Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (14.599-14.623)


  1.      oneída  -e ž (ȋ) agr. boljši krompir domače sorte z belim mesom: saditi oneido ♪
  2.      onemélost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje onemelega: čudili so se njegovi onemelosti; ležati v dremotni onemelosti ♪
  3.      oneméti  -ím dov., tudi onémi (ẹ́ í) 1. postati nem: po hudi bolezni je onemel in oglušel 2. nav. ekspr. nenadoma ne moči spregovoriti, govoriti: kadar bi morala kaj reči v svojo obrambo, je onemela; onemeti od bolečine, presenečenja, strahu; pren. moja vest ni nikoli onemela; začutila je, kako je vse onemelo v njej 3. ekspr. postati zelo presenečen, začuden: onemel je pred njeno lepoto; ob tem nastopu so poslušalci kar onemeli / onemeti od začudenja zelo se začuditi 4. knjiž. utihniti: ptice v vejah so onemele / godba je onemela / v jeseni planine onemijo v planinah postane mirno, tiho ◊ lingv. nenaglašeni samoglasnik včasih onemi se ne izgovarja več onemèl in onemél -éla -o: onemel je obstal pred očetom; onemele gore; onemele ptice ♪
  4.      onemévati  -am nedov. (ẹ́) 1. ekspr. postajati zelo presenečen, začuden: ob teh dogodkih so ljudje kar onemevali 2. knjiž. postajati manj glasen, slišen: cestni hrup je čedalje bolj onemeval ♪
  5.      onemôči  -mórem dov., onemógel onemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: bolnik je v nekaj dneh onemogel; konji so mu na poti onemogli; onemoči od lakote, žalosti; na starost je zelo onemogel // prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti: srce mu je onemoglo; pren., ekspr. njegova vloga v društvu je precej onemogla onemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od onemoči: onemogel človek; postal je onemogel; onemogel se je zgrudil na tla; duševno, telesno onemogel; onemogel od dela; onemoglo zimsko sonce 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: onemogel bes, srd; zajokala je v onemogli jezi; prisl.: onemoglo stokati; sam.: skrbeti za onemogle ♪
  6.      onemóglost  tudi onemôglost -i ž (ọ́; ó) 1. stanje onemoglega človeka: bolnico je prevzela popolna onemoglost; duševna, telesna onemoglost; starostna onemoglost; zavarovanje za onemoglost; oskrba v onemoglosti / ujetnike so izstradali do onemoglosti; zgruditi se od onemoglosti; pren. v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost 2. v prislovni rabi, v zvezi do onemoglosti izraža visoko stopnjo, intenzivnost: do onemoglosti se napiti / ekspr.: čakali smo te do onemoglosti; oprema lokala je do onemoglosti enolična ♪
  7.      onemogóčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) narediti, povzročiti, da kaj ni mogoče: onemogočiti komu delo, delovanje, študij; neurje je onemogočilo promet // publ. narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določene dejavnosti: domači igralci so popolnoma onemogočili nasprotnike; onemogočiti predsednika / pred javnostjo so ga onemogočili onemogóčen -a -o: onemogočen prehod ♪
  8.      onesposábljati  -am nedov. (á) delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: onesposabljati ljudi za delo; strah človeka onesposablja za pametno presojanje ♪
  9.      onesvéstiti se  -im se dov. (ẹ̄ ẹ̑) omedleti: bolnik se je onesvestil; onesvestiti se od bolečin onesvéščen -a -o: onesveščen človek; onesveščen od utrujenosti; sam.: onesveščenega so odnesli v hišo ♪
  10.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  11.      oníkati  -am nedov. (ȋ) nekdaj uporabljati v govoru s spoštovano osebo obliko tretje osebe množine moškega spola: čeprav je bila gospa njegova daljna sorodnica, jo je onikal; v mestih so se ljudje onikali ♪
  12.      óniks  -a m (ọ̑) poldrag kamen z belimi in črnimi progami: prstan z oniksom / pepelnik iz oniksa ♪
  13.      ónkraj  predl. (ọ̑) z rodilnikom za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak položaj: onkraj ograje so nasajene astre / ponesli so našo pesem onkraj morja / ljudje z onkraj meje ∙ ekspr. upanje na srečo onkraj groba po smrti ♪
  14.      onód  prisl. (ọ̄) zastar. tam: onod nikoli ni sonca; srečeval je tlačane, ki so šli onod na delo / prišel je od onod odonod ♪
  15.      onomatopéja  -e ž (ẹ̑) lit. posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo ♪
  16.      onomatopoíja  -e ž (ȋ) lit. posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo: onomatopoija in druge glasovne figure ♪
  17.      ónstran  prisl. (ọ̑) izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj: na tem bregu živijo tako, onstran pa drugače / ko so prišli onstran, je bilo že prepozno / glas prihaja kakor od onstran ♪
  18.      ónstran  predl. (ọ̑) z rodilnikom za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak položaj: tudi onstran Karavank so Slovenci / preselil se je onstran reke / meglice se vlečejo z onstran Save ∙ knjiž. njegovi junaki hočejo biti onstran dobrega in zlega ne priznavajo etičnih načel ♪
  19.      opalíti  in opáliti -im, in opáliti -im dov. (ȋ á; á) star. 1. ožgati, osmoditi: ogenj je opalil drva; opalil se boš, če boš stal tako blizu ognja; ob svetilki si je opalil lase / sonce ga je opalilo / premočno škropivo lahko opali liste / slana je opalila vinograde 2. udariti: molči, če ne te opalim; opalil ga je z jermenom po hrbtu / kot kletvica bes te opali opáljen -a -o: opaljen obraz; opaljen od sonca; od slane opaljena ajda ♪
  20.      opalográf  -a m (ȃ) priprava za razmnoževanje odtisov s plošče iz opalnega stekla: razmnoževati besedilo z opalografom ♪
  21.      opálta  -e ž (ȃ) nekdaj prodajalna monopolnega blaga: kupiti tobak v opalti / opalta za sol ♪
  22.      opánka  -e ž (ȃ) nav. mn. 1. zlasti v srbskem okolju mehko obuvalo iz živalske kože brez pete, ki se navadno z jermeni zaveže okoli gležnja: delati opanke; nositi opanke; hoditi v opankah / opanke z zavihano konico 2. pog. sandala, zlasti iz jermenov, pasov z nizko peto ali brez nje: poleti je kupila nove opanke / gladiatorske opanke z jermeni do kolen / na izlet je šla kar v opankah ♪
  23.      opásati  opášem dov. (ȃ) 1. dati, namestiti komu pas: obleči in opasati otroka; počakaj, še opasati se moram // narediti, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasati jermen / opasati meč, sabljo; opasal si je oselnik in šel kosit; opasati si predpasnik 2. knjiž. obdati, obkrožiti: mesto so opasali z bodečo žico opásan -a -o: v sobo je stopil opasan z belim predpasnikom; tempelj je v notranjščini opasan z zlatom ima proge, črte iz zlata; opasana je bila s svilenim trakom ♪
  24.      opásen  -sna -o prid., opásnejši (á ā) zastar. nevaren: ta pot je opasna / položaj se mu zdi opasen / opasen sovražnik / taka rana je opasna opásno prisl.: opasno zboleti ♪
  25.      opásti  opásem dov. (á) s pašo, pasenjem zrediti: vole je med letom dobro opasel ∙ redko mula je opasla deteljo popasla ♪

   14.474 14.499 14.524 14.549 14.574 14.599 14.624 14.649 14.674 14.699  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA