Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (4.999-5.023)


  1.      dvigljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da dvigniti: dvigljiv železniški most; vrata so dvigljiva ♪
  2.      dvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne / da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali / dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla / priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli / dvigniti ljudi k uporu, v upor 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo ● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga ◊ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča dvígniti se 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar ● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena ♪
  3.      dvigováti  -újem nedov. (á ȗ) dvigati: črpalka dviguje vodo iz vodnjaka / predlagali so kazen za trgovce, ki dvigujejo cene / ob nedeljah dvigujejo pisma na pošti / črn dim se dviguje nad pogoriščem / med grmovjem se dvigujejo posamezni topoli ♪
  4.      dvízati se  -am se nedov. (ȋ) raba peša hiteti: patrulja se je dvizala, da bi prehitela sovražno enoto; za hip se je ustavil, nato pa se je dvizal dalje; po maši so se ženske dvizale proti domu; dvizaj se, kar se da! / knjiž. fantje se na vse pretege dvizajo okoli čolna hitijo z delom pri čolnu ♪
  5.      dvóbárvnost  -i ž (ọ̑-ȃ) lastnost, značilnost dvobarvnega: dvobarvnost reklamnih napisov / dvobarvnost tkanine jo je odbijala ♪
  6.      dvóbóčno  prisl. (ọ̑-ọ̑) v zvezi dvobočno someren 1. zool. ki ima enako levo in desno polovico: dvobočno somerna žival 2. bot. ki se lahko z dvema ravninama razdeli na dva enaka dela: dvobočno somerni cvet ♪
  7.      dvódélnost  -i ž (ọ̑-ẹ̑) lastnost, značilnost dvodelnega: dvodelnost obleke / dvodelnost epigrama, soneta; dvodelnost kompozicije, skladbe ♪
  8.      dvóglásen  -sna -o prid. (ọ̑-ā) muz. komponiran za dva glasova: dvoglasna melodija, pesem / dvoglasno petje dvóglásno prisl.: dvoglasno peti ♪
  9.      dvóglásje  -a s (ọ̑-ȃ) muz. glasbeni stavek za dva glasova: uvajati dvoglasje ♪
  10.      dvóglásnik  -a m (ọ̑-ȃ) lingv. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota: razvoj dolgih samoglasnikov v dvoglasnike ♪
  11.      dvogóvor  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama: imela sta dolg dvogovor / delo je napisano v obliki dvogovora / dramski, filmski dvogovor 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: ta obisk je začetek konstruktivnega dvogovora med našima državama ♪
  12.      dvój  -a -e štev. (ọ̑) raba peša 1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi; dvoja človekova narava dvojna 2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo; dvojega se bojim; mož in žena sta v dvojem eno ∙ obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje ♪
  13.      dvojáča  -e ž (á) nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja: dati beraču dvojačo; plačati z dvojačo; srebrna, zlata dvojača / vino je bilo po dvojači ♪
  14.      dvoják  -a m (á) 1. kar je iz dveh delov: hoja je rasla na dvoje in postala dvojak 2. nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja; dvojača: mošnja, polna srebrnih dvojakov 3. ekspr. kdor ima lastnosti, značilnosti nasprotnega spola: moja hči se bo poročila s pravim moškim, ne pa s takim dvojakom ♪
  15.      dvójámborka  -e ž (ọ̑-ā) dvojambornica: ob obali so križarile majhne dvojamborke ♪
  16.      dvójba  -e ž (ọ̑) zastar. dvom: dvojbe so me mučile / nikdar ni bil v dvojbi glede tega / ni dvojbe, da bo prišel ♪
  17.      dvójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje ● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo ◊ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače ♪
  18.      dvojevŕsten  -tna -o prid. (ȓ) ki je dveh, različnih vrst: dvojevrstno pisanje o problemu / pri hiši so dvojevrstni otroci dvojni ♪
  19.      dvójezíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. napisan v dveh jezikih: dvojezični napisi; dvojezično besedilo zakona / dvojezični slovar 2. ki zna in redno uporablja dva jezika: dvojezični pisatelj; starejša generacija je tam še v celoti dvojezična / dvojezične šole / dvojezično obmejno področje ♪
  20.      dvójezíčnost  -i ž (ọ̑-ȋ) 1. znanje in redna raba dveh jezikov: dvojezičnost otrok v obmejnih krajih / dvojezičnost javnih napisov 2. zastar. dvoličnost: očita mu nepoštenost in dvojezičnost ♪
  21.      dvójka  -e ž (ọ̑) 1. pog. številka dve: napisati dvojko / na tej progi vozi dvojka tramvaj, avtobus številka dve 2. pog. najnižja pozitivna ocena (v šoli); zadostno: dobiti dvojko; imeti dvojko iz računstva, v računstvu // nekdaj negativna ocena (v šoli): ker ni nič znal, mu je profesor dal dvojko; popraviti dvojko iz zgodovine / pisati nalogo dvojko; znati za dvojko 3. skupina dveh oseb: najboljša dvojka je bila pohvaljena pred vsemi brigadirji; vojaki so se po potrebi združevali v dvojke ali trojke 4. igralna karta z dvema znakoma: pikova dvojka ◊ igr. napovedana vrednost pri igri na karte, glede na moč igralčevih kart; šport. dvojec ♪
  22.      dvójnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica // film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo 2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim 3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico ♪
  23.      dvójnopérnat  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) bot., v zvezi dvojnopernati list pernati list, katerega deli so tudi pernato razdeljeni ♪
  24.      dvójnost  -i ž (ọ̑) prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin: v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost; čutiti v sebi dvojnost; človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim / dvojnost malomeščanske morale dvoličnost ♪
  25.      dvókápnica  -e ž (ọ̑-ȃ) arhit. streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode: za kmečko hišo je najbolj primerna dvokapnica ♪

   4.874 4.899 4.924 4.949 4.974 4.999 5.024 5.049 5.074 5.099  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA