Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (5.699-5.723)



  1.      fúnkcija  -e ž (ú) 1. navadno s prilastkom kar mora kdo delati glede na svoj namen; naloga, vloga: odbor že opravlja svoje funkcije; družbena funkcija umetnosti; izobraževalna funkcija šole; vzgojna funkcija kazni; odmiranje državnih funkcij / vsako kolesce ima svojo funkcijo; ugotoviti funkcijo jeter v organizmu; po funkciji podobni organi / samostalnik v funkciji prislova // dejavnost v družbenem ali političnem življenju, združena navadno z določenim namenom: razrešili so ga vseh funkcij; odpovedati se funkciji; dobiti, sprejeti funkcijo; bil je znova izvoljen v isto funkcijo / tajniška funkcija; funkcija predsednika / opravljal je razne javne, politične funkcije 2. opravljanje, izpolnjevanje značilne naloge, zlasti pri kakem organu, delovanje: funkcija organa slabi; okvarjena funkcija srca / upadanje življenjskih funkcij ♦ psih. duševne funkcije temeljne oblike manifestacije človekove duševnosti v razmerju do zunanjega sveta 3. mat. količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin, odvisna spremenljivka: narisati sliko funkcije / eksponentna funkcija; kvadratna funkcija; linearna funkcija; trigonometrična funkcija; definicijsko območje funkcije 4. knjiž. pojav, ki je odvisen od drugega: umetnost mu je najvišja funkcija duha
  2.      funkcionálen  -lna -o prid., funkcionálnejši () 1. ki ima poudarek na namenskosti, uporabnosti: funkcionalni princip v arhitekturi; funkcionalna preprostost pohištva; do kraja funkcionalen stil / funkcionalna arhitektura // ki ustreza svojemu namenu, uporabi: funkcionalni in lepi izdelki; moderna kuhinja je funkcionalna / trobenta je vseskozi funkcionalna 2. nanašajoč se na funkcijo: funkcionalna enota v organizmu / funkcionalna razlika med dramskim tekstom in filmskim scenarijem / funkcionalna razbremenitev centrale delovna; funkcionalna zmogljivost organov / funkcionalna pristojnost sodišč funkcijskafin. funkcionalni izdatki izdatki za opravljanje nalog, zaradi katerih je ustanova ustanovljena; kem. funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; mat. funkcionalna analiza matematika, ki se ukvarja s funkcijami; ped. funkcionalno znanje znanje, ki ga kdo tako osvoji, da ga lahko uporablja v praksi funkcionálno prisl.: funkcionalno opremiti stanovanje; funkcionalno organizirana družba
  3.      funkcionalízem  -zma m () knjiž. usmerjenost, ki poudarja namenskost, uporabnost: funkcionalizem v arhitekturi / usmeritev sociološke teorije v funkcionalizem
  4.      funkcionár  -ja m (á) kdor opravlja kako funkcijo: voliti funkcionarje; posvetovati se s sindikalnimi funkcionarji; partijski, politični funkcionarji; razgovor z visokimi vladnimi funkcionarji
  5.      fúnkija  -e ž (ú) vrtn. vrtna trajnica z velikimi listi in belimi ali vijoličastimi cveti v socvetju, Hosta: modrikasta funkija
  6.      fúnt štêrling  fúnta štêrlinga tudi fúnt štêrlinga m (- ū-) denarna enota Velike Britanije; funt: tisoč funtov šterlingov; padanje vrednosti funta šterlinga
  7.      furgón  -a m (ọ̑) zaprt avtomobil za prevoz blaga, zlasti živil: prevažati kruh v furgonu ♦ ptt (poštni) furgon zaprt železniški tovorni vagon ali tovorni avtomobil, prirejen za prevoz poštnih pošiljk // zaprt avtomobil za prevoz mrličev, mrliški voz: truplo so prepeljali s furgonom
  8.      furijáti  -ám nedov.) ekspr. razburjeno, hitro tekati: kot obsedena je furijala po sobi in kričala / dosti napak je naredil, vidi se, da je furijal hitro, površno delal
  9.      furtimáški  -a -o prid. (á) knjiž., slabš. skriven, tajen: furtimaška prepisovanja dela
  10.      fuzíja  in fúzija -e ž (; ú) knjiž. spojitev, združitev: fuzija bank, podjetij / fuzija dveh revij ♦ fiz. jedrska reakcija, pri kateri se združujejo jedra z majhno atomsko maso in sprošča energija; zlitje
  11.      fužínar  -ja m () 1. nekdaj delavec v fužini: pudlarji in drugi fužinarji; kladiva fužinarjev so utihnila // lastnik fužine: fevdalec in fužinar Zois 2. redko železar
  12.      g  [gé in gǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, g géja tudi g-ja (ẹ̄; ǝ̏) osma črka slovenske abecede: napiši g; mali g // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči g ◊ muz. enočrtni g peti ton v enočrtni oktavi g neskl. pril. osmi po vrsti: odstavek g ◊ muz. G ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g; ton g ton na peti stopnji C-durove lestvice; G-dur durov tonovski način z enim višajem; g-mol molov tonovski način z dvema nižajema; šah. kmet na g-liniji v sedmi navpični vrsti z leve strani
  13.        medm. () posnema glas gosi, rac: ga, ga, so se vznemirile gosi v mlakuži
  14.      gáber  -bra m (á) gozdno drevo z napiljenimi listi in gostim belim lesom: v dolini so rasli stari gabri in hrasti; skrivljeni gabri / pog. orodje iz gabra gabrovega lesabot. beli gaber gozdno drevo s temno sivim gladkim lubjem, Carpinus betulus; črni gaber nizko gozdno drevo ali grm z razoranim sivo rjavim lubjem, Ostrya carpinifolia; kraški gaber nizko drevo z majhnimi listi, ki raste na dinarskem krasu, Carpinus orientalis
  15.      gàd  gáda m, im. mn. gádje in gádi ( á) 1. strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu: gad ga je pičil; ne razlikuje gada od modrasa // strupena kača sploh: varuj se gadov; sikanje gada; gledata se kakor dva gada sovražno, neprijazno; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro; taji in skriva ko gad noge; sovraži ga kot gada ∙ ekspr. gojiti, rediti gada na prsih, na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen 2. pog., ekspr. neugnan, podjeten človek: sami stari gadje so se zbrali; pravi gad je
  16.      gádina  -e ž (ā) luknja, kraj, kjer so gadje: z mahom porasle gadine
  17.      gádovina  -e ž (á) luknja, kraj, kjer so gadje: iskati gadovine
  18.      gága  -e ž (ā) zool. velika polarna raca, ki daje zelo dober puh, Somateria mollissima: gnezdišča gag in galebov
  19.      gagáten  -tna -o prid. () 1. petr. ki je iz gagata: gagatni okrasek 2. črn in bleščeč se kot gagat: gagatne zenice so se ji lesketale
  20.      gágati  -am nedov. (ā) 1. oglašati se z glasom ga: gos, raca gaga // pog., slabš. govoriti, pripovedovati: kar naprej nekaj gaga 2. ekspr. utapljati se, dušiti se: neizkušeni plavalci so gagali v globoki vodi / gagajo od vročine; pren. gagajo v dolgovih // zelo slabo živeti: v internaciji so vsi gagali / to bo še gagal, preden bo vse uredil; žarg. pred tem izpitom boš pa še krepko gagal se boš moral zelo učiti, študirati gagajóč -a -e: gosi so se gagajoč razkropile
  21.      gágica  -e ž (ā) ljubk. mlada raca ali gos: gagice so čofotale po vodi
  22.      gágniti  -em dov.) 1. oglasiti se z glasom ga: gos je jezno gagnila // oglasiti se z neartikuliranim glasom: gluhonemi je v grozi pošastno gagnil / nizko še gagniti ni utegnil, takoj je bilo po njem oglasiti se, spregovoriti 2. nizko umreti: do takrat lahko že vsi gagnemo / gagnil bom od žeje
  23.      gáj  -a m (ā) redek, negovan gozd: brezov, hrastov gaj; mediteranski gaji borovcev / oljčni gaji // pesn. gozd: senčni, tihotni gaj / ptiči so peli, da je odmeval log in gaj
  24.      gájba  -e ž () 1. zaboj iz lesenih letev, navadno za sadje ali zelenjavo: zbijati gajbe; krompir so zložili v gajbe / kupil je gajbo grozdja 2. star. (ptičja) kletka: ptica se še ni privadila gajbe 3. ekspr. tesen, zaprt prostor: vratar je tičal v stekleni gajbi ob stopnišču
  25.      gájda  -e ž () nav. mn., zlasti v srbskem in hrvatskem okolju ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha: igrati, piskati na gajde; veseli glasovi gajd

   5.574 5.599 5.624 5.649 5.674 5.699 5.724 5.749 5.774 5.799  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA