Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (22.749-22.773)


  1.      spodmolàt  -áta -o prid. (ȁ ā) nar. zahodno potuhnjen, neprijazen: spodmolat, sovražen pogled spodmoláto prisl.: spodmolato gledati grdo, jezno ♪
  2.      spódnji  -a -e prid., spódnjejši in spódnejši (ọ̑) 1. ki leži, je nižje: spodnji del obraza, trupa; spodnji del zidu je vlažen; na spodnjem delu okovana palica; njegova hiša stoji v spodnjem koncu vasi; spodnji prostori hiše; spodnji rob jopice; spodnje police so prazne / spodnji mlinski kamen; spodnji zobje; pog. spodnja stranka se pritožuje, ker kričimo stranka, ki stanuje pod našim stanovanjem / Spodnja Dobrava // ki je, leži najnižje: spodnji gumb se je odtrgal; spodnja stopnica; dosegel je spodnjo vejo 2. ki je, se nahaja pod čim drugim, pod površino: spodnji del usnja; spodnja plast ceste / spodnje usnje usnje za spodnje in notranje dele obutve // ki se nosi neposredno na telesu: spodnje hlače; moško, žensko spodnje perilo / spodnje krilo 3. v zvezi spodnja stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: spodnja stran preproge, usnja / spodnja stran listov 4. nanašajoč se na najnižjo stopnjo, velikost česa: spodnja starostna meja; spodnja dovoljena teža; spodnja vrednost ● spodnji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo voljeni poslanci; sedeti na spodnjem koncu mize delu mize, ki je nasproti čela; star. potovati po spodnjih krajih po južnejših, južnih krajih; zastar. spodnji sloji prebivalstva nižji sloji; star. Orfej se je odpravil v spodnji svet v podzemlje; spodnji veter veter, ki piha s spodnje strani, iz doline ◊ anat. spodnja čeljustnica; spodnja okončina noga; fiz. spodnja meja frekvence zvoka najmanjša frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; geol. spodnja kreda najstarejši del krede; mat. spodnja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. spodnji krov krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; spodnje jadro križno jadro, nameščeno najnižje na jamboru; zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; sam.: pog. spodnji pravijo, da preveč ropotate; star. bil je sam ta spodnji hudič ♪
  3.      spodóben  -bna -o prid., spodóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: spodoben človek; deklica je spodobna / spodobno vedenje / ta kopalna obleka ni spodobna 2. ekspr. primeren, ustrezen: vreme je bilo kolikor toliko spodobno / kupiti za spodobno ceno zmerno, primerno / priti domov ob spodobni uri ne zelo pozno zvečer // ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: izvedba dela je bila spodobna / nimam spodobne obleke za koncert; dobiti v hotelu spodobno sobo // ki glede na možni razpon dosega pozitivno stopnjo: imeti spodobne dohodke / uspeh filma je bil kar spodoben ● ekspr. na vrhu je bil kar spodoben veter precej močen; star. izkazovati komu spodobno spoštovanje dolžno spodóbno prisl.: spodobno pozdraviti, se vesti; biti spodobno oblečen / v povedni rabi: ni spodobno, če ne odgovoriš; zastar. ravnal je z materjo, kakor je spodobno dobremu sinu se spodobi ♪
  4.      spodóbiti se  -im se nedov. (ọ̄ ọ̑) nav. 3. os. 1. biti v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: tako govorjenje se ne spodobi; mlademu fantu, za mladega fanta se to ne spodobi; odgovoril sem ji, kakor se spodobi, da je videti zdrava / ne spodobi se govoriti o tem; spodobi se, da mu odpišeš 2. zastar., z dajalnikom iti, pripadati: delavcu se spodobi plačilo; dati komu pravice, ki se mu spodobijo ● zastar. zdaj bi se spodobilo govoriti bi bilo treba; ekspr. sicer se pa spodobi, da imam nekaj prihrankov je prav; zastar. razgrajačem se je spodobilo, da so bili pošteno kaznovani zaslužili so; ravnal je, kakor se poštenemu človeku spodobi primerno, prav; kot se spodobi svojo nalogo je opravil, kot se spodobi dobro; to je človek, kot se spodobi pošten, neoporečen; kosilo, kot se spodobi izdatno, obilno ♪
  5.      spodóbnež  -a m (ọ̑) ekspr. spodoben človek: spodobneži so se zgražali ♪
  6.      spodoráti  -ôrjem in -órjem dov., spodôrji spodorjíte; spodorál (á ó, ọ́) nar. izorati: krompir so že spodorali in posejali ozimino ♪
  7.      spodorávati  -am nedov. (ȃ) nar. izoravati: oče je spodoraval krompir, otroci pa so ga pobirali ♪
  8.      spodrécati  -am in izpodrécati -am dov. (ẹ̑) delno zviti in podvezati oblačilo v pasu, da se skrajša: spodrecati haljo, krilo; ko je šla čez vodo, se je spodrecala; visoko se spodrecati ● zastar. če še enkrat pride, ga bomo spodrecali napodili spodrécan in izpodrécan -a -o: spodrecana ženska; obleko je imela spodrecano ♪
  9.      spodrkováti  -újem nedov. (á ȗ) redko spodrsavati: kar naprej so spodrkovali; brezoseb. na travnatem pobočju spodrkuje ♪
  10.      spodŕs  -a m (ȓ) knjiž. spodrsljaj, napaka: v prevodu je nekaj spodrsov ♪
  11.      spodrsávati  -am nedov. (ȃ) 1. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi prihajati v nevarnost padca: konji so začeli spodrsavati; ljudje spodrsavajo po blatu; brezoseb.: navezati so si morali dereze, da jim ni spodrsavalo; na poledenelem pločniku, v čevljih z gladkim podplatom rado spodrsava drsi 2. ob dotiku z gladko, spolzko podlago večkrat za krajši čas spremeniti navadni položaj, smer premikanja: bose noge so ji spodrsavale na mokri travi / korak mu spodrsava / ker je les pretrd, žaga spodrsava ♪
  12.      spodrséti  -ím dov. (ẹ́ í) redko spodrsniti: pred hišo je spodrsel in padel ♪
  13.      spodvézati  in spodvezáti -véžem tudi izpodvézati in izpodvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) z vezanjem spodaj a) skrajšati: spodvezati krilo, predpasnik b) stisniti: spodvezati bradavico / spodvezati žilo ◊ navt. spodvezati jadro delno ga zviti, da je krajše spodvézan tudi izpodvézan -a -o: spodvezana obleka; spodvezana žila; bila je bosa in visoko spodvezana ♪
  14.      spodvíhek  -hka m (ȋ) del prevleke za blazine, ki se zaviha, zapogne: prevleke so brez gumbov, imajo pa visok spodvihek ♪
  15.      spodvráčati se  -am se nedov. (ā ȃ) pri hoji upogibajoč se spodaj obračati se na stran: peta se ji spodvrača / v čevljih z visokimi petami se ji spodvračajo noge ♪
  16.      spodžgáti  -žgèm dov., spodžgál (á ȅ) knjiž., ekspr. 1. spodbuditi, navdušiti: članek ga je zelo spodžgal; spodžgati koga k delu / spodžgali so ga zoper očeta nahujskali, naščuvali 2. povzročiti, vzbuditi: želja po maščevanju mu je spodžgala pogum ♪
  17.      spodžígati  -am nedov. (ȋ ȋ) knjiž., ekspr. 1. spodbujati, navduševati: njegove besede so jih spodžigale 2. povzročati, vzbujati: sovraštvo spodžiga zločine ♪
  18.      spoglèd  -éda m (ȅ ẹ́) glagolnik od spogledati se: opazili so njun spogled ♪
  19.      spogledávati se  -am se nedov. (ȃ) spogledovati se: ljudje so se spogledavali ♪
  20.      spòj  spôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od spojiti: spoj cevi, električnih vodnikov / vogelni spoj; spoj s čepi, z vijaki, žeblji / molekula je spoj dveh ali več atomov / umetnost mu pomeni spoj resničnosti in domišljije 2. mesto, kjer je kaj spojeno, povezano: okrepiti spoje s kovinskimi trikotniki; pregledati spoje / lepljeni spoj 3. kar kaj spaja, povezuje: izdelovati spoje in vezi; deske so zvezane z lesenimi spoji ◊ teh. skladovni spoj pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega; spajkani, varjeni spoj; spoj na lastovičji rep pri katerem ima vezni element trapezast prerez ♪
  21.      spojína  -e ž (í) kem. snov, ki nastane pri spajanju dveh ali več elementov v določenem razmerju: oksidi so spojine elementov s kisikom; uvajati klor v spojine; spojina železa in žvepla; struktura spojine / aciklične, ciklične spojine; anorganske, organske spojine; dušikove, kalijeve spojine; nasičene, nenasičene spojine ♪
  22.      spojíti  -ím dov., spójil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno ● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino ◊ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko ♪
  23.      spójka  -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojka se pokvari, zlomi; odpeti, sneti spojko; povezati s spojkami; kovinska spojka; spojke za plinske, vodovodne cevi; spojka z gumijastim tesnilom / na robovih skrinje so bogato rezljane spojke ∙ knjiž., redko zabiti spojko v tram penjo, skobo; knjiž. spenjati akte s spojkami s sponkami; knjiž. na prsih je imela pozlačeno spojko zaponko ♦ elektr. kabelska spojka; žel. zavorna spojka cev za povezavo zavornega voda med dvema tirnima voziloma ♪
  24.      spókati  -am dov. (ọ́ ọ̑) 1. razpokati: deske so spokale / koža spoka; ustnice na vetru spokajo 2. nar. s perutmi zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: petelin je spokal s perutnicami in zapel spókan -a -o: spokan zid; spokane roke ♪
  25.      spokòj  -ója in -ôja m (ȍ ọ́, ó) knjiž. 1. stanje brez hrupa, ropota; mir: v gozdu je spokoj; spokoj in tihota 2. stanje notranje ubranosti, urejenosti: na dušo mu lega spokoj ♪

   22.624 22.649 22.674 22.699 22.724 22.749 22.774 22.799 22.824 22.849  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA