh evropskih državah; že večkrat je samostojno koncertiral // ekspr. povzročati ropot, hrup: nehaj že koncertirati / šalj. žabe so vso noč glasno koncertirale ♪
  24.      koncesíja  -e ž (ȋ) 1. nav. mn. kar kdo komu da, odstopi; korist, ugodnost: vlada je dala stranki precej koncesij; dobili, dosegli so delne koncesije; izsiliti, zahtevati koncesijo / v zameno so dobili teritorialne koncesije na otoku pravico do ozemlja // (delno) popuščanje, odstopanje: pripravljen je tudi na koncesije; pristati na koncesije; koncesija nasprotnemu stališču / njegov načrt je koncesija nasprotnikom / pisateljeva koncesija malomeščanskemu okusu, tradiciji 2. star., s prilastkom dokument, (javna) listina, zlasti za opravljanje kake dejavnosti: dodeliti, odvzeti gostilniško koncesijo; tiskarska koncesija 3. v kapitalistični ekonomiki dovoljenje države tuji trgovski ali industrijski družbi za opravljanje gospodarske dejavnosti na njenem področju: dati, dobiti koncesijo; koncesija za iskanje in črpanje nafte ♪
  25.      kônčen  -čna -o prid. (ó) nanašajoč se na konec: a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna / končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji ● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje ◊ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji kônčno prisl.: končno pojmovane stvari ♦ lingv. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža konec dejanja kônčni -a -o sam.: končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega; prim. končno ♪

   1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA