Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (15.099-15.123)


  1.      otrébek  -bka m (ẹ̑) nav. mn. 1. kar se kot odvečno, neuporabno odstrani, zavrže: otrebki solate 2. redko iztrebek: bolnikovi otrebki / pobiral je konjske otrebke ◊ vet. otrebki plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice; trebilo ♪
  2.      otrebíti  in otrébiti -im, tudi otrébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) odstraniti odvečno iz česa: otrebiti mlad gozd; otrebiti ledino kamna / otrebiti ribe odstraniti drobovje / otrebiti solato / otrebiti drevje mahu, vej odstraniti mah, veje; otrebiti pot očistiti otrebíti se in otrébiti se, tudi otrébiti se izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo; iztrebiti se: bolnik se je otrebil ◊ čeb. čebele se otrebijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; vet. otrebiti se izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice otrébljen -a -o: otrebljen gozd; otrebljena solata ♪
  3.      otrésati  -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev; otresati sadje z drevja; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč; otresati s snegom pokrite veje 2. nav. ekspr. delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja: pes je otresal z glavo in divje renčal ● pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; otresati jezo na koga, nad kom stresati; že spet sitnost otresa stresa otrésati se 1. ekspr., navadno z rodilnikom prizadevati si, da kdo odide, se oddalji: težko se je otresala vsiljivcev; na vse načine se je otresala spremljevalca // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresati se strahu, žalosti / otresa se misli nanj; otresati se skrbi / otresa se vseh dolžnosti, obveznosti / otresati se starih navad 2. odklanjati, ne marati: otresati se hvale, priznanja ● pog., ekspr. spet se otresa nanj ga zmerja, ošteva; ekspr. otresa se nad njegovimi strokovnimi izrazi se jezi, jih kritizira; ekspr. kar naprej se nekaj otresa izraža nezadovoljstvo, nesoglasje ♪
  4.      otrésti  otrésem dov., otrésite in otresíte; nam. otrést in otrèst (ẹ́) 1. s tresenjem odstraniti s česa: otresti prah z obleke; otresti sadje z drevja; z vej se je otresel sneg / otresti pepel s cigarete / otresti krpo; otresti plašč; otresel je zasnežene veje 2. nav. ekspr. narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja: vola sta otresla z glavo; kokoš se je otresla in pila naprej / otresti z ramo zmigniti, skomigniti ● ekspr. tega fanta pa niso otresli s tepke je bister, prebrisan; otresti jezo na koga, nad kom stresti; star. otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko otrésti se 1. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo odide, se oddalji: otresti se nezaželenega gosta; komaj se je otresla spremljevalca znebila // narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresti se bolezni; otresti se strahu, žalosti / otresti se neprijetnih misli, skrbi / otresel se je vseh dolžnosti, obveznosti / ne more se otresti starih navad 2. zastar. odgovoriti, reči: ne grem, se je otresel ● star. spet se je otresla nanj ga je ozmerjala, oštela; ekspr. sovražnikov so se otresli so jih premagali, uničili ♪
  5.      otréti  otrèm tudi otárem dov., otrì otríte; otŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. odstraniti kaj mokrega s potegom po površini: otrla mu je solzo; z dlanjo si je otrl pot s čela / otreti s čopiča odvečno lepilo / otreti potno čelo; z robcem si je otrla solzni obraz // narediti kaj suho, z drgnjenjem, zlasti s tkanino; obrisati: otreti oči z robcem; otreti si mokre roke; usta si je otrl kar z rokavom 2. knjiž. zdrgniti: otreti prepotenega konja s slamo; otreti si zaspane oči pometi 3. navadno v zvezi s konoplja, lan odstraniti olesenelo steblo od ličja: terice so otrle ves lan ● ekspr. otreti komu solze potolažiti ga; pomagati mu v nesreči ♪
  6.      otrníti  otŕnem dov. (ȋ ŕ) 1. odstraniti ogorek: otrniti trsko / otrniti svečo / otrniti cigareto / otrniti pepel s cigarete otresti 2. star. otreti, obrisati: otrniti pot, solzo / otrnil si je potno čelo 3. nar. udariti: s palico ga je otrnil po glavi ♪
  7.      otročáj  -a m (ȃ) ekspr. otrok: na cesti so kričali otročaji; vaški otročaji ♪
  8.      otročè  -éta s (ȅ ẹ́) 1. ekspr. otrok, navadno droben, majhen: otroče v naročju je zajokalo; otročeta so bežala pred njim; obnašal se je kakor otroče osmih let 2. slabš. mladenič, fant: spravi svoj meč, otroče ♪
  9.      otročíja  -e ž (ȋ) knjiž., redko otročarija: to so otročije; pripovedoval je o svojih otročijah ♪
  10.      otròk  -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav / nedonošen otrok 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci ◊ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji ♪
  11.      otróški  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na otroke: otroški organizem; otroška domišljija; otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma; otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi / pel je otroški zbor; razstava otroških risb / otroški čevlji; otroški voziček; otroške igrače, slikanice; otroška obleka, postelja, soba; otroško igrišče / otroški film / otroški dispanzer; otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok; otroški zdravnik; otroške jasli zlasti prva leta po 1945 ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok; otroška klinika; otroško varstvo / otroški dodatek dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke // nav. ekspr. tak kot pri otroku: mati je imela čisto otroški obraz; ima še otroško pisavo neizpisano, okorno ● ekspr. otroška bolezen samoupravljanja začetne pomanjkljivosti, napake; nar. žena je v otroški postelji je pred kratkim rodila; ekspr. čudil se je takim besedam iz otroških ust besedam, ki jih je izrekel otrok ◊ gastr. otroški piškoti piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice; med. otroška paraliza virusna bolezen, navadno z ohromitvami otróško prisl.: otroško se veseliti; bil je otroško zaupljiv; sam.: nekaj otroškega je bilo na njenem obrazu ♪
  12.      otróštvo  -a s (ọ̄) 1. doba v človeškem življenju od prvih let do mladostne dobe: poznata se že iz otroštva; veselo otroštvo; doživetja otroštva ♦ ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo // ta doba pri posameznem človeku: otroštvo je preživljal na deželi / v otroštvu je imel mnogo lepih trenutkov 2. kar je značilno za to dobo: bili so polni otroštva / ekspr. to spoznanje mu je ubilo otroštvo v duši ♪
  13.      otrpévati  -am nedov. (ẹ́) postajati negiben, tog, manj občutljiv: roke so jim otrpevale od mraza ♪
  14.      otŕpniti  -em dov. (ŕ ȓ) postati negiben, tog, manj občutljiv: od mraza mu je otrpnil obraz; prsti so mu otrpnili / ekspr. otrpniti od strahu; pren., knjiž. čas je nekako otrpnil; njene misli so otrpnile v bridkem spoznanju otŕpnjen -a -o star. otrpel: govoril je, kakor bi imel otrpnjen jezik; od mraza otrpnjene roke; prim. otrpel ♪
  15.      otŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) nar., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: narahlo je otrznil vrata in pogledal v sobo otŕznjen -a -o: otrznjeno okno ♪
  16.      otujíti  -ím dov., otújil (ȋ í) knjiž. odtujiti: to ga je otujilo domu otujèn -êna -o in otújen -a -o: bili so otujeni ljudstvu ♪
  17.      otvorítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od otvoriti: otvoritev zborovanja / otvoritev razstave / otvoritev ceste, nove avtobusne linije ♦ šah. otvoritev igre začetna poteza igre; indijska otvoritev // prireditev ob slovesni izročitvi česa v javno, splošno uporabo: biti na otvoritvi; na večer pred otvoritvijo so imeli nastopajoči zadnje vaje ♪
  18.      otvóriti  -im dov. (ọ̄) raba peša 1. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih; odpreti: otvoriti kongres, zborovanje; sejo otvori predsednik / otvoriti razstavo 2. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: otvoriti cesto, most; otvorili so novo šolo ● zastar. deklica naglo otvori okno odpre otvórjen -a -o: cesta bo otvorjena prihodnje leto ♪
  19.      outsider  -ja [áu̯tsájd-] m (ȃ-ȃ) 1. žarg., šport. kdor ima na tekmovanju malo možnosti za zmago: tekmovalci so se razdelili na dve skupini — boljše igralce in outsiderje / njihovo moštvo je letos igralo vlogo outsiderja 2. publ. kdor ni vključen v kako skupnost, obstranec: vsi junaki v romanu so outsiderji in bohemi; družbeni outsider ♪
  20.      ovácija  -e ž (á) nav. mn. z glasnim pozdravljanjem, vzklikanjem izraženo navdušenje, odobravanje: dirigent je bil deležen velikih ovacij; predlog je bil sprejet z ovacijami / govorniku so priredili dolgotrajne ovacije ♪
  21.      ováditi  -im dov. (á ȃ) 1. sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji: izdajalec ga je ovadil policiji; nekdo ga je ovadil, da se pri njem zbirajo člani odporniškega gibanja 2. sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja: tihotapci so imeli srečo, da jih ni nihče ovadil; ovaditi tatu // zastar. povedati, sporočiti sploh: ovadil nam je njegove namene; niti z eno kretnjo se ni ovadil izdal ováden -a -o: biti ovaden policiji ♪
  22.      ovadník  in ovádnik -a m (í; ȃ) zastar. ovaduh: ovadniki so nam delali skrbi ♪
  23.      ovadúhinja  -e ž (ū) ženska oblika od ovaduh: sumili so, da je ovaduhinja ♪
  24.      ovadúški  -a -o prid. (ū) nanašajoč se na ovaduhe: ovaduška mreža; ovaduško delovanje, poročilo / izdal ga je ovaduški sosed ♪
  25.      ovadúštvo  -a s (ȗ) dejavnost ovaduhov: osumiti koga ovaduštva / nagovarjali so ga k ovaduštvu ♪

   14.974 14.999 15.024 15.049 15.074 15.099 15.124 15.149 15.174 15.199  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA