Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (23.824-23.848)


  1.      škodljív  -a -o prid., škodljívejši (ȋ í) ki komu (zdravstveno) škodi: škodljivi plini; te snovi so človeku, za človeka zelo škodljive / škodljiv zdravju // ki povzroča, dela škodo: škodljive živali / škodljiv človek / moralno, politično škodljiv članek; škodljive ideje škodljívo prisl.: škodljivo delovati, vplivati na kaj ♪
  2.      škodljívka  -e ž (ȋ) ženska oblika od škodljivec: te uši so velike škodljivke / družbena škodljivka ♪
  3.      škodožêljen  -jna -o prid. (é ē) ki drugemu želi, privošči škodo, nesrečo: škodoželjni sosedje so mu privoščili neuspeh; bila je nevoščljiva in škodoželjna / škodoželjen pogled, smeh škodožêljno prisl.: škodoželjno se smejati ♪
  4.      škofíja  -e ž (ȋ) 1. samostojna upravna enota katoliške cerkve: upravljati škofijo; v tej škofiji je okoli tisoč cerkev; sedež škofije ♦ rel. lavantinska škofija ki je imela do leta 1859 sedež v Št. Andražu, nato pa v Mariboru; sufraganska škofija škofija v odnosu do svoje metropolije // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: srečala sta se pred škofijo 2. gastr. škofovski kapi podoben zadnji del hrbta s trtico pri perutnini: obirati perutničke in škofijo / kurja škofija ♪
  5.      škólj  -a m (ọ̑) nar. primorsko večja skala, ki gleda a) iz morja: zadeti ob školj; čeri in školji v zalivu b) iz zemlje: školji na planoti // majhen skalnat otok v morju: izkrcali so se na samotnem školju ♪
  6.      škóljka  -e ž (ọ̑) 1. morska ali sladkovodna žival z mehkim telesom, pokritim z dvema, navadno plitvo izbočenima lupinama: gojiti školjke / školjka se odpre, zapre / jezerske, morske školjke; školjka bisernica / jesti školjke // lupina te živali: otroci se igrajo s školjkami; zbirati pisane školjke; s školjkami okrašen okvir; nebo je bilo kot ogromna modra školjka / polna školjka v kateri je žival 2. navadno s prilastkom kar je podobno tej lupini: kamnita školjka vodometa; porcelanasta školjka za milo; školjka umivalnika / zamenjati telefonsko celico z govorilno školjko; straniščna školjka; pren., ekspr. školjka tišine ● žarg., avt. zamenjati školjko kombija (samonosno) koroserijo ◊ anat. nosna školjka s sluznico pokrita parna koščena izboklina v steni nosne votline, podobna školjki; obrt. školjka školjki podobna prvina pri kvačkanju; ptt školjka školjki podoben del telefonskega aparata, ki pokriva vsakega od koncev slušalke ♪
  7.      škópa  -e ž (ọ̑) snop urejene slame za pokrivanje streh: škopo za popravilo strehe so kupili; dobro staro slamo je krovec pomešal z novo škopo / ržena škopa ♪
  8.      škópnik  -a m (ọ̑) 1. snop urejene slame za pokrivanje streh: delati, pripraviti škopnike / prekriti streho s škopniki / za ležišče je imel škopnik slame 2. etn., po ljudskem verovanju šopu goreče slame, goreči ptici podobno bitje, ki leta ponoči: škopnik naznanja nesrečo; videti škopnika ♪
  9.      škôrčnica  -e ž (ȏ) zabojček, prirejen za gnezdenje škorcev: škorci so se vrnili v škorčnice ♪
  10.      škórenj  -rnja m (ọ̑) nav. mn. obuvalo, ki sega do kolena ali čez: nositi, obuti, sezuti škornje; pološčiti škornje; gumijasti, usnjeni škornji; škornji z nagubanimi, trdimi, visokimi golenicami / delovni škornji; jahalni škornji s trdo golenico in visokim opetnikom za ostrogo; otroški, ženski škornji; ribiški škornji nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu; vojaški škornji ● ekspr. italijanski škorenj Apeninski polotok; ekspr. okupiral jih je nemški škorenj vojska nacistične Nemčije; ekspr. ljudstvo je trpelo pod tujim škornjem pod tujo vojaško oblastjo ◊ med. mavčni škorenj mavčna obveza za nogo; zgod. španski škorenj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge ♪
  11.      škórnjica  -e ž (ọ̑) nav. mn. zgornji del škornja; golenica: vtaknil je pipo za škornjico; škornji z nagubanimi, ohlapnimi škornjicami // nar. škorenj: obuti škornjice; na deskah so se poznale podkvice škornjic ♪
  12.      škorpijón  -a m (ọ̑) 1. žival s strupnico in navzgor obrnjenim želom na koncu dolgega členastega zadka: škorpijon ga je pičil 2. slabš. hudoben, zloben človek: pravi škorpijon je / kot psovka ti prekleti škorpijon ◊ astr. Škorpijon osmo ozvezdje živalskega kroga; zgod. škorpijon biču podobna mučilna priprava s petimi ali šestimi verigami ali vrvmi s konicami na koncu; zool. škorpijoni pajkovci s kratkim glavoprsjem in dolgim, členastim zadkom s strupnico na zadnjem členu; ščipalec ♪
  13.      škorpijónov  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na škorpijone: škorpijonov pik ∙ nekdaj namazati rano s škorpijonovim oljem z oljem, v katero so bili namočeni škorpijoni ♪
  14.      škrábati  -am tudi -ljem nedov., tudi škrabála (á) nar. 1. škrabljati: na podstrešju škrabajo miši / škrabal je staro skorjo kruha glodal 2. praskati: škrabati koga po hrbtu / tekel je, da so ga veje škrabale po obrazu / kar naprej je nekaj škrabal pisal ● nar. krogle škrabajo zid krušijo ♪
  15.      škrabljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z glodanjem povzročati rahle, neizrazite glasove: na podstrešju so škrabljale miške; brezoseb. za omaro je kar naprej škrabljalo // pri hoji s kopiti, kremplji povzročati rahle, neizrazite glasove: konji škrabljajo; mačka škrablja po vratih // ekspr. povzročati rahle, neizrazite glasove sploh: škrabljati z drobižem / vsi so bili tiho, le žlice so škrabljale 2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati rahle, votle glasove: zunaj škrablja dež; prijetno škrabljati // rahlo udarjati: dežne kaplje škrabljajo po strehi, šipi ● ekspr. počasi je škrabljala čokolado grizljala ♪
  16.      škràt  škráta m, im. mn. tudi škrátje (ȁ á) 1. v pravljicah zelo majhnemu moškemu podobno bradato bitje, navadno nagajivo: škrat je živel v votlem drevesu; poreden škrat; zgodbe o škratih; bila je nagajiva kot škrat / gorski, gozdni škrat; dežela škratov 2. kip ali podoba, ki to bitje predstavlja: škrata bom postavil zraven gredice z vrtnicami / vrtni škrat 3. ekspr. zelo majhen človek: proti meni je pravi škrat 4. ekspr. poreden, neugnan otrok: pri hiši ni več miru, odkar imamo tega škrata 5. evfem. hudič: menda mu pomaga sam škrat / kot kletvica o ti škrat ti ● šalj. v zadnji številki nam je ponagajal tiskarski škrat je tiskarska napaka, so tiskarske napake ♪
  17.      škráteljc  -a [tǝl] m (ȃ) škratek: v hišici so živeli škrateljci / ta naš škrateljc še ponoči ne da miru ♪
  18.      škráteljček  -čka [tǝl] m (ȃ) škratek: škrateljčki so radi pomagali dobrim ljudem; bila je majhna kot škrateljček / takega škrateljčka, kot si ti, bomo že ukrotili ♪
  19.      škŕba  -e ž (ŕ) 1. škrbina: izpuliti škrbo / jezik mu je uhajal v škrbo 2. slabš. škrbav človek, zlasti ženska: take škrbe še pogledam ne / kot psovka molči, škrba škrbasta ♪
  20.      škŕbavka  -e ž (ŕ) ekspr. škrbava ženska: zmerjali so jo s škrbavko ♪
  21.      škrbína  -e ž (í) 1. zelo poškodovan, okrušen zob, navadno ostrih robov: škrbina me boli; zadaj ima samo še škrbine; izpuliti škrbino; rjava škrbina / ekspr. čeprav hodim k zobozdravniku, me škrbine še kar naprej bolijo zobje / pri smehu je kazala škrbine zob ∙ pog., ekspr. dati ga na škrbino piti alkoholno pijačo // takemu zobu podobna skala, vzpetina: splezati na škrbino; na škrbinah nad seboj so zagledali gamse / skalna škrbina // ekspr. kar je temu podobno sploh: od nekdaj mogočnega gradu je ostala samo škrbina 2. vrzel v zobovju: težko govori, ker mu jezik uhaja skozi škrbino // ekspr. vrzel sploh: hišo so podrli, ostala je nezazidana škrbina ♦ alp. oster, globoko zasekan presledek v grebenu 3. poškodba, zlasti na ostrih robovih česa: kosa, sekira ima škrbine ♪
  22.      škrbínka  -e ž (ȋ) bot. rastlina z velikimi listi in cveti v koških ter belim mlečkom v steblu, Sonchus: njivska škrbinka ♪
  23.      škrebetáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) nar. 1. cvrčati: kobilice, ptice škrebetajo 2. šklepetati: mladiči so škrebetali s kljuni / šipe škrebetajo / po vasi so škrebetale stiskalnice rožljale, ropotale 3. škrabljati: zunaj je prijetno škrebetal dež ♪
  24.      škrebetúlja  -e ž (ú) zool. žuželka, ki ima rdeča zadnja krila in slabo leta, Psophus stridulus: poslušati škrebetulje / kobilice škrebetulje ♪
  25.      škrebljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z glodanjem povzročati rahle, neizrazite glasove: miš škreblja za omaro; brezoseb. ponoči je škrebljalo v bukvah // pri hoji s kopiti, kremplji povzročati rahle, neizrazite glasove: konji škrebljajo po cesti; pes škreblja po parketu // ekspr. povzročati rahle, neizrazite glasove sploh: kaj škrebljaš; ne škrebljaj z drobižem / ključ škreblja v ključavnici; v žepu mu škrebljajo kovanci 2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati rahle, votle glasove: zunaj škreblja dež // rahlo udarjati: dežne kaplje škrebljajo po strehi ♪

   23.699 23.724 23.749 23.774 23.799 23.824 23.849 23.874 23.899 23.924  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA