Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (20.449-20.473)


  1.      razjásniti  -im in razjasníti -ím dov., razjásnil (ā ȃ; ȋ í) 1. narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo: nekatere podrobnosti bo še treba razjasniti; razjasni jim, kar je še nejasno; stvari so se razjasnile / preiskava bo razjasnila stanje / to uganko smo težko razjasnili rešili, razrešili; skušal ji je razjasniti sanje razložiti // narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razjasnil jim je svoje razloge za odpoved; natančno razjasniti, kako je prišlo do napake 2. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: to dejstvo nam razjasni, zakaj je prišlo do spremembe / razjasniti pesnikov odnos do življenja razjásniti se, in razjasníti se s smiselnim osebkom v dajalniku priti do spoznanja, začeti razumevati: zdaj se nam je razjasnilo, kdo je krivec razjásnjen -a -o: vse podrobnosti še niso razjasnjene ♪
  2.      razjasnjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da je kaj brez oblakov; jasniti: burja razjasnjuje nebo; nebo se razjasnjuje; brezoseb. se že razjasnjuje 2. delati, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo: razjasnjevati naravne pojave; počasi so se mi stvari razjasnjevale / knjiga razjasnjuje človekovo duševnost // delati, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razjasnjeval jim je dobre in slabe strani naprave 3. delati, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: ta dogodek razjasnjuje vse nadaljnje dogajanje ♪
  3.      razjédati  -am nedov. (ẹ́) 1. z grizenjem uničevati: molji razjedajo volnene tkanine; nekatere mravlje razjedajo les / ekspr. težko delo mu razjeda zdravje uničuje; pren. sovraštvo mu razjeda srce 2. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: rja, sol razjeda železo / ta plin razjeda kožo, sluznico // s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: ledeniki razjedajo zemeljsko površje; valovi razjedajo obalo 3. ekspr. vznemirjati, mučiti: domotožje, ljubosumje, obup ga razjeda; zakaj bi se razjedal s takimi dvomi; ne razjedaj si duše razjedajóč -a -e: razjedajoča morska voda; razjedajoče hrepenenje ♪
  4.      razjédenost  -i ž (ẹ̑) stanje razjedenega: razjedenost kože, rok / ekspr. duševna razjedenost sodobnega človeka ♪
  5.      razjésti  -jém dov., 2. mn. razjéste, 3. mn. razjedó tudi razjéjo; razjéj in razjèj razjéjte; razjédel razjédla, stil. razjèl razjéla (ẹ́) 1. z grizenjem uničiti: pohištvo so razjedli črvi; volneno blago razjedo molji; pren. častihlepje mu bo razjedlo dušo 2. s kemičnim delovanjem povzročiti, da je kaj poškodovano: lug razje kožo; rja je razjedla kovinsko ograjo // s svojim delovanjem povzročiti, da je kaj poškodovano: hudournik je razjedel pobočje / vrv, žica mu je do krvi razjedla roko razjéden -a -o: od črvov razjedena omara; razjedena pločevina ♪
  6.      razjézditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) stopiti, skočiti z živali, na kateri je kdo jezdil: vojaki so razjezdili / razjezditi konja ♪
  7.      razjókati se  tudi razjokáti se -am se, in razjókati se tudi razjokáti se -jóčem se dov., razjókajte se tudi razjokájte se in razjóčite se (ọ́ á ọ́) izraziti veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno bolečino s solzami ali glasovi: razjokala se je in bilo ji je lažje; ob slovesu se je razjokal; od jeze, žalosti se razjokati; glasno, tiho se razjokati / razjokati se nad svojo usodo razjókan -a -o: skušal je potolažiti razjokanega otroka ∙ knjiž. ima bled obraz in razjokane oči objokane ♪
  8.      razkadíti  -ím dov., razkádil; razkajèn (ȋ í) narediti, povzročiti, da česa iz drobnih delcev, hlapov v zraku ni več: veter je razkadil meglo; pren. njegove besede so razkadile vse dvome razkadíti se 1. prenehati biti, obstajati: dim se je že razkadil; ko so se oblaki razkadili, smo zagledali vrhove gor; brezoseb. odpri okno, da se razkadi // ekspr. izginiti, miniti: pomisleki, predsodki so se razkadili; njegova slava se je brez sledu razkadila 2. ekspr., z dajalnikom izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik: počakal je, da se ji je jeza razkadila; navdušenje se mu je kmalu razkadilo; na svežem zraku se jim je pijanost razkadila ♪
  9.      razkájfati  -am dov. (ȃ) nižje pog. zelo razjeziti, razdražiti: njene besede so ga razkajfale ♪
  10.      razkápati  -am in -ljem nedov. (ȃ) nar. kopati, razkopavati: ves dan so razkapali in odvažali zemljo ♪
  11.      razkápati se  -am se in -ljem se dov. (ā ȃ) ekspr. v presledkih drug za drugim oditi: ljudje so se počasi razkapali domov ♪
  12.      razkávsati  -am dov. (ȃ) nav. ekspr. s kljuvanjem zelo poškodovati, uničiti: kokoši so razkavsale solato ♪
  13.      razkázati  tudi razkazáti -kážem dov. (á á á) 1. drugega za drugim pokazati: razkazali so jim knjige, slike; razkazati sobe // pokazati po delih: gostom so najprej razkazali hišo in vrt; razkazati komu mesto 2. zastar. pokazati: v boju je razkazal veliko moč / v prvem poglavju pisatelj razkaže življenje na podeželju opiše, prikaže ♪
  14.      razkazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. drugega za drugim kazati: prodajalka razkazuje kupcem obleke; razkazovati pohištvo, stroje // kazati po delih: razkazovati kmetijo, mesto 2. nav. ekspr. delati, da postane kaj vidno, opazno: nosi oprijete obleke, da razkazuje svojo lepo postavo 3. z določenimi dejanji delati, da kdo lahko kaj vidi, spozna: javno razkazovati bogastvo / razkazovati svojo oblast, vplivnost 4. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: razkazovati svoja čustva, ljubezen; povsod je razkazovala svojo potrtost b) lastnost, značilnost: človek rad razkazuje svojo moč in pogum / ekspr. razkazovala je svoje čare razkazováti se s kazanjem svoje spretnosti, dovršenosti vzbujati pozornost, občudovanje: otroci se radi razkazujejo; razkazovati se pred obiskovalci; bahavo se razkazovati / razkazovala se je v novi obleki razkazujóč -a -e: razkazujoč ji mesto, jo je peljal v gledališče ♪
  15.      razkisávati  -am nedov. (ȃ) razkisovati: razkisavati preveč kislo jed / razkisavati tla ♪
  16.      razkladáč  -a m (á) razkladalec: razkladači so hitro izpraznili ladjo ♪
  17.      razkladálec  -lca [u̯c] m (ȃ) delavec, ki razklada: razkladalci in šoferji / razkladalec vagonov ♪
  18.      razklánjati  -am nedov. (ȃ) fiz. razstavljati na spektralne barve: razklanjati curek bele svetlobe; sončna svetloba se lomi in razklanja ♪
  19.      razklánost  -i ž (á) stanje razklanega: razklanost debla / razklanost na različne države je bila za narod usodna; ekspr. razredna razklanost buržoazne družbe / njegova razklanost se je še večala; v sebi je čutila veliko razklanost; živeti v razklanosti; moralna razklanost / duševna, notranja razklanost ● knjiž. razklanost med resničnostjo in ideali neskladnost, nasprotje ♪
  20.      razkláti  -kóljem dov., razkôlji razkoljíte (á ọ́) 1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol 2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa; z nožem razklati lubje; brezoseb. smreko je razklalo; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo 3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora 4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir ● ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne razklán -a -o 1. deležnik od razklati: razklano deblo; čez pol razklana ladja 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razklan človek; biti, postati razklan / duševno, notranje razklan; ekspr. bil je sam v sebi razklan ∙ ekspr. odgovoril je z razklanim glasom hripavim, drhtečim ♪
  21.      razkleníti  -klénem dov. (ȋ ẹ́) 1. narediti, da se konca česa ne stikata več: razkleniti členek pri verigi; s silo razkleniti obroč / ob zdravnikovem prihodu so ljudje razklenili krog; kólo se je razklenilo 2. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razkleniti klešče; razklenil je past in dal vanjo vabo / razkleniti čeljusti; razkleniti živali gobec / razklenil je pest in pokazal denar; razkleniti roke dati jih v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več; knjiž. razkleniti oči odpreti 3. (s silo) narediti, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: lovec je razklenil šape mrtve samice in vzel mladiča; prsti so se razklenili in nož je padel na tla 4. knjiž. narediti, da kdo ni več vklenjen: razkleniti ujetnika ● knjiž., redko hoja ga je razklenila sprostila; star. ob potresu se je zemlja razklenila v njej je nastala razpoka razklénjen -a -o: razklenjene čeljusti ♪
  22.      razklépati  -am nedov. (ẹ̑) 1. delati, da se konca česa ne stikata več: razklepati členke pri verigi 2. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razklepali so školjke in jih jedli / počasi je razklepal pest; sklepala in razklepala je roke od obupa jih dajala v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več; knjiž.: razklepati oči odpirati; cvetni listi se že razklepajo odpirajo 3. (s silo) delati, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: razklepal je prijateljeve prste, ki so trdno držali njegovo roko 4. knjiž. delati, da kdo ni več vklenjen: razklepati ujetnika ● knjiž. razklepati veje razmikati ♪
  23.      razklepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) ekspr. na več krajih nepremišljeno reči, povedati: kar je slišala, je razklepetala razklepetáti se razgovoriti se: pri kosilu so se otroci razklepetali o šoli ♪
  24.      razkléščiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) nar. razpreti, odpreti: razkleščil je usta, da so se mu pokazali rumeni zobje ♪
  25.      razklícati  -klíčem dov., razklícala in razklicála (í ȋ) knjiž. razglasiti: razklicati republiko / razklicali so jo za narodno junakinjo ♪

   20.324 20.349 20.374 20.399 20.424 20.449 20.474 20.499 20.524 20.549  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA