Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (14.524-14.548)


  1.      omečíti  -ím in oméčiti -im dov., oméči tudi omêči; oméčil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) omehčati: njegove solze so jo omečile; ni se dal omečiti; ekspr. njen jok bi še kamen omečil / guba nad obrvmi se mu je omečila ♪
  2.      omedléti  -ím [med in mǝd] dov., tudi omedlì (ẹ́ í) 1. priti v stanje brez zavesti, zavedanja: omedleti od bolečine, strahu 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezda na nebu je omedlela in ugasnila ● zastar. fotografije so že precej omedlele obledele omedlèl in omedlél -éla -o: našli so jo omedlelo ♪
  3.      omedlévati  -am [med in mǝd] nedov. (ẹ́) 1. prihajati v stanje brez zavesti, zavedanja: od vročine so ljudje omedlevali 2. knjiž., redko izgubljati moč, slabeti: vojaki so vse bolj omedlevali; pren. njihovo navdušenje je začelo omedlevati 3. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo; medleti: zarja že omedleva / ekspr. ulična svetilka omedleva slabo sveti 4. ekspr., v zvezi s po zelo hrepeneti: omedlevati po domačih krajih ♪
  4.      omeglíti  -ím [mǝg] dov., omeglì in omègli; omèglil (ȋ í) narediti kaj nejasno, motno: dim je omeglil ozračje / solze so ji omeglile oči ∙ knjiž. strah ji je omeglil razsodnost povzročil, da ni mogla razsodno misliti omeglíti se postati meglen: nenadoma se je obzorje omeglilo omegljèn -êna -o: omegljen pogled ♪
  5.      omehčáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše: milnica je brado omehčala; omehčati kožo / posušeno sadje omehčati v sladki vodi 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: omehčati koga; z lepo besedo je omehčal njeno srce; ni se dala omehčati; po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal / bolečine so omehčale njegovo voljo naredile jo manj izrazito, močno ◊ kem. omehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli omehčáti se ekspr. postati manj strog, bolj mil: glas se mu je nenadoma omehčal; poteze na obrazu so se omehčale ● ekspr. vozli na vrvi se še niso omehčali se še niso zrahljali omehčán -a -o: spregovoril je z omehčanim glasom; omehčana voda ∙ sneg je bil že nekoliko omehčan se je udiral, vdajal; ekspr. po polnoči so bili že precej omehčani v nogah so bili negotovi v hoji zaradi vinjenosti ♪
  6.      omèj  -éja m (ȅ ẹ́) bot. strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda ♪
  7.      omejênček  -čka m (é) ekspr. manjšalnica od omejenec: mali omejenček se je igral na tleh / imeli so ga za omejenčka ♪
  8.      omejênost  -i ž (é) 1. lastnost, značilnost omejenega: a) časovna omejenost pojava; pokrajinska omejenost upora / omejenost pooblastila b) očitati komu omejenost in duhovno ozkost / omejenost takega ravnanja je očitna / duševna, nazorska omejenost / v svoji omejenosti ni na to nikoli pomislil 2. redko kar je omejeno, neumno: zapisal je nekaj omejenosti ♪
  9.      omejeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor 4. delati, povzročati, da je kaj manjše a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem omejujóč -a -e: omejujoča določila omejeván -a -o: omejevan v razvoju ♪
  10.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  11.      omêlo  -a s (é) priprava za ometanje, pometanje, navadno iz šopov žime, ščetin z daljšim držajem: oviti mokro krpo na omelo; z omelom odstraniti pajčevino; shramba za metle in omela / pečno omelo; žično omelo; omelo iz bombažnih res ∙ ekspr. pod nosom ima prava omela zelo košate brke ♪
  12.      omémba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od omeniti: vznemirila ga je omemba njegovega imena / že omemba slovesa ji je pokvarila razpoloženje; omembe vredna zgodba / ekspr. to ni niti omembe vredno; star. med odličnimi vzgojitelji zaslužita omembo tudi tadva da sta omenjena // pripomba, opomba: to sklepajo iz njegovih spisov in raztresenih omemb ♪
  13.      omencáti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) pomencati: omencala je predpasnik; omencati si oči ∙ omencal si je premražene roke zmencal ♦ agr. omencati proso ometi ♪
  14.      omének  -nka m (ẹ̑) star. omemba: tu so prvi omenki naše pripovedne pesmi ♪
  15.      omenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od omeniti: protestirali so že proti sami omenitvi njegovega imena; o tem smo pričakovali vsaj omenitev ♪
  16.      omeníti  in oméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. nakratko, nekoliko spregovoriti o kom: od takrat ga ni nikoli več omenila; ko sem mu jo omenil, se je razjezil / mimogrede, nakratko, posebej omeniti; ekspr. tega ni niti z besedico omenila / na tem mestu naj omenimo rudišča, zastar. rudišč / v svojem članku je omenil avtor tudi njegovo ime navedel 2. navadno z odvisnim stavkom nakratko reči, povedati: omenili smo že, kako živijo oménjen -a -o: tako piše v omenjenem članku; omenjeno nedeljo ni nihče igral / v povedni rabi naj bo omenjeno še to, da so na koncu izgubili ♪
  17.      oménjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od omenjati: pri omenjanju njegovega imena je zardela / motilo ga je nenehno omenjanje, da so igro izgubili ♪
  18.      ométati 3 -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. nar. ometavati: ko je ometal hišo, se je ponesrečil 2. star. obmetavati: ometali so ga s kamni in blatom / nasprotnike je ometal z najgršimi psovkami ♪
  19.      ométati 4 -am nedov. (ẹ̑) zastar. zanikovati, ne priznavati: te resnice ni mogoče z ničimer ometati; ometali so njegove trditve; ometati veljavnost oporoke ♪
  20.      ometáti  oméčem dov., omêči omečíte; omêtal (á ẹ́) 1. enakomerno nanesti malto na zid: hišo so že ometali; ometati s cementno malto / ometati zid 2. star. obmetati: otroci so ga ometali z blatom / veje so ga ometale s cvetjem ometán -a -o: ometan strop, zid; hiša je že ometana ♪
  21.      ometávati  -am nedov. (ȃ) 1. enakomerno nanašati malto na zid: začeli so ometavati; ometavati hišo 2. star. obmetavati: ometavati psa s kamni / nasprotnike so ometavali z najgršimi psovkami ♪
  22.      ométi  ománem dov., nam. omét in omèt (ẹ́ á) agr. ločiti zrna prosa od latov s stopanjem po njih: letos so že omeli in omlatili / ometi proso ♪
  23.      omíka  -e ž (ȋ) knjiž. 1. kultura: širiti omiko med barbari / vplivi grške omike / razvoj filmske, glasbene omike / čovek brez omike; omika in olika / srčna omika / ima visoko gledališko, pevsko omiko 2. izobrazba, vzgoja: gimnazija daje splošno omiko / truditi se za omiko ljudstva ♪
  24.      omíkanost  -i ž (ȋ) knjiž. 1. kulturnost: to dokazuje njegovo visoko omikanost / omikanost naroda / redko omikanost stila izdelanost, izoblikovanost 2. izobrazba: pridobiti si omikanost z lastno pridnostjo ♪
  25.      omíkati  -am dov. (ȋ) knjiž. 1. razviti, kultivirati: omikati jezik 2. izobraziti, vzgojiti: knjige so ga omikale; omikati in olikati / omikati divjake civilizirati omíkan -a -o 1. deležnik od omikati: jezik njegovih pesmi je omikan, uglajen; biti omikan v nemških šolah 2. star. ki ima izobrazbo; izobražen: učitelj je bil edini omikani človek v vasi / biti pesniško omikan ♪

   14.399 14.424 14.449 14.474 14.499 14.524 14.549 14.574 14.599 14.624  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA