Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (17.949-17.973)


  1.      právkaršnji  -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se a) na najbližjo, neposredno preteklost: pravkaršnji dogodki; pravkaršnje besede b) na sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: pogovarjali so se o pravkaršnjih sopotnikih ♪
  2.      právljica  -e ž (á) 1. lit. pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro: pravljica pripoveduje o treh bratih; otroci radi berejo, poslušajo pravljice; bilo je lepo kot v pravljici zelo; dve leti sta živela kot v pravljici zelo srečno, brez skrbi / ljudske pravljice; živalske pravljice v katerih nastopajo poosebljene živali / Andersenove pravljice; pren., ekspr. ali je bila ta čudovita glasba res samo pravljica // navadno s prilastkom po taki pripovedi ustvarjeno umetniško delo sploh: filmska, glasbena pravljica / Shakespearova Zimska pravljica 2. ekspr. neresnična izjava, pripoved: njegovi pravljici nihče ne verjame; take pravljice pripoveduj komu drugemu / kdo si je izmislil pravljico, da nas bodo napadli laž, lažno vest; morda je pa le nekaj resnice v pravljicah o njem govoricah 3. kar je zelo lepo, čudovito: pisane barve, utripajoče luči, vodometi — vse to je ustvarilo pravljico / pog. in njihova vila! Pravljica, ti pravim 4. pripoved, izročilo o kakem zgodovinskem dogodku, osebi, navadno z izmišljenimi, domišljijskimi sestavinami: ti podatki potrjujejo pravljico, da so tu nekdaj živeli Huni; pravljice o turških napadih ● ekspr. parna lokomotiva bo kmalu le še pravljica kmalu ne bo več v rabi; ekspr. ta stara pravljica se je pri njih že večkrat ponovila to se je pri njih že večkrat zgodilo; ekspr. takrat je doživljal pravljico svojega življenja najlepše, najsrečnejše obdobje; ekspr. ne misli, da boš dobil princeso iz pravljice izjemno lepo, dobro žensko (za ženo) ♪
  3.      právljičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na pravljica 1: pravljični motivi; pravljična fantastika / škratje, zmaji in druga pravljična bitja / pravljični svet / pravljična igra 2. ekspr. zelo lep, čudovit: doživeti pravljično noč v gozdu 3. ekspr. zelo velik: s tem teleskopom se vidi na pravljično razdaljo / plačati pravljično ceno zelo visoko, pretirano; pravljično bogastvo ● iskati pravljični zaklad zaklad, o katerem pripoveduje pravljica, izročilo; ekspr. ta zamisel je pravljična neuresničljiva právljično prisl.: pravljično bogat, lep; sam.: pravljično me v zgodbi nekoliko moti ♪
  4.      pravnomôčen  -čna -o prid. (ó) jur. ki ga ni mogoče več izpodbijati s pritožbo: pravnomočna odločba; sodba je postala pravnomočna ♪
  5.      pravnomôčnost  -i ž (ó) jur. lastnost, značilnost pravnomočnega: pravnomočnost odločbe, sodbe ♪
  6.      právnopolítičen  -čna -o prid. (ā-í) nanašajoč se na državno ali samoupravno urejanje družbenega dogajanja: pravnopolitični ukrepi ♦ soc. pravnopolitična nadstavba del družbene nadstavbe, za katerega je značilno državno ali samoupravno urejanje družbenega dogajanja; prim. praven ♪
  7.      právo  -a s (ȃ) 1. pravila, ki urejajo odnose v določeni družbeni skupnosti in določajo kazni za kršitev teh pravil: reformirati pravo; zgodovina prava / cerkveno pravo // veda o tem: študirati pravo; razvoj prava / pog. vpisati se na pravo pravno fakulteto ♦ jur. avtorsko pravo ki ureja pravice avtorjev; civilno pravo ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; dedno, delovno, finančno pravo; kazensko pravo pravna pravila, ki obsegajo kazensko materialno, kazensko procesno pravo ter pravo izvrševanja kazenskih sankcij; lastninsko pravo; materialno pravo pravna pravila, ki določajo vsebino pravic in dolžnosti pravnih subjektov; mednarodno pravo ki ureja pravna razmerja med državami in odnose v mednarodni skupnosti; menično pravo; naravno pravo; obče pravo; običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti; osebno pravo ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; pomorsko pravo ki ureja pravna razmerja v pomorstvu; procesno pravo; rimsko pravo civilno pravo rimske sužnjelastniške družbe; upravno pravo; rel. božje pravo pravila, izražena zlasti v desetih božjih zapovedih; soc. materinsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po materi; zgod. gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki 2. zastar. pravica: braniti svoje pravo; spoštovati naravna prava človeka ♪
  8.      pravo... 2 prvi del zloženk nanašajoč se na pravo: pravobranilec, pravosoden, pravotvoren ♪
  9.      pravokóten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki oblikuje pravi kot: ogli hiše so pravokotni; pravokotne stene ♦ geom. pravokotni paralelogram; pravokotni koordinatni sistem koordinatni sistem z med seboj pravokotnimi koordinatnimi osmi; pravokotni trikotnik; pravokotna projekcija 2. ki ima obliko pravokotnika: imeti pravokoten izrez na obleki; pravokoten list papirja / pravokotna soba pravokótno prisl.: ulice se križajo pravokotno; premica leži pravokotno na ravnino; pravokotno prečkati ulico ♪
  10.      pravokótniški  -a -o prid. (ọ̑) ki ima obliko pravokotnika: pravokotniška odprtina / knjiž., redko nizka pravokotniška soba pravokotna ♪
  11.      pravokótnost  -i ž (ọ̑) lastnost, stanje pravokotnega: pravokotnost robov / pravokotnost poslopja, sobe ♪
  12.      pravomôčen  -čna -o prid. (ó) jur. pravnomočen: pravomočna sodba; odločba je pravomočna ♪
  13.      pravopís  -a m (ȋ) pravila o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju: poznati, spremeniti, upoštevati pravopis / po pravopisu bi morala biti tu vejica // veda o tem: ukvarjati se s pravopisom; razvoj pravopisa // knjiga s temi pravili: kupiti pravopis; v pravopisu so zapisani tudi naglasi in navodila za izgovor ♪
  14.      pravopísec  -sca m (ȋ) strokovnjak za pravopis: stališča sodobnih pravopiscev ♪
  15.      pravoréčje  -a s (ẹ̑) pravila, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika: naglašati besede po pravorečju // veda o tem: razvoj pravorečja ♪
  16.      pravoslóvec  -vca m (ọ̑) zastar. pravnik: profesorji in pravoslovci / pravoslovec prvega letnika slušatelj prava ♪
  17.      pravovérnost  -i ž (ẹ́) za pripadnike določene veroizpovedi popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov: zagovornik pravovernosti / pravovernost vernikov; pren., ekspr. dvomili so o njegovi idejni pravovernosti ♪
  18.      právšen  -šna -o prid. (ȃ) nav. ekspr. 1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ravno pravšna miza za risanje; soba je kar pravšna zanj; za igro nas je pravšno število // primeren, ustrezen sploh: on je pravšen človek za tako delo; oglasil se je v pravšnem trenutku; hotel je ravno pravšen za nas 2. knjiž. pravi, pravilen: pravšna smer; pravšen in napačen / to je edina pravšna razlaga // pravi, resničen: šolo je obiskal pravšen pisatelj / pravšnega veselja po tem dogodku seveda ni bilo več ● knjiž., ekspr. imej zmeraj pravšno mero bodi zmeraj zmeren, v ničemer ne pretiravaj; zastar. to niso pravšne stvari naravne, normalne právšni -a -o sam.: govoril sem z ravno pravšnim; pravšno je povedal ♪
  19.      právšnji  -a -e prid. (ȃ) nav. ekspr. 1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ta klobuk je ravno pravšnji za vašo glavo; dobil je kar pravšnjo sobo za študij / pravšnja priložnost za kaj // primeren, ustrezen sploh: ne bo lahko najti pravšnjega človeka za tako odgovorno nalogo; ta pozdrav ni najbolj pravšnji; iskati pravšnjo besedo za spravo / ravno pravšnji dan je prišel, vsi so bili doma 2. knjiž. pravi, pravilen: obrniti se v pravšnjo smer / njihovo mnenje je pravšnje // pravi, resničen: spoznati pravšnjo podobo koga / oče mu je kupil pravšnje motorno kolo / medalje naj dobijo res pravšnji vojaki; sam.: ravno pravšnjega je srečal; star. ravnati po pravšnjem prav, normalno ♪
  20.      prázen  -zna -o prid. (á) 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov / prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit / izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost ◊ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel ♪
  21.      prázgodovínski  -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na prazgodovino: prazgodovinske najdbe / prazgodovinski človek ♦ arheol. prazgodovinska doba vsaka od dob med mlajšo kameno in mlajšo železno dobo ♪
  22.      práznica  -e ž (á) nar. neumnost, čenča: Koliko besed so bili že raznesli, a so se pozneje izkazale za praznice (F. Bevk) ♪
  23.      prázničen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na praznik: nastopilo je praznično jutro / praznične prireditve / praznični dnevi / praznična obleka; praznično kosilo / ekspr.: praznični mir; praznično razpoloženje ∙ ekspr. biti praznične volje veselo razpoložen práznično prisl.: praznično oblečen; praznično pogrnjena miza; sam.: pri tem so občutili nekaj prazničnega ♪
  24.      praznína  -e ž (ȋ) 1. prazen prostor, prazna površina: okrog utrdbe je bila praznina; praznine med omarami so zapolnili s policami za knjige; praznine med vrsticami / ekspr., z oslabljenim pomenom vrgel se je v praznino prepada v prepad; pren., ekspr. praznine v znanju 2. navadno s prilastkom dejstvo, pojav, da je kaj prazno: praznina v dvorani je slabo delovala na igralce; praznina sobe ga vznemirja / strah pred praznino // ekspr. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti: spoznal je praznino tedanjega kulturnega življenja; v sebi je začutil neznosno praznino; praznina bogastva, slave / duhovna, notranja praznina ● ekspr. skušal se je spomniti njegovega imena, toda v spominu je bila praznina ni se mogel spomniti; ekspr. po nekaj mesecih je med njima nastala praznina odtujila sta se drug drugemu; ekspr. čutiti praznino v želodcu biti lačen ♪
  25.      praznítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od prazniti: praznitev poštnih nabiralnikov; praznitev sodov ♪

   17.824 17.849 17.874 17.899 17.924 17.949 17.974 17.999 18.024 18.049  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA