Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

STAVKA (201-225)


  1.      takràt  prisl. (ȁ) 1. izraža čas, trenutek v preteklosti ali prihodnosti, kot ga določa sobesedilo: zaviral je, toda takrat je bilo že prepozno; poredkoma se oglasi, a še takrat se mu mudi / takrat je še študiral, zdaj pa že dela / takrat med vojno je bilo drugače / takrat bi se morali upreti, ko je bil še čas; obiščite nas takrat, ko bomo imeli več časa; vstopila je prav takrat, ko so govorili o njej / do takrat še niso bili na morju; od takrat naprej sta prijatelja 2. v zvezi takrat in takrat izraža čas, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: te živali so živele takrat in takrat / rojen takrat in takrat tam in tam takràt ko vez., v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka godi v preteklosti, prihodnosti ali poljubnem času istočasno z dejanjem nadrednega: takrat ko je najbolj zanimivo, moramo oditi; takrat ko se bo vrnil, bo veliko slavje; sam.: prepad med takrat in danes se veča ♪
  2.      tarífen  -fna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tarifo: tarifni predpis; tarifna postavka ♦ jur. tarifni pravilnik do 1961 pravilnik, ki vsebuje osnove za določanje osebnega dohodka delavca v gospodarskih organizacijah ♪
  3.      tém  in tèm in tem vez. (ẹ̑; ȅ) v primerjalnih nadrednih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem podrednega stavka: čim dlje jo gleda, tem bolj mu je všeč; čim manj bo prosilcev, tem večje bodo možnosti / kdaj naj pridemo? Čim prej, tem bolje / dela tem bolje, kolikor boljše pogoje ima toliko ♪
  4.      temporálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. časoven: temporalna organiziranost pripovedi ∙ knjiž. temporalna oblast začasna ♦ lingv. temporalni odvisnik odvisni stavek, ki izraža čas dejanja nadrednega stavka; časovni odvisnik ♪
  5.      ter  vez. I. med členi v stavku 1. pri naštevanju, pri menjavanju z in za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: prinesti pecivo in vino ter kozarce; kupiti sladkor in moko ter olje / v osmrtnicah žalujoči: hčerka Pavla z družino, sin Andrej, sestri Marjana in Micka ter ostalo sorodstvo // nav. ekspr. za vezanje členov sploh: upoštevati telesne posebnosti ter naše standarde, sociološke in druge elemente; zanimivi so razni obredi ter plesi in igre; knjižnica in čitalnica sta odprti vsak dan od 7. do 18. ure ter ob sobotah od 8. do 12. ure 2. za vezanje dveh istovrstnih členov; in: izhaja več periodičnih publikacij ter časopisov v obeh jezikih; prireditev sta organizirali pionirska ter mladinska organizacija / prerivati se sem ter tja; pot je bila spolzka, sem ter tja blatna semintja; sem ter tam še najdeš kako mravljišče tuintam // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: blago rdeče, modre ter zelene barve; prinesti obleko, perilo ter čevlje; razpravljali so o spremembah ustave, amandmajih ter o usmeritvi gospodarstva II. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku 1. pri naštevanju, pri menjavanju z in za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: prestopal se je in pokašljeval ter si na vse načine prizadeval, da bi ga opazila // nav. ekspr. za vezanje stavkov sploh: stoji ter gleda in čaka, kaj bo; vstal je ter se umil, obril in oblekel; ozrla se je in požugala s prstom ter se nasmehnila in mu pomežiknila / hitro je izvedela vse novice, zgodbe in skrivnosti ter jih sporočala naprej 2. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost; in: pridi ter poglej; kozarec je padel na tla ter se razbil / uvidela je, da je vsaka beseda zaman ter da se ne da pregovoriti // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: vstala je, stopila k predavatelju ter mu čestitala; navije uro, natlači pipo ter gre sedet pred hišo III. knjiž., navadno v protivnem priredju, z vejico 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa: pomagal mu je orati, ter ga ni vprašal: kaj boš sejal ali sadil / denarja vas ne bom prosil, ter ničesar drugega pa tudi 2. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: dovolj si pametna, ter sama veš, da tega ne smeš ♪
  6.      tóda  in toda vez. (ọ̑) 1. v protivnem priredju za izražanje a) nasprotja s prej povedanim: rekel je, da bo pomagal, toda obljube ni izpolnil; natočila mu je poln kozarec, toda sama ni pila; zunaj ni bilo mrzlo, toda v kleti nas je kljub temu zeblo / elipt. potrebovali bi delavce, toda kaj, ko jih ne dobimo / previden je, toda odločen ∙ šel bi rad, toda.. Nič toda izraža pomislek, pridržek; ekspr. žalostno, toda resnično izraža ugotovitev, da je kaka stvar taka, kakršna je, čeprav je vredna obžalovanja b) nepričakovanega: tipal je po temni veži, toda vrat ni našel; verjeli smo mu, toda on ni bil vreden našega zaupanja / mlad, toda že tako izkušen // za omejevanje: veliko bere, toda samo pustolovske knjige; izvedel je vse, toda prepozno; prodam, toda le pod pogojem, da plačate takoj / to bi lahko izrazil samo umetnik. Toda še ta težko 2. na začetku (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: toda pogovarjajmo se rajši o čem drugem; toda to ni vprašanje, s katerim bi se tu ukvarjali / ekspr. toda čast komur čast, govoriti pa zna ♪
  7.      tramvájar  tudi trámvajar -ja m (ȃ; ȃ) ekspr. voznik tramvaja: tramvajar je zavrl, vendar nesreče ni mogel preprečiti / stavka tramvajarjev vseh zaposlenih pri tramvajskem podjetju ♪
  8.      tramvájec  tudi trámvajec -jca m (ȃ; ȃ) ekspr. voznik tramvaja: tramvajec je na ovinku pocingljal / stavka tramvajcev vseh zaposlenih pri tramvajskem podjetju ♪
  9.      tríje  tudi trijé trí trí štev., rod., mest. tréh, daj. trém, tož. trí, or. trémi (ȋ; ẹ̑) 1. izraža število tri [3] a) v samostalniški rabi: dve in ena je tri; od šestih so ostali samo trije; bila je sama proti trem / ura je tri; vstati ob treh zjutraj 3h; čakati od treh do štirih (popoldne) 15h / igrati v treh; korakati po tri in tri tako, da so trije v vrsti b) v prilastkovi rabi: obvlada tri svetovne jezike; tri četrt ure; delajo v treh izmenah; tri tisoč; tri ure hoda; drama v treh dejanjih; po treh letih; pog. naročiti tri vinjake tri kozarčke vinjaka / v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove / tri dimenzije dolžina, širina, višina c) v medmetni rabi: daj, skoči, ena, dve, tri; otroci, začnimo: tri, štiri // neskl. izraža številko tri: ležati v sobi številka tri; tekma se je končala s tri proti ena / pog. pri matematiki je dobila tri oceno dobro 2. v zvezi z dva, štiri izraža približnost: spil je dva, tri kozarce soka; v dveh, treh letih si zemlja opomore; počakaj tri, štiri minute ● ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; ekspr. mi ne živimo kar tako v tri dni brez smisla, cilja; star. pred sodnikom vzdigniti tri prste priseči; ekspr. tako te bom, da boš tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. štel bom do tri, potem pa... izraža opozorilo, da bo prišlo do izvršitve, odločitve v najkrajšem času; ekspr. delati, jesti za tri zelo dosti; ekspr. ena dva tri in že ga ni več v trenutku; preg. žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena; preg. za družbo so potrebni vsaj trije ◊ lingv. tri pike ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka; rel. (sveti) trije kralji trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja; trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; šah. skakač na f3; mat v treh potezah; šport. pravilo treh sekund pri košarki pravilo, po katerem noben napadalec ne sme ostati v označenem prostoru pod nasprotnikovim košem več kot tri sekunde ♪
  10.      trípíčje  -a s (ȋ-ȋ) knjiž. ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka; tri pike: v Cankarjevih črticah je veliko tripičij ♪
  11.      trópíčje  -a s (ọ̑-ȋ) knjiž. ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka; tri pike: napisati tropičje; v pismu je bilo polno tropičij in klicajev ♪
  12.      túdi  prisl. (ȗ) 1. izraža razširitev veljavnosti trditve na istovrstni stavčni člen ali dodajanje, navezovanje: tudi nam se je to zgodilo; poškodoval si je tudi nogo; ni samo lepa, je tudi pametna; tudi tako bi se dalo narediti; uspelo jim je tudi tokrat / to mu povej in tudi reci, da ne moreš priti; vsak ima svoje potrebe in tudi zahteve / midva greva tudi; slabega zdravja je in hitre jeze tudi / v vezniški rabi: spijo v hotelu, tudi hranijo se tam; jezi se in tudi kolne včasih 2. stopnjuje povedano z dodatno močnejšo ali nepričakovano trditvijo: vsemu se je moral odpovedati, tudi upanju; to je močna pijača, tudi za krepkega moža; mnogi so omedleli, nekateri tudi umrli / po nenehnih neuspehih so odnehali tudi najbolj trmasti / za tako sliko dam tudi sto tisoč dinarjev 3. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: takih stvari tudi v sanjah še ni videla; nikjer, tudi pri vas nisem bil tako postrežen; včasih tudi za kruh nima / tudi malo ne pazi na svoje zdravje; tudi za centimeter se ni premaknil / pog. kaj tudi tega ne veš, kako ji je ime 4. ekspr. izraža podkrepitev trditve: presneto, se pa tudi bojiš; to pa je tudi vse, kar so lahko storili; vi ste tudi reve vsi skupaj; sklenila je, da še ne odide. Čemu tudi, ko se ji nič ne mudi / iron. ti si pa tudi pameten // izraža očitek, nejevoljo, začudenje: ta človek pa tudi vse najde; ti pa tudi na nič ne misliš; vi se morate tudi povsod vmešavati; bil pa je tudi že zadnji čas, da se je spametoval 5. nav. ekspr., v vezniški rabi, navadno v zvezi ne le, ne samo — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: kupili so mu ne samo smuči, ampak tudi vso opremo; ni samo govorila, ampak tudi delala / uporabljali so orodje, in sicer ne samo leseno, temveč tudi kamnito in koščeno / knjiž. zavrgel je ne le Heglov sistem, marveč tudi njegovo metodo / to je brez dvoma poenostavitev, a tudi osvežitev 6. v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi s če, kakor, ko za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: tudi če bi poznali vse okoliščine, bi se težko odločili; če bi tudi hotel, ne sme; redko če je bila večerja tudi okusna, mu ni teknila četudi, čeprav / ekspr. kakor je tudi bogat, srečen ni / ekspr. nič pametnega se ne more domisliti, ko bi se tudi stokrat na glavo postavil ♪
  13.      ulomíti  ulómim dov. (ȋ ọ́) star. 1. odlomiti: ulomiti vejo; od skale se je ulomil drobec / ulomila je kos kruha 2. zlomiti, prelomiti: ulomiti palico na dva dela; pri padcu si je ulomil nogo / vihar je ulomil precej dreves; led na jezeru se je ulomil udrl ● star. na vrhu klanca se pot ulomi na levo zavije v ostrem loku na levo; star. komedija se v drugem dejanju ulomi v satiro nenadoma preide ulómljen -a -o 1. deležnik od ulomiti: zamenjati ulomljene kline na lestvi z novimi; pobirati ulomljene veje 2. mat., v povedno-prislovni rabi izraža, da sta imenovani števili zapisani v obliki števca in imenovalca: deset ulomljeno s pet je dve; pet ulomljeno s sedem [5/7] // v zvezi ulomljeno število število, izraženo z dvema številoma kot kvocient teh dveh števil; ulomek: decimalna in ulomljena števila ◊ tisk. ulomljena pola, stran pola, stran z že urejenimi, razvrščenimi stolpci stavka ♪
  14.      umételen  tudi umetélen -lna -o prid. (ẹ̑; ẹ̑) 1. narejen z veliko oblikovalno spretnostjo, sposobnostjo in občutkom za lepoto: umetelne rezbarije, vezenine / umetelna oblika pesnitve; zgradba stavka je umetelna 2. ustvarjalno, oblikovalno spreten, sposoben: umetelen steklar; ta urar je zelo umetelen / človek umetelnih rok 3. zastar. izveden, izkušen: ženska je umetelna, ozdravila ga bo 4. zastar. umeten, nenaraven: narediti umetelni ogenj / umetelno oko umételno tudi umetélno prisl.: umetelno izrezljati, okrasiti; umetelno izveden ♪
  15.      úren 1 -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na uro: urni mehanizem; urna verižica / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni; urni stolp stolp z uro; urni žepek telovnika žepek za žepno uro / urna zmogljivost stroja zmogljivost stroja na uro ◊ ekon. urna postavka; rel. urna maša maša za odvrnitev hude ure; teh. urno steklo okrogla, izbočena steklena ploščica, ki se v laboratoriju uporablja za pokrivanje posodic; voj. urni vžigalnik vžigalnik, ki se aktivira ob določenem času z urnim mehanizmom ♪
  16.      ustáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal // narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr. ustaviti korak ustaviti se ◊ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad ustáviti se 1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati // prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile 2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati / ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati // prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela 3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala 4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu 6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo 7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz ● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila ustavívši zastar.: ustavivši kolovrat, reče ustávljen -a -o: ustavljen promet; preiskava je ustavljena ♪
  17.      ustranjeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); lomiti: stolpce že ustranjujejo ♪
  18.      utíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. prenehati biti slišen: glasovi so utihnili / pogovor utihne 2. prenehati oddajati glasove, šume: dolgo je jokala, nato pa le utihnila; ptice v gozdu so utihnile / motor je nenadoma utihnil; vas je po deveti uri utihnila // prenehati govoriti: utihniti sredi stavka; segli so mu v besedo, da je moral utihniti 3. ekspr. prenehati objavljati literarna dela: po začetnem uspehu je pisatelj za nekaj časa utihnil / lirika je med vojno utihnila 4. postati manj intenziven, manj izrazit: veter je utihnil; ekspr. domotožje v njem ni hotelo utihniti ♪
  19.      utŕgati  -am stil. utŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s sunkovitim potegom spraviti z drevesa, rastline: utrgati jabolko; utrgati list z veje / utrgal si je najlepši cvet // s sunkovitim potegom ločiti od tal: utrgati jurčka; utrgati rožo 2. s sunkovitim potegom narediti, da kaj ni več celo, skupaj: utrgati nit, vrv; jermen se je utrgal / lestenec se je utrgal; pes se je utrgal z verige 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: utrgali so mu od plače; utrgati večji znesek 4. ekspr. vzeti, odvzeti: utrgali so mu del zemljišča / šola mu utrga veliko časa; lahko si utrga čas za to; utrgati si spanec ● ekspr. utrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin utŕgati se 1. nenadoma ločiti se od celote, podlage: plaz se je utrgal; s strehe se je utrgal sneg / pobočje se je utrgalo 2. ekspr. nenadoma oditi, oddaljiti se: iz gruče se je utrgalo dekletce; od čete se je utrgalo nekaj jezdecev / pozno se je utrgal od vesele druščine odšel / v temi se je utrgala senca pojavila / iz grma se je utrgal zajec je stekel 3. ekspr. nenadoma postati viden, slišen: na nebu se je utrgal blisk; od nekod se je utrgal človeški glas; v dvorani se utrga ploskanje ● žarg. tako se ga je napil, da se mu je utrgal film zelo; ekspr. sredi stavka se mu je utrgal glas nenadoma ni mogel več govoriti; ekspr. iz nje se je utrgal pretresljiv jok, krik pretresljivo je zajokala, zakričala; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje utŕgan -a -o: denar, utrgan od plače; utrgana roža ♪
  20.      vèč  prisl. (ȅ) 1. izraža večjo količino ali mero, ant. manj a) s samostalnikom: imeti več časa; zahtevati več denarja kot drugi; govoriti z več ljudmi; imeti več škode kot koristi; srečati se po več kot desetih letih / podražiti za več kot sto odstotkov b) z glagolom: več vedeti; zaslužiti sto dinarjev, za sto dinarjev več; plačal jim je več, kot so zahtevali; še pred nekaj leti je bilo sedanje mesto komaj kaj več kot vas / kot klic pri dražbi kdo da več; ekspr. hoče več in več zmeraj več / elipt. sod drži dvesto litrov, rajši več 2. izraža nedoločeno večje število, količino, mero: izgubiti več kosov; v nalogi je več napak / več stokrat; stavka več tisoč delavcev 3. ekspr., v zvezi s kot izraža a) presežno stopnjo kake količine, mere: denarja ima več kot dovolj, več kot preveč b) visoko stopnjo kake lastnosti: to je več kot neprijetno, zanimivo; razmere so več kot ugodne 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim / elipt. koliko naj prinesem? Čim več, tem bolje / kolikor bolje naredijo, toliko več denarja zahtevajo; več jih je, slabše delajo 5. v zvezi več ali manj izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: v teh govoricah je več ali manj resnice; učenci so z več ali manj uspeha rešili naloge / neustalj. škoda, da je ta tema v knjigi več ali manj naključno bolj ali manj 6. v nikalnih stavkih izraža prenehanje dejanja ali stanja: ne čakajte več, pojdite; zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje / tega ne smete več storiti / nikoli več se niso vrnili ● nar. nisem več sama (s seboj) sem noseča; ekspr. niti besedice več nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; žarg. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne imate vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodaste; to je razlog več, da ne odlašamo še en razlog; star. več potov se ozreti večkrat; ekspr. nič ne bo izvedela, še več, niti podvomila ne bo izraža dopolnjevanje, stopnjevanje povedanega; star. tam je bil pred več in več leti pred mnogo leti; neprav. o tem sem govoril z večimi ljudmi z več; stalo bo tisoč dinarjev, nekaj več ali manj približno; imamo samo še vrečo moke, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; več glav več ve; več oči več vidi; sam.: biti lačen po več; prim. največ, veliko ♪
  21.      ví  vé vé zaim., vàs, vàm, vàs, vàs, vámi (ȋ ẹ̑) 1. izraža skupino oseb, ki jih govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; vi ste zdaj še na slabšem kakor mi; tudi ve boste morale sodelovati; ekspr. vsi delamo, vi pa spite; še vi tega ne bi zmogli; elipt. kdo bo za to odgovarjal? Vi; niste vi kar tako / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi, vi in naši prijatelji; mi gremo po drva, ve ženske pa pripravite vse za pečenje b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: vam se še ne mudi; tudi vas so povabili; okrog vas se zbirajo nevarni ljudje; pri vas je lepo / samo pet vas je menda bilo // pesn. izraža, da govoreči ogovarja stvar, pojem, nenavzočo osebo: hej vi, hrasti mogočni; ve, ribice v potoku; o ve, moja mlada leta 2. izraža osebo, ki jo govoreči ogovarja v množini, jo vika: a, vi gospod ste; vi, sem ga vprašal, kaj pa delate; rešite svojega prijatelja! Kaj vam to mar / pog. ste vi prebral knjigo prebrali / ko bi bil jaz vi, bi se ga izogibal na vašem mestu; dovolite, da vam predstavim svoje sodelavce; oprostite, spoštovani, da vas motim / ogovarjati koga z vi 3. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce vam prehitro bije; stric vam je umrl; kako vam je ime 4. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: to so vam bili lepi časi; to vam je bil pravi mož; čudovita je in kakšen glas vam ima 5. izraža nedoločeno osebo, človeka nasploh: blešči se, da vam vid jemlje; hudo je, če vas takole zaničujejo; prim. ti, vidva ♪
  22.      vídva  védve tudi vídve védve tudi vídve zaim., váju (dvéh) tudi vàs dvéh, váma (dvéma), váju (dvá dvé dvé) tudi vàs dvá dvé dvé, váju (dvéh) tudi vàs dvéh stil. váma (dvéma), váma (dvéma) (ȋ ẹ̑) 1. izraža dvojico oseb, ki ju govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem pogledat naprej, vidva pa počakajta tukaj; naredi več kot vidva oba skupaj; nav. ekspr.: zdaj sta pa vidva na vrsti; tudi vedve morata proč; elipt. kdo bo poskrbel za živino? Vidva, seveda; pog. vidva se bosta že znašla / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: vidva in sosedje se dobro razumete; vedve z materjo sta gotovo utrujeni b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: vama še ni treba hiteti; vama ne bo nihče nič rekel; pri vaju je vedno prijetno; med vama so nesoglasja / ali vama res niso nič dali; obe vaju bodo tožili // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: včeraj vaju ni bilo na predstavi; lahko vama je žal; kako je zdaj z vama? kakšen je vajin položaj 2. navadno v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: stric vama je umrl; bil vama je kot oče / star. za vaju prihodnost gre vajino 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: to vama je bil vihar; prim. ti, vi ♪
  23.      víski  tudi whísky -ja [viski] m (ȋ) žgana pijača iz žita: piti viski; pijan od viskija / pog.: dvojni viski dvojna navadna mera viskija; elipt. popiti dva viskija kozarca viskija / irski, kanadski, škotski viski; ječmenov, koruzni, rženi viski; viski s sodo; kozarec za viski nizek, proti vrhu razširjen kozarec brez podstavka ♪
  24.      vprašáj  -a m (ȃ) 1. lingv. ločilo, ki označuje samostojne, neodvisne vprašalne stavke, zvezo stavkov z glavnim vprašalnim stavkom, vprašalni stavek premega govora: na koncu stavka stoji vprašaj; napisati vprašaj; vprašaj in klicaj 2. znamenje, podobno narobe obrnjenemu S s piko spodaj, ki izraža vprašanje, dvom o čem: ob robu besedila napisati vprašaj 3. ekspr. vprašanje: videti v očeh sogovornika vprašaj / v tej zadevi je še veliko vprašajev / v povedni rabi njun zakon je čedalje večji vprašaj ● publ. nad gradnjo tovarne visi vprašaj gradnja je dvomljiva, negotova; publ. s tem dejanjem bi postavili svojo doslednost pod vprašaj bi povzročili dvom, pomisleke o njej ♪
  25.      vrédnost  -i ž (ẹ́) 1. značilnost česa a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča; določiti, oceniti vrednost hiše; nakit ima majhno, veliko vrednost; merilo vrednosti; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost b) glede na kako količino, mero sploh: vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane 2. navadno s prilastkom značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: preizkusiti vrednost kake naprave; ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin; hranilna vrednost sadja; praktična, uporabna vrednost predmeta b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: dokumentarna vrednost gradiva; estetska vrednost izdelka; moralna vrednost dejanja; stilna vrednost izraza c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: razmišljati o vrednosti kakega odkritja; razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola // pozitivne lastnosti, značilnosti česa: ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva; poznati vrednost trpljenja; verjeti v vrednost življenja 3. kar je vredno priznanja, hvale: zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr. roman nima nobene vrednosti je slab / zlato, dragulji in druge vrednosti dragocenosti // knjiž. vrednota: zemlja je zanj največja vrednost; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti; lestvica vrednosti 4. ekon. značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga: definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; menjalna vrednost določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; presežna vrednost ki jo ustvari delavec s presežnim delom; uporabna vrednost ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe 5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh: vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note ● žarg., teh. oktanska vrednost bencina oktansko število bencina ◊ filoz. logična ali resničnostna vrednost kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; lingv. glasovna vrednost črke značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; funkcijska vrednost; mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; srednja vrednost ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; številčna vrednost kake številke na določenem mestu v številu; muz. notna vrednost vrednost trajanja note; ped. izobraževalna vrednost pouka; šah. vrednost dame; teh. kurilna ali toplotna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA