Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SOVA (351-375)


  1.      očétovstvo  -a s (ẹ́) 1. dejstvo, da je moški oče: dokazati, priznati, zanikati očetovstvo / pog. tožiti koga za očetovstvo v imenu otroka vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva 2. knjiž., ekspr. dejstvo, da je kdo idejni utemeljitelj, pobudnik: pripisovali so mu očetovstvo tega programa ♪
  2.      očrtávati  -am nedov. (ȃ) redko opisovati, risati: pisatelj z natančnostjo očrtava značaje ljudi očrtávati se kazati se v obrisih: na jutranjem nebu so se očrtavali vrhovi gor; njeno telo se je razločno očrtavalo pod tanko obleko; pren. iz sedanjega položaja se očrtavata dve poti ♪
  3.      očrtováti  -újem nedov. (á ȗ) redko opisovati, prikazovati: pisatelj živo očrtuje vaško življenje očrtováti se kazati se v obrisih: v daljavi se očrtujejo vrhovi gor; pren. rešitev problema se vedno bolj jasno očrtuje ♪
  4.      odbírek  -rka m (ȋ) 1. kar ostane po odbiranju: trudijo se, da bi bilo odbirka čim manj 2. knjiž. vrednost, količina ki se odčita z merilnega instrumenta: zapisovati odbirke ♪
  5.      odčitávanje  -a s (ȃ) glagolnik od odčitavati: odčitavanje in zapisovanje vrednosti pri merjenju / odčitavanje instrumentov, števcev ♪
  6.      oddáti  -dám dov., 2. mn. oddáste in oddáte; oddál (á) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: oddati blago stranki, ključ vratarju, pismo naslovniku / oddati skupino drugemu vodiču / oddati v najem, zakup dati // napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: oddati lokal; oddati sobo podnajemniku / oddati delo na licitaciji najboljšemu ponudniku 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vsi, ki imajo orožje, ga morajo takoj oddati / oddati energijo, toploto / rastlina odda dosti vode izloči / krompirja nimajo več, so že vsega oddali prodali, razdali / oddati hčer 3. napraviti, da kaj pride na določeno mesto: oddati glasovalne listke; oddati nalogo; oddati prošnjo // napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom; dati: oddati otroka v rejo; oddati žival v zakol / oddati pisma na pošto / oddati prtljago v garderobo 4. narediti, da kaj nastane in prehaja, potuje v okolico: oddati ozek curek svetlobe 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: oddati signal; oddati strel / oddati glas za koga glasovati zanj ◊ fiz. oddati elektron; ptt oddati brzojavko izročiti jo pošti za posredovanje naslovniku; posredovati s telegrafskim aparatom naslovni pošti oddán -a -o: šteti oddane glasovnice; soba je oddana ∙ pog. je že oddana zaročena, poročena; bila je oddana za vse plese za vse plese je imela plesalca; ekspr. njeno srce je oddano je že zaljubljena ♪
  7.      odprhútati  -am dov., tudi odprhutála (ū) prhutajoč odleteti: goloba sta odprhutala; sova odprhuta v temo ♪
  8.      odréjati  -am nedov. (ẹ́) 1. predpisovati, določati z odredbami: sporočal je, kar je odrejala oblast // izražati zahteve, da se kaj uresniči, opravi: njegova naloga je odrejati odmore / dov.: odrejam dva dni počitka; odrejam vojaški pogreb 2. publ. določati: odrejati načelno politiko / dov. odrejam te za stražo ♪
  9.      odrešílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ekspr. ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: pričakoval je odrešilne besede; hrepeneti po odrešilni ljubezni 2. knjiž. rešilen: najti odrešilni izhod; polica je bila za plezalca odrešilna / čakal je odrešilnega spanca; obšla ga je odrešilna misel / napočil je odrešilni dan ◊ rel. Kristusova odrešilna smrt ♪
  10.      ogláriti 2 -im nedov. (á ȃ) 1. nar. fantovati, vasovati: vse noči oglari; fant že dolgo oglari pod njenim oknom 2. etn. nepovabljen se udeleževati svatbe: fantje so prišli oglarit ♪
  11.      oglasíti se  -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem ● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil ♪
  12.      oglášati se  -am se nedov. (á) 1. dajati zvoke, glasove: bolnik nepremično leži in se nič ne oglaša; muren se oglaša v travi; kukavica se glasno oglaša / ptiči se oglašajo s kratkim, visokim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder prihajajo zvoki, glasovi: iz daljave se oglašajo streli; z morja se oglaša ladijska sirena; vesela pesem se oglaša po vinogradih; v dolini se oglaša zvon 2. ekspr. (večkrat) (spre)govoriti: v pogovoru se oglašati; vedno se oglaša s kakimi šalami / oglaša se z odločnimi besedami 3. odgovarjati (na poziv, klicanje): sova se je oglašala njegovim žvižgom; zaman ga kličeš, po telefonu se ne oglaša 4. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: oglaša se samo z dopisnicami / oglašam se vam iz Bohinja 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: znana bolečina se že oglaša; dvom se oglaša v njem; želja po prostosti se zmeraj močneje oglaša / začela se mu je oglašati vest 6. večkrat hoditi kam, navadno z določenim namenom: rad se je oglašal pri njih in tam prespal; takrat so se začeli oglašati snubci ● ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. kar naprej se mu oglaša želodec je lačen; oglašati se k besedi sodelovati v debati, pogovoru; ekspr. oglaša se v raznih revijah in časopisih piše, objavlja oglašajóč se -a -e: oglašajoča se želja po domu ga je gnala na pot ♪
  13.      ôkno  -a s, mn. tudi ókna (ó) 1. odprtina v steni stavbe, prevoznega sredstva, narejena zaradi svetlobe, zračenja: soba ima tri okna; narediti okno v steni; zabiti okno z deskami; zazidati okno; postaviti cvetlice na okno; gledati, nagniti se, skočiti skozi okno; metati stvari skozi okno; sloneti, stati na oknu; videl sem ga na, ob oknu; spati pri odprtem, zaprtem oknu; majhno kletno, stopniščno, strešno okno; nizko, okroglo okno; široka, velika okna dnevne sobe; visoko obokano okno; zatemnjeno okno; hiša brez oken na severni strani; nadzidek nad oknom; sedeti na klopi pod oknom / okna (gledajo, so obrnjena) na cesto, na dvorišče / križno okno s križi; mrežno okno z mrežo; podestno okno nad podestom // okvir s steklom, prozornejšim materialom, prirejen za takšno odprtino: umiti okno; vzidati okno; skrbno zagrniti okno; zakitati okno; postaviti rože med okna; potrkati na okno; razbijati po oknih; kupiti nova okna; čipkaste zavese na oknih / okna se bleščijo v soncu; sončni žarki odsevajo v oknih / poslikana okna / okno je celo, počeno, razbito okenska šipa / čistilec oken / dvojno okno ki je zastekljeno z dvema šipama; dvokrilno okno ki ima dve krili; razbiti izložbeno okno; notranje okno del dvojnega okna, ki je na notranji strani okenske odprtine; zunanje okno del dvojnega okna, ki je na zunanji strani okenske odprtine 2. nav. ekspr., s prilastkom odprtina: okno rova; okno podzemne votline 3. odprtina v pregradi, (večjem) oknu zaradi poslovanja s strankami; okence: preriniti se do okna / blagajniško okno 4. ekspr. odprt, svoboden prostor, ki omogoča različno delovanje, vplivanje: hoteli so imeti okno na Jadran; to področje je predstavljalo okno v svet / odpiranje oken proti vzhodu 5. etn. del kozolca med dvema stebroma: založiti okna s snopjem ● žarg., šol. imeti okno prosto uro sredi pouka; knjiž. na okno trka dan, večer dani se, večeri se; nar. dolgo je hodil k njej pod okno vasovat; ekspr. ne mečite denarja skozi okno ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vsi so na oknih veliko ljudi gleda na cesto, iz prostora ◊ arhit. bazilikalno okno; francosko okno do tal segajoče okno z ograjo na zunanji strani; ležeče okno ki je širše kot višje; slepo ali lažno okno ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; grad. cvetlično okno s prostorom, prirejenim za gojitev cvetlic; obrt. montažno okno dokončno izdelano okno, ki se pritrdi v okensko odprtino; odklopno okno enokrilno okno z nasadili na zgornji ali spodnji prečki; sklopljeno okno dvojno okno, katerega krilna okvira se stikata; um. gotsko okno ozko, visoko okno, zgoraj koničasto podaljšano, navadno s poslikanim steklom ♪
  14.      olepšávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati kaj (bolj) lepo: olepšavati stene 2. opisovati, prikazovati kaj lepše, kot je: ne olepšavajte stanja, resnice ♪
  15.      olepševálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na olepševanje: olepševalni postopek / olepševalni stroški / olepševalno društvo društvo, ki skrbi za olepševanje kraja, turističnega območja olepševálno prisl.: olepševalno opisovati kaj ♪
  16.      olepševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj (bolj) lepo: olepševati stanovanje 2. opisovati, prikazovati kaj lepše, kot je: olepševati dogodke; nič ne olepšuj, ampak povej resnico ♪
  17.      omalovaževáti  -újem nedov. (á ȗ) dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: omalovaževati delo, mnenje, uspehe drugih / omalovaževati nasprotnika podcenjevati; njegove zahteve so omalovaževali jih niso upoštevali omalovažujóč -a -e: omalovažujoč to junaštvo, se je vsem zameril; omalovažujoče izjave; omalovažujoče vedenje; prisl.: omalovažujoče ravnati s kom omalovaževán -a -o: njegova umetnost je bila nepoznana ali omalovaževana ♪
  18.      omejeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor 4. delati, povzročati, da je kaj manjše a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem omejujóč -a -e: omejujoča določila omejeván -a -o: omejevan v razvoju ♪
  19.      omladínec  -nca m (ȋ) zastar. mladinec: nekateri omladinci so glasovali zoper predlog ♪
  20.      opisávati  -am nedov. (ȃ) star. opisovati: znal je slikovito opisavati dogodke ♪
  21.      opísništvo  -a s (ȋ) knjiž., redko opisnost, opisovanje: v njegovi poeziji je veliko opisništva ♪
  22.      oratár  -ja m (á) zastar. 1. orač: oratar je končal delo 2. kmet: opisovati življenje preprostih oratarjev ♪
  23.      originálen  -lna -o prid., originálnejši (ȃ) 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge, izviren: originalna domislica, misel; originalna rešitev problema / izdelek je originalen / originalen mislec, pesnik / hotel je biti originalen / originalna listina izvirnik // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: originalen človek / v marsičem je zelo originalen / originalen značaj 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: najraje bere originalne romane / prevod je narejen po originalni izdaji // ki je tak, kakor ga je ustvaril umetnik: ima veliko originalnih slik starih mojstrov / zgradba romana je ostala originalna / na odločbi je originalen direktorjev podpis lastnoročen 3. prvoten, prvi: samo motor je še originalen, vse drugo je moral zamenjati / plesi v originalni obliki / na steni se vidi še originalna barva // pravi, pristen: originalno blago za kavbojske hlače / originalno vino naravno ◊ jur. originalni dokaz izvirni dokaz originálno prisl.: originalno opisovati; originalno zidana stavba; originalno opremljeno stanovanje; sam.: na sebi ima nekaj originalnega ♪
  24.      oscilográf  -a m (ȃ) elektr. priprava za zapisovanje poteka periode izmenične električne napetosti: zaslon oscilografa / elektronski oscilograf ♪
  25.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪

   226 251 276 301 326 351 376 401 426 451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA