Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

STOP (1.001-1.025)


  1.      izlóčati  -am nedov. (ọ́) 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč; izločati mleko; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi; izločati hormone v kri; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / redko izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati // s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme izlóčati se 1. publ. nastajati, oblikovati se: proletariat se je izločal iz neposedujočih množic 2. ekspr. kazati se v obrisih: iz teme so se izločale posamezne hiše ♪
  2.      izločíti  in izlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje ∙ publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali // napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti // s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine 2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval 3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili; sam se je izločil iz družbe 4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila; na naboru so ga izločili; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe 5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja ◊ mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje izločíti se in izlóčiti se ekspr. pokazati se v obrisih: iz megle se je izločila zasnežena hiša izlóčen -a -o: izločeni kandidati; naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen; izločen iz prometa ♦ voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote ♪
  3.      izmériti  -im tudi zmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: izmeriti gozd, zemljišče; izmeriti sod, vino / izmeriti dolžino ceste, globino jezera; izmeriti jakost udarcev, količino strupenih snovi; izmeriti površino travnika, razdaljo med dvema krajema; izmeriti trajanje poleta; izmeriti z litrom, metrom, toplomerom; izmerili so minus dvajset stopinj namerili so / uradno izmeriti posodo cimentirati; pren. gorje se ne da izmeriti // knjiž. z merjenjem ugotoviti, določiti položaj: stopil je k sekstantom, da bi izmeril sonce izmérjen tudi zmérjen -a -o: izmerjen čas; izmerjena višina ♪
  4.      iznad  tudi znad predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja nad čim: sonce prisije iznad gore; iznad streh se suka dim / vzdigniti glavo iznad knjige / hrast se dviga iznad smrečja // knjiž., redko za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik; nad: gamsi se pasejo iznad pečine 2. publ. za izražanje presežene mere; nad, čez: temperatura iznad sto stopinj ♪
  5.      iznenáda  tudi znenáda prisl. (ȃ) nepričakovano, naenkrat: iznenada vstopiti // v hipu, naenkrat: iznenada je obstal ♪
  6.      izobčítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izobčenje: izobčitveni postopek / izobčitveni dekret ♪
  7.      izobrázba  -e ž (ȃ) 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati: a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje b) potrebna je izobrazba okusa c) izobrazba zemeljskih plasti ● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture ◊ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja ♪
  8.      izobrázben  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izobrazba 1: izobrazbena rast otrok; izobrazbena raven, stopnja prebivalstva / izobrazbena struktura vodilnega kadra izobrázbeno prisl.: izobrazbeno različni bralci ♪
  9.      izobraževálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izobraževanje: izobraževalni tečaji; izobraževalne oddaje po radiu; izobraževalno društvo / izobraževalni postopek; izobraževalna učinkovitost šole / izobraževalna politika / izobraževalni center; vzgojno-izobraževalna ustanova ♦ ped. izobraževalna vrednost pouka; splošno izobraževalna šola šola, ki daje splošno izobrazbo ♪
  10.      izolíren  -rna -o prid. (ȋ) s katerim se izolira: izolirna obloga; pred visoko temperaturo ga je varovala posebna izolirna plast v obleki; izolirna snov / izolirni postopek; izolirna lepenka tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumenom ali katranom ◊ elektr. izolirni trak trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; izolirna cev cev za električno napeljavo; izolirne klešče klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirne rokavice rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirno olje; med. izolirna soba soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo ♪
  11.      izoritmíja  -e ž (ȋ) muz. nastopanje istega ritma v vseh glasovih hkrati: princip izoritmije ♪
  12.      izostájati  -am nedov. (ā) ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: nekateri učenci pogosto izostajajo iz šole; izostajati od pouka, z dela / po cele tedne izostaja z doma // publ. ne pojavljati se, ne nastopati, čeprav bi praviloma moral: tipični znaki bolezni v tem primeru izostajajo; zaradi bolezni je začelo mesečno perilo izostajati ♪
  13.      izostáti  -stánem dov. (á ȃ) ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: učenec je večkrat neopravičeno izostal; izostati iz šole, od pouka; zaradi bolezni je izostal z dela / nikoli ne izostane za dalj časa // publ. ne pojaviti se, ne nastopiti, čeprav bi praviloma moral: tipični znaki za bolezen so izostali / posledice niso izostale ● publ. časopis je danes izostal ni izšel; ni bil dostavljen; publ. te določbe v statutu ne bi smele izostati bi morale biti upoštevane; publ. uspeh dela ni izostal je bil razmeroma velik ♪
  14.      izpásti  -pádem dov., stil. izpàl izpála (á ā) 1. zaradi popuščenih vezi, stika pasti iz naravnega, prvotnega položaja, mesta: vratca pri peči so izpadla; zagozda izpade / lasje, zobje izpadejo ♦ lingv. polglasnik v rodilniku izpade 2. šport. zaradi premajhnih dosežkov ne imeti več pravice udeležiti se nadaljnjega tekmovanja: do konca tekmovanja se ni vedelo, kdo bo izpadel; letošnji državni prvak je izpadel že v predtekmovanju / publ.: zaradi zastarelosti strojev bomo izpadli iz mednarodne konkurence; ta odsek ceste je izpadel iz letošnjega programa dela ni upoštevan // publ. prenehati delati, delovati: ob kritičnem energetskem stanju je izpadla tudi toplarna / za nekaj ur je izpadel električni tok 3. redko izstopiti, odpasti: vsako leto izpade kak član 4. ne biti objavljen, natisnjen: izpadla je uvodna beseda; zaradi pomanjkanja prostora je izpadlo precej slik in diagramov 5. pog. ne biti več v spominu, zavesti: podrobnosti so mi že izpadle; številke mi hitro izpadejo / izpasti iz glave, spomina 6. neustalj. iziti se, končati se: stvar je dobro, slabo izpadla / razprava je izpadla obširneje, kot sem si jo zamislil je obširnejša // učinkovati, delovati: film je izpadel kot povprečen dokumentarec; s svojim nastopom je grobo izpadel 7. voj. napraviti izpad: izpasti iz trdnjave; obleganci so poskušali izpasti ♪
  15.      izpeljáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od izpeljati: izpeljava načrta / izpeljava vaje / drama je v izpeljavi konflikta šibka / izpeljava formule 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: v avtorjevih izpeljavah je nakazana rešitev tega problema 3. knjiž., redko razlaga izvora besede; etimologija: za to besedo imamo še drugo izpeljavo / ni nam znana izpeljava besede izvor besede 4. lingv. tvorjenje (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljava primernika iz osnovnika; izpeljava iz glagola ◊ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo; muz. srednji del sonatnega stavka ali fuge, v katerem se teme ekspozicije svobodneje oblikujejo in razvijajo ♪
  16.      izpeljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izpeljevati: izpeljevanje načrta / izpeljevanje formule ◊ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo ♪
  17.      izpísnica  -e ž (ȋ) potrdilo o prenehanju članstva v kaki organizaciji, društvu: dati, dobiti izpisnico; zaprosil je za izpisnico, da bi lahko prestopil v drug klub ◊ adm. listina, s katero se navedeni neuporabni material zavrže, v knjigovodski evidenci pa izknjiži ♪
  18.      izpít  -a m (ȋ) postopek, pri katerem se ugotavlja in vrednoti znanje, sposobnost kandidata: delati, napraviti, narediti, opraviti izpit; prijaviti se k izpitu; učiti se za izpit; izdelati, izpraševati pri izpitu; žarg., šol. cepniti, pasti pri izpitu ne opraviti ga; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; že ima izpit iz matematike ga je že opravil; rok za izpit / diplomski, mojstrski, vozniški izpit; pismeni, ustni izpit; izpit za strojevodjo; izpit pred komisijo ♦ šol. delni izpit ki obsega del snovi zaključnega izpita; diferencialni ali dopolnilni izpit ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; državni izpit nekdaj zaključni izpit na nekaterih visokih šolah; popravni izpit iz predmeta, v katerem je učenec ocenjen negativno; preizkusni izpit s katerim se ugotavlja znanje, potrebno za nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli, navadno po prvem letniku; razredni izpit iz snovi, predpisane za en razred; sprejemni izpit za sprejem na določeno šolo; strokovni izpit s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic; zaključni izpit ob koncu šolanja; zrelostni izpit zaključni izpit na srednji šoli ♪
  19.      izpod  tudi spod predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim: lasje se mu usipajo izpod klobuka; potegniti pismo izpod knjige; prilesti izpod postelje; stopiti izpod šotora / prišel je izpod Gorjancev / luč visi izpod stropa; pren. osvoboditi se izpod okupatorja ∙ gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč // publ. za izražanje položaja pod čim; pod: proizvodnja je ostala izpod plana 2. publ. za izražanje nedosežene mere; pod: mladini izpod osemnajstih let vstop prepovedan; kupovati blago izpod vrednosti ♪
  20.      izpopolnítev  tudi spopolnítev -tve [u̯n] ž (ȋ) glagolnik od izpopolniti: izpopolnitev delovnega postopka / skrbeti za strokovno izpopolnitev delavcev; izpopolnitev znanja / prizadeval si je za izpopolnitev samega sebe / razpis delovnega mesta velja do izpopolnitve zasedbe // kar je izpopolnjeno: uvesti tehnične izpopolnitve ♪
  21.      izpopolníti  in izpopólniti -im tudi spopolníti in spopólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. narediti kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolniti izdelke; izpopolniti delovni postopek; izpopolniti stroj; ti aparati so se zadnja leta zelo izpopolnili / z novimi odkritji se je predstava o vesolju izpopolnila / izpopolniti izbiro povečati jo z novimi izdelki, boljšo kakovostjo 2. dodati manjkajoče, nadomestiti: izpopolniti zalogo / z izdajo tega učbenika so izpopolnili vrzel v stroki 3. z dodatnim izobraževanjem doseči večjo strokovnost, večje znanje: izpopolniti znanje na seminarju; strokovno izpopolniti kadre; izpopolniti se v glasbi, stroki; izpopolnil se je na praksi v tujini izpopolníti se in izpopólniti se tudi spopolníti se in spopólniti se postati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: ljudje so se v teh letih izpopolnili; prizadeva si, da bi izpopolnil samega sebe izpopólnjen tudi spopólnjen -a -o: izpopolnjen stroj / izpopolnjena izdaja učbenika ♪
  22.      izposodíti  in izposóditi -im tudi sposodíti in sposóditi -im dov. (ȋ ọ̑) dati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposoditi avtomobil; izposoditi knjigo izposodíti si in izposóditi si tudi sposodíti si in sposóditi si 1. dobiti v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposoditi si obleko za nastop; kolo si je izposodil od prijatelja / izposoditi si pri sosedih na visoke obresti ∙ evfem. miličniki so že prijeli tistega, ki si je izposodil vaš avto vzel, ukradel 2. vzeti, prevzeti: besede za te pojme smo si izposodili iz nemščine; izposoditi si metodo dela 3. ekspr. ponorčevati se, pošaliti se: dobro, pošteno so si ga izposodili; pisatelj si je temeljito izposodil birokrate; redko pošteno so se ga izposodili izposójen tudi sposójen -a -o: izposojen denar; izposojene besede; izposojene knjige moram jutri vrniti ♪
  23.      izpúšen  -šna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na izpuh: izpušni ventil; izpušna šoba / izpušni gib gib bata, pri katerem plini ali para po opravljenem delu izstopajo iz valja batnega stroja; izpušni plini plini, ki po opravljenem delu izstopajo iz motorja z notranjim zgorevanjem; izpušna cev cev, po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem ♪
  24.      izrazít  -a -o prid., izrazítejši (ȋ) 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen / branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja ♪
  25.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti ♪

   876 901 926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA