Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SOV (3.976-4.000)


  1.      zaškŕtati  -am dov. (ŕ) ob premiku dati kratke, rezke glasove: ključ v ključavnici je zaškrtal; vrata ograje zaškrtajo / pero je zaškrtalo po papirju / pesek je zaškrtal pod kopiti // povzročiti s čim take glasove: zaškrtati z zobmi / pod podom je zaškrtala miš ● ekspr. lahko te sliši, je zaškrtal jezno rekel ♪
  2.      zaštropotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) dati kratke, zamolkle glasove: toča je zaštropotala / voda je zaštropotala v umivalniku / kaplje so zaštropotale po šipah štropotajoč udarile ♪
  3.      zašuméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: gozd, morje, veter zašumi; listje jim je zašumelo pod nogami; brezoseb. nekaj je zašumelo v sobi / zunaj je zašumel dež; papirji so zašumeli po zraku // povzročiti neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: zašumeti s svilenim krilom; zašumeti s papirji // s prislovnim določilom šumeč se premakniti: okoli njega so zašumele race / ekspr. mimo njega je zašumelo dekle šumeč z oblačili prišlo 2. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti šumenju podobne glasove: množica v dvorani je zašumela; brezoseb. po razredu je zašumelo 3. brezoseb. dobiti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: v glavi mu je zašumelo in padel je na tla // ekspr. dobiti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: ob hudi novici mu je zašumelo v glavi; zašumelo mu je v ušesih, ko je slišal to številko ♪
  4.      zašuštéti  -ím dov. (ẹ́ í) dati rahle, nezveneče glasove: listje je zašuštelo; zavese zašuštijo / veter je zašuštel v gozdu; brezoseb. v grmovju je zašuštelo // povzročiti rahle, nezveneče glasove: zašušteti s papirjem ♪
  5.      zatárnati  -am dov. (ȃ) z besedami, glasovi izraziti telesno ali duševno bolečino: ko je slišala novice, je zatarnala; glasno zatarnati / gorje meni, zatarna mati ♪
  6.      zatégel  -gla -o [ǝu̯] prid. (ẹ́) ki je iz glasov, tonov, ki trajajo dalj, kot je normalno: zategel klic; zategli kriki ptic / spregovoriti z zateglim glasom // pri katerem so zlasti zadnji glasovi, toni daljši, kot je normalno: zategla govorica; zateglo hrzanje konj; v daljavi se je slišalo zateglo lajanje psa; zateglo petje; zateglo piskanje lokomotive ● zategel les les, ki se težko cepi, kolje; star. zateglo meso trdo, žilavo zatéglo prisl.: zateglo govoriti, požvižgavati ♦ muz. zateglo označba za hitrost izvajanja lento ♪
  7.      zategníti  in zatégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. s potegom, potegi narediti a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategniti jermene, vrvi; zategniti obveze; zategniti pas na hlačah; preveč zategniti; zategniti in razrahljati / zategniti zavoro / zategniti vijak priviti ∙ ekspr. za več let (si) je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategniti vozel, zanko / zategniti si kravato 2. nar., s prislovnim določilom potegniti: zategniti voz pod streho // zapeljati, odpeljati: z avtomobilom jih je zategnil v mesto 3. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategniti glas e; trobentač je zadnji ton zategnil // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: naveličano, užaljeno zategniti / zategniti po dolenjsko / kaj naj pa jaz delam, je zategnil 4. ekspr. z zateglimi glasovi se oglasiti: ko so jih slišali, so zategnili še fantje v vasi / harmonika je zategnila in utihnila // s takimi glasovi naznaniti: sirene so zategnile konec delavnika zategníti se in zatégniti se ekspr. 1. s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: ranjena žival se je zategnila v grmovje // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zategnil se je na posteljo in zaspal / medved se čez zimo zategne v brlog 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: dela so se precej zategnila // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: vrnitev domov se je zaradi slabega vremena zategnila zatégnjen -a -o: zategnjen pas; zategnjena govorica; zategnjene zavore ∙ ekspr. zategnjeni odnosi napeti; prisl.: pes je zategnjeno zalajal ♦ muz. zategnjeno označba za hitrost izvajanja lento ♪
  8.      zategovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zategovati: zategovanje jermena, niti / zategovanje petelj pri pletenju / zategovanje končnih glasov ♪
  9.      zategováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s potegom, potegi delati a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategovati jermen, pas; zategovati vajeti / zategovati vijak privijati b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategovati vozel, zanko / zategovati si kravato 2. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov delati, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategovati končne glasove, tone / zategovati besede // ekspr. govoriti kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: pri recitiranju je preveč zategoval / zategovati po dolenjsko zategováti se ekspr. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: vojna se zateguje zategujóč -a -e: govoril je počasi, zategujoč vsako besedo; zategujoča dolenjščina ♪
  10.      zatém  in zatèm prisl. (ẹ̑; ȅ) 1. izraža, da se dejanje zgodi v času po predhodnem dejanju: vrgel se je nanj. Hip zatem je počila puška; najprej sta se pozdravila in šele zatem ga je povabil v hišo; iz hiše se je zaslišal mladosten glas. Kmalu zatem je na prag stopila deklica; namočil ga je dež in dan zatem je zbolel 2. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu v času; potem: v tujini je najprej doštudiral, zatem pa se je zaposlil 3. v vezniški rabi, pri naštevanju za dodajanje česa že povedanemu: izvažali so vino, zatem orožje, volno in platno / država usmerja gospodarski razvoj, zatem skrbi za šolstvo, zdravstvo in obrambo // v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zatem ko potem ko: zatem ko je oče odšel, je pozvonilo pri vratih ♪
  11.      zatéti  -tnèm dov., zatél; nam. zatét in zatèt (ẹ́ ȅ) star. 1. dobiti, ujeti: zateti sovražnega vojaka; ko ga zatnem, ga bom kaznoval / zateti ribo, zajca / zateti koga pri kraji zalotiti, zasačiti 2. dobiti, najti: zatel ga je v pogovoru s sosedo / zatel jo je samo v sobi in jo ogovoril naletel nanjo, jo srečal 3. dobiti, presenetiti: mrak, noč zatne popotnika / sredi dela ga je zatela smrt je umrl ● star. zatela ga je nesreča doletela; star. med branjem ga je zatel spanec je zaspal ♪
  12.      zatézati  -am nedov. (ẹ̄) 1. zategovati: zatezati jermen; zatezati in popuščati vajeti / zatezati vozle, zanke / zatezati glasove / zatezati besede 2. knjiž. zavlačevati, odlašati: zatezati dela / zatezati z odgovorom ● knjiž. trpko zatezati ustnice stiskati zatezáje: vstal je, zatezaje si pas ♪
  13.      zatezováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. zategovati: zatezovati jermen / zatezovati besede zatezujóč -a -e: govoriti z zatezujočimi glasovi ♪
  14.      zatíranec  -nca m (ȋ) kdor je zatiran: braniti pravice zatirancev; sovraštvo zatirancev do zatiralcev ♪
  15.      zatísniti  -em dov. (í ȋ) 1. s pritisnjenjem česa, stisnjenjem narediti kako odprtino v čem neprehodno: zatisniti komu usta z dlanjo; zatisnil si je nos zaradi smradu; s prsti si je zatisnil ušesa, da ne bi slišal poka / prišel je od zadaj in mu zatisnil oči z rokama zakril // navadno v zvezi z oči zapreti: zatisnil je oči, ker je hotel spati / zatisniti mrliču oči pokriti jih z vekami 2. nar. zategniti: vrv, ovito okoli rok, so mu zatisnili; zatisniti si kravato ● zatisniti oko, oči ekspr. vso noč ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. profesor včasih zatisne (eno) oko, če dijaki prepisujejo se naredi, kot da ne opazi; pri izdajanju dovoljenj je večkrat zatisnil oko spregledal kako pomanjkljivost; ekspr. za vedno je zatisnil oči umrl je; ekspr. zatisniti (si) oči pred resnico ne hoteti je spoznati, priznati; morali si bomo zatisniti pasove se odreči določenim dobrinam, ugodju zatísnjen -a -o: sedel je z zatisnjenimi očmi, ker se mu je bleščalo ♪
  16.      zatléskati  -am dov. (ẹ̑) 1. dati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj: v temi so zatleskala vesla 2. povzročiti kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob kaj: zatleskati z jezikom, s prsti ♪
  17.      zatopotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) večkrat slišno, topo udariti z nogami ob tla: konj je zatopotal; plesalci so zaploskali in zatopotali; zatopotati od jeze / zatopotati z nogami // dati tope, kratke glasove: kolesa so zatopotala / ekspr. zunaj so zatopotali koraki // topotaje iti, se premakniti: konji so zatopotali po cesti ♪
  18.      zatrepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. stresti se od vznemirjenja ali mraza: otrok zatrepeta in zajoka; zatrepetati od groze, v strahu; zatrepetati po vsem telesu / roke, ustnice so mu zatrepetale / kozarec mu je zatrepetal v roki // ekspr. zamigljati, zamigetati: plamen sveče zatrepeta in ugasne; listje je rahlo zatrepetalo // ekspr., s prislovnim določilom migljajoč, migetajoč pojaviti se kje: sence so zatrepetale na stropu; v očeh so ji zatrepetale solze / smehljaj mu je zatrepetal na ustnicah je postal opazen, zaznaven 2. ekspr., v zvezi z za začutiti strah, skrb za koga ali kaj: zatrepetal je za sina; zatrepetali so za svoja življenja 3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti; zatresti se: glas mu je zatrepetal od ganjenosti ♪
  19.      zatréskati  -am dov. (ẹ̄) 1. brezoseb. povzročiti močne poke ob razelektritvi ozračja: nenadoma je zabliskalo in zatreskalo 2. ekspr. dati močne, rezke glasove: zatreskali so rafali; zunaj zatreskajo granate, puške 3. ekspr. silovito zaloputniti: oče jezno zatreska z vrati / zatreskale so naoknice 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: po strehi so zatreskali kostanji 5. ekspr. silovito vreči: zatreskal je torbo v kot zatréskati se ekspr. zaljubiti se: zatreskati se v sošolko; preveč, zelo se zatreskati; prvič se zatreskati zatréskan -a -o: zatreskan je, zato ji vse spregleda; vsa dekleta so zatreskana vanj ♪
  20.      zatrésti  -trésem dov., zatrésite in zatresíte; nam. zatrést in zatrèst (ẹ́) narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: zatresti drevo; veter je zatresel veje / izdihani zrak zatrese glasilki / ekspr.: eksplozija je zatresla šipe; tla je zatresel nov potres / zatresti z glavo, rameni // narediti, povzročiti, da se kaj v kratkih časovnih presledkih spreminja v višini, jakosti: jeza, jok mu zatrese glas ● publ. domačini so večkrat zatresli mrežo dali več golov zatrésti se 1. sunkovito, hitro se premakniti, navadno sem in tja: most se je zatresel; stopnice so se ob vsakem koraku zatresle; nenadoma so se zatresle šipe / ekspr. spet se je zatresla zemlja spet je bil potres; pren., ekspr. zatresli so se temelji starega reda // nehotno, hitro se premakniti, navadno sem in tja: brada se mu je zatresla; roka s skodelico se ji je zatresla 2. v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti: spregovoril je, ne da bi se mu glas zatresel ● pog., ekspr. hlače so se mu zatresle ustrašil se je, strah ga je postalo ♪
  21.      zatriumfírati  -am dov. (ȋ) knjiž. 1. zmagati: zatriumfirati nad sovražnikom / nekoč bo zatriumfirala resnica 2. začutiti, izraziti zmagoslavje: prehitro si zatriumfirala / no, vidiš, je zatriumfiral ♪
  22.      zatrobíti  in zatróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento // dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog 3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi // oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi 4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil 5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec 6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo ♪
  23.      zatulíti  in zatúliti -im dov. (ȋ ú) 1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze // dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje 3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar ♪
  24.      zaúkati  -am dov. (ū) 1. oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje, razigranost: fant je zaukal; svati so zaukali / glasno zaukati 2. oglasiti se z u-ju podobnim glasom: čuk, sova zauka ♪
  25.      zaúpanje  -a s (ȗ) prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje: z delom upravičiti zaupanje koga; delavci so izkušeni, zato uživajo zaupanje; poln zaupanja prositi koga za pomoč / imeti zaupanje vase // prepričanje, da je kdo pošten, iskren: zlorabiti zaupanje koga; ekspr. v slepem zaupanju mu je verjela // prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupanje lastni moči / zaupanje v razum ● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj; knjiž. podarjati komu zaupanje zaupati vanj ♪

   3.851 3.876 3.901 3.926 3.951 3.976 4.001 4.026 4.051 4.076  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA