Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (1.599-1.623)


  1.      razpisoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj razpisuje: razpisovalec natečaja ♪
  2.      razpisováti  -újem nedov. (á ȗ) javno objavljati, da se iščejo kandidati a) za opravljanje del in nalog: razpisovati nova, prosta delovna mesta b) za prevzem določenega dela: razpisovati gradbena dela / razpisovati štipendije // javno objavljati, da bo kaj potekalo v določenem času, pozivajoč k udeležbi: razpisovati tekmovanja; razpisovati volitve razpisováti se nav. ekspr. veliko pisati: v knjigi se avtor razpisuje o teh vprašanjih; na dolgo in široko se razpisovati ♪
  3.      razposodíti  in razposóditi -im dov. (ȋ ọ́) posoditi več ljudem: razposoditi denar, knjige ♪
  4.      razsôdba  -e ž (ō) 1. odločitev razsodišča, sodišča: pravilna razsodba / razsodba razsodišča ♦ jur. izdati, izreči razsodbo 2. glagolnik od razsoditi: po njuni razsodbi so bile izrečene besede preostre ♪
  5.      razsódek  -dka m (ọ̑) glagolnik od razsoditi: pred odločitvijo je potreben razsodek; zmagal je trezen razsodek / čakali so na njegov razsodek / star. nima nobenega razsodka nobene razsodnosti ♪
  6.      razsóden  -dna -o prid., razsódnejši (ọ́ ọ̄) ki v težkem položaju ravna razumno, premišljeno: razsoden človek, mož; kljub razburjenju je ostal razsoden; dovolj je razsoden, da se bo prav odločil / razsodno dejanje, vedenje razsódno prisl.: razsodno misliti, ravnati ♪
  7.      razsodílo  -a s (í) knjiž., redko merilo, kriterij: ocenjevati po strogih razsodilih ♪
  8.      razsodíšče  -a s (í) 1. družbeni organ za reševanje sporov po dogovoru strank: ustanoviti razsodišče; predložiti spor razsodišču ♦ jur. haaško razsodišče stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med državami; pogodbeno razsodišče 2. skupina oseb, določena za reševanje nesoglasij, nesporazumov: razsodišče društva, organizacije / častno razsodišče ki razsoja moralne, etične prestopke ♪
  9.      razsodíščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na razsodišče: razsodiščni postopek / razsodiščna poravnava ♪
  10.      razsodíti  in razsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. izreči svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari: razsoditi spor; sama razsodi o moji prošnji; o tem bo že on razsodil; pravično, pravilno razsoditi / razsodišče je tako razsodilo ♦ jur. odločiti v postopku pred razsodiščem, sodiščem 2. star. ugotoviti, presoditi: ne da se razsoditi, koliko je resnice v tem; kdo bi mogel to razsoditi razsójen -a -o: zadeva je že razsojena ♪
  11.      razsodníca  -e ž (í) ženska oblika od razsodnik: bila je razsodnica v njihovem sporu / izbrana je za stalno razsodnico ♪
  12.      razsodník  -a m (í) 1. kdor razsoja: bil je zanesljiv razsodnik; poklicati, postaviti koga za razsodnika // član razsodišča: imenovati, izbrati razsodnika; stalni razsodnik 2. knjiž. ocenjevalec: glasbeni, jezikovni razsodnik ♪
  13.      razsodníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na razsodnike ali razsojanje: razsodniški postopek / razsodniška odločba ♦ jur. razsodniški izrek ♪
  14.      razsodníštvo  -a s (ȋ) dejavnost razsodnikov: organizacija razsodništva // razsodniki: imenovati glavno razsodništvo ♪
  15.      razsódnost  -i ž (ọ́) sposobnost v težkem položaju razumno, premišljeno ravnati: manjka mu razsodnosti; izgubiti razsodnost; bolečine mu jemljejo, ekspr. zamegljujejo razsodnost; ekspr. odpovedala mu je zdrava razsodnost / delaj po svoji razsodnosti / knjiž. razsodnost duha ♪
  16.      rázsoha  tudi razsóha -e ž (á; ọ̑) nar. v dva ali več krakov razraslo drevo; debelna rogovila: malo pod razsoho so lipo povezali z jekleno žico ♪
  17.      rázsohe  -soh ž mn. (á ȃ) nar. vzhodno senene vile: nalagati seno z razsohami ♪
  18.      razsója  -e ž (ọ̑) glagolnik od razsojati ali razsoditi: razsojo je prepustil modrejšim / ni bil več sposoben jasne razsoje ♪
  19.      razsójanje  -a s (ọ́) glagolnik od razsojati: pri razsojanju o teh stvareh noče sodelovati; modro, samostojno razsojanje / razsojanje v civilnih zadevah ♪
  20.      razsójati  -am nedov. (ọ́) izrekati svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari: razsojati prepire in kaznovati prestopnike; o tem bodo razsojali drugi; pravično, ekspr. trezno razsojati ♦ jur. odločati v postopku pred razsodiščem, sodiščem ♪
  21.      razsojeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor razsoja: bil je zanesljiv razsojevalec 2. knjiž. ocenjevalec: razsojevalec gledaliških del ♪
  22.      razsojeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razsojanje: razsojevalni kriteriji / razsojevalni akt ♪
  23.      razsòl  -ôla [ou̯ in ol] m (ȍ ó) agr. zmes (kuhinjske) soli, začimb in drugih dodatkov, s katero se prepoji meso zlasti pred prekajevanjem: pripraviti razsol; prepojiti meso z razsolom / dati v razsol; pustiti v razsolu ♪
  24.      razsolíca  tudi rázsolica -e ž (í; á) agr. raztopina razsola v vodi: dati meso v razsolico ♪
  25.      razsolíti  -ím dov., razsólil (ȋ í) 1. odstraniti sol iz česa: razsoliti preslano meso, zelenjavo // spremeniti morsko vodo v sladko: naprava ne razsoli dovolj morske vode 2. agr. prepojiti meso z zmesjo (kuhinjske) soli, začimb in drugih dodatkov zlasti pred prekajevanjem: razsoliti in prekaditi meso; razsoliti ribe razsoljèn -êna -o: razsoljena voda; sušiti razsoljeno meso ♪

   1.474 1.499 1.524 1.549 1.574 1.599 1.624 1.649 1.674 1.699  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA