Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (25.374-25.398)


  1.      uresničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost: uresničevati načrte, zamisli; ekspr. njihove sanje so se začele uresničevati / človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami // izpolnjevati: uresničevati grožnje, obljube; te besede se že uresničujejo // uveljavljati: uresničevati svoje pravice, zahteve // knjiž. ustvarjati: uresničevati pravično družbo 2. knjiž. delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničevati samega sebe; uresničevati se v dejanjih, z dejanji; uresničevati se kot Slovenec, voditelj / delo se uresničuje v izdelku postaja zaznavno, predmetno obstoječe uresničujóč -a -e: uresničujoč ta načrt, so morali rešiti več problemov; uresničujoči se človek uresničeván -a -o: predpis je dosledno uresničevan; uresničevana zamisel ♪
  2.      uresničítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od uresničiti: hitra uresničitev načrta, sklepa / uresničitev grožnje, zahteve / uresničitev samega sebe // kar nastane s tem dejanjem: zgodovinske uresničitve te ideje so različne ● publ. ocenjevati najnovejšo uresničitev Cankarjevih Hlapcev uprizoritev, izvedbo ♪
  3.      uresníčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo // izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti // uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi // knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal 2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek uresníčen -a -o: uresničeni načrti; naloga je uresničena; sam.: oceniti uresničeno ♪
  4.      uretán  -a m (ȃ) kem. sečnini sorodna spojina, ki se uporablja v farmaciji, kemični industriji: zdraviti levkemijo z uretanom / gasiti s peno uretana ♪
  5.      urézati  uréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. pri rezanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, pa bi ga urezal; urezati v prst; pazi, da se ne urežeš; urezati se z nožem; do krvi se urezati 2. z rezanjem dobiti, priti do česa: urezati šibo v grmu / urezati (si) palico // star. odrezati: urezati kos kruha; urezati si mesa 3. z rezanjem izoblikovati kaj a) glede na mero, obliko: urezati šipo / urezati gosje pero za pisanje / urezati desko / urezati zibelko iz lipovine b) navadno po kroju: urezati čevlje, hlače / iz istega kosa urezati pas, žep / urezati blago 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: urezati koga čez hrbet; urezati s palico / urezati s pestjo po mizi / spet je urezala strela 5. ekspr. povzročiti rezko, močno bolečino: beseda jo je urezala; brezoseb. ne vzdiguj, da te spet ne ureže v hrbtu // povzročiti rezek občutek pri pitju: pijača je močna, zato pošteno ureže po grlu / mošt že ureže je že postal rezen, rezkega okusa 6. ekspr. nenadoma zveneče, močno a) zaigrati (na glasbilo): godba ureže koračnico, polko / pred vrati je urezala harmonika b) zapeti: urezati borbeno pesem 7. ekspr. začeti rezko, močno streljati: urezati s strojnico po napadalcih 8. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: urezati jo proti domu ● ekspr. spet je urezala burja močno zapihala; ekspr. urezati prvo brazdo izorati; ekspr. urezati ravnodušen, sladek obraz z mimiko na obrazu izraziti ravnodušnost, pretirano prijaznost urézati se pog. zmotiti se: urezati se pri ocenitvi razdalje; urezati se v računu / ekspr. hudo, pošteno se je urezal urézan -a -o: kratek, lepo urezan nos; vsi ljudje niso urezani po istem modelu; po modi urezana obleka ∙ ekspr. iz hudičevega, pasjega repa urezan človek zelo hudoben; pog., ekspr. ni neumen, pač pa po svoje urezan svojevrsten, čudaški; ekspr. ona je kakor urezana zanj ustvarjena zanj ♪
  6.      urezávati  -am nedov. (ȃ) urezovati: urezavati palice / urezavati obleke / ekspr. strele so urezavale hitro, sunkovito udarjale ♪
  7.      urezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem dobivati, prihajati do česa: urezovati šibe 2. z rezanjem oblikovati kaj a) glede na mero, obliko: urezovati šipe b) navadno po kroju: urezovati krilo, škornje / urezovati blago 3. ekspr. udarjati, navadno hitro, sunkovito: šiba urezuje po golem hrbtu / strele so urezovale 4. ekspr. zveneče, močno igrati (na glasbilo): urezovati poskočne polke ♪
  8.      urgénca  -e ž (ẹ̑) adm. opomin, ponovna zahteva, da kdo izpolni obveznost: po več urgencah so le dobili naročeno blago; pismena, telefonska urgenca / urgenca za neporavnani račun / napisati, odposlati urgenco ● žarg., med. poslati bolnika na urgenco na oddelek za nujno, takojšnjo medicinsko pomoč ♪
  9.      urgírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. adm. opomniti koga, ponovno zahtevati od koga, da izpolni obveznost: ker naročenih stvari še niso poslali, je treba urgirati; pismeno, telefonsko urgirati / urgirati plačilo, pošiljko 2. knjiž. pritožiti se, opozoriti, da kaj ni pravilno: urgirati pri šefu, da so računi previsoki ♪
  10.      úrica  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) nav. ekspr. manjšalnica od ura: ta urica bo hitro minila; prej kot v eni urici bom nazaj; hodili so kakšne četrt urice; boš že našel urico časa; ko bi imel vsaj urico miru / živi urico hoda od tukaj / uric, namenjenih fiziki, so se zmeraj veselili / igre za proste, samotne urice; nepozabne urice sreče / pogledala je na urico / ročna, zlata, ženska urica ∙ ekspr. urice so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. zdaj imaš urice imaš primeren, ugoden čas; ekspr. naviti otroku urico kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. odbila mu je zadnja urica umrl je ♪
  11.      úrjenje  -a s (ū) glagolnik od uriti: urjenje telovadcev, vojakov / urjenje branja, skakanja / telesno, vojaško urjenje / urjenje psov / urjenje spomina ♪
  12.      úrna  -e ž (ū) knjiž. vrč, lonec: najti urno, polno zlatnikov / daritvena urna // posoda za shranjevanje pepela mrličev; žara: urna s pepelom pokojnega / pokopavati v urne ♪
  13.      úrnik  -a m (ȗ) 1. po učnih urah vnaprej določen vrstni red učnih predmetov v delovnem dnevu, tednu: sestaviti urnik; po urniku je v torek prvo uro biologija; sprememba urnika, v urniku / šolski urnik / urnik predavanj, tečajev // list s takim vrstnim redom: na vratih razreda visi urnik 2. navadno s prilastkom vnaprej časovno določen potek česa: štab je določil urnik ofenzive, umikanja; urnik zdravljenja / njegov vsakdanji urnik je tak: vstaja ob šestih, dela od pol osmih do treh, kosilo ima uro pozneje / tudi čebele imajo svoj urnik // časovno glede na začetek in konec vnaprej določen red česa: urnik predstav / delovni urnik; urnik plovbe ● zastar. peščeni urnik peščena ura ♪
  14.      uróčen  -čna -o prid. (ọ̄) ki uroči a) po ljudskem verovanju: bati se uročne ženske / uročne besede / uročna moč b) ekspr.: dolgi, uročni poljubi; njene črne oči so zanj uročne uróčno prisl.: uročno gledati ♪
  15.      uročíti  -ím dov., uróčil (ȋ í) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: uročiti kravo, da ne daje mleka; uročiti otroka / uročiti sosedovim konjem neubogljivost z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost / uročiti s hvalo, pogledom 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: dekle ga je uročilo; govornik je čisto uročil poslušalce / njena lepota ga je uročila / ta ženska mu je uročila pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: ostro ga je gledal, da bi ga uročil / uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom uročèn -êna -o: uročenega človeka rada boli glava; biti uročen od njene lepote; gledati, poslušati kakor uročen; prisl.: uročeno poslušati, strmeti ♪
  16.      uročník  -a m (í) po ljudskem verovanju kdor ima uročno moč: uročniki dobijo svojo moč od volkodlakov ◊ bot. rastlina z raznobarvnimi cveti v koških; hudoletnica; travniška rastlina s pernatimi listi in rumenimi ali rdečkastimi metuljastimi cveti v socvetju; ranjak ♪
  17.      uròk  -óka m (ȍ ọ́) po ljudskem verovanju 1. kar koga uroči, zlasti beseda, pogled: če pljuneš trikrat čez ramo, izgubijo uroki svojo moč / delati uroke, da poginja živina; izreči uroke / zdraviti z uroki / ljubezenski urok; jamske podobe so morda lovski urok 2. bolezen, nezaželena lastnost, ki je posledica takih besed, pogledov: dobiti, imeti uroke; preganjati, zdraviti uroke; urok od hudega pogleda; zagovor zoper urok ♪
  18.      uršulínka  -e ž (ȋ) članica reda, imenovanega po sv. Uršuli, ki se ukvarja zlasti s poučevanjem ženske mladine: postala je uršulinka / šolati se pri uršulinkah ♪
  19.      uršulínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na uršulinke: uršulinski samostan / uršulinska šola ♪
  20.      usàd  -áda m (ȁ á) 1. vdolbina, jama na strmem pobočju, kjer se odtrga zemlja in zdrsne navzdol: ustavili so se nad usadom 2. odtrganje in zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju: naselje se ruši zaradi usadov in udorov; usadi prsti in kamenja / zemeljski usad // gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol: železniške zveze so bile pretrgane zaradi usadov; odstranjevanje usada ♪
  21.      usáhel  -hla -o [ǝu̯] prid. (á) 1. ki je suh, brez vode: usahle mlake; rečna korita so usahla / usahli studenci / usahla sluznica; pren., ekspr. usahla delovna vnema ∙ ekspr. stiskala je otroka na usahle prsi prsi, v katerih ni več mleka; ekspr. bolnikovo telo je bilo usahlo shujšano, shirano 2. ki je zaradi suše prenehal rasti, odmrl: usahlo cvetje, listje; prim. usahniti ♪
  22.      usahníti  in usáhniti -em dov. (ȋ á) 1. postati suh, brez vode: jezero vsako leto enkrat usahne; mlake so usahnile / ta studenec nikoli ne usahne; pren., ekspr. naravni dotok prebivalcev je usahnil; vir dohodkov mu je usahnil // izginiti, zlasti zaradi suše: voda v potoku je usahnila 2. zaradi suše prenehati rasti, odmreti: drevo je usahnilo; od vročine je trava usahnila 3. ekspr. izginiti, izgubiti se: misel na to ni nikoli usahnila; njegovo znanje je hitro usahnilo / glas je usahnil v bučanju vetra; beseda mu je usahnila v grlu nenadoma je umolknil // miniti, prenehati: njena ljubezen je usahnila; prijateljstvo do smrti ni usahnilo / bolečina je usahnila / družabno življenje v kraju je usahnilo ● ekspr. dekle je od žalosti usahnilo oslabelo, shiralo; ekspr. mleko ji je usahnilo nima več mleka; ekspr. z njegovo smrtjo je njihov rod usahnil izumrl; ekspr. solze so ji usahnile prenehala je jokati; prim. usahel ♪
  23.      usájati se  -am se nedov. (á) ekspr. jeziti se, hudovati se: gospodar se je usajal, ker so hodili po travi; za vsako besedo se usaja; usajati se nad kom; glasno, po nepotrebnem se usajati ♪
  24.      usambárski  -a -o prid. (ȃ) vrtn., v zvezi usambarska vijolica sobna rastlina z dolgopecljatimi dlakavimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih; sanpavlija: gojiti usambarske vijolice ♪
  25.      usápiti  -im in usapíti -ím dov., usápil (á ā; ȋ í) star. upehati, zasopsti: pot ga je usapila / pri plezanju sta se zelo usapila ♪

   25.249 25.274 25.299 25.324 25.349 25.374 25.399 25.424 25.449 25.474  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA