Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (14.399-14.423)


  1.      okorélost  -i ž (ẹ́) knjiž. 1. otrplost, odrevenelost: okorelost od mraza ♦ med. okorelost zmanjšana in počasnejša gibljivost zaradi organskih sprememb; mrliška okorelost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic 2. nesposobnost za sprejemanje novosti: poznali so njegovo okorelost; okorelost v glasbi ♪
  2.      okóren  -rna -o prid., okórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant; v ženski družbi je precej okoren; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala; besede so se mu zdele smešne in okorne // neroden, nepripraven: okoren plesalec; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza a) dobro namenu: okorni čevlji; okoren voz; okorno pero b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami // slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik; okorni verzi / okorno izražanje 3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti; okorne noge okórno prisl.: okorno hoditi; okorno se obnašati; okorno se prikloniti ♪
  3.      okoréti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. 1. otrpniti, odreveneti: prsti so mu od mraza okoreli ♦ med. postati zaradi organskih sprememb manj in počasneje gibljiv 2. postati nesposoben za sprejemanje novosti: duševno okoreti / vsaka organizacijska oblika počasi okori okorèl in okorél -éla -o: okorel organizacijski aparat; okoreli sklepi ∙ publ. okorel zločinec nepoboljšljiv ♪
  4.      okorévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. 1. otrdevati, dreveneti: počasi je okoreval od mraza 2. postajati nesposoben za sprejemanje novosti: zaostajati in okorevati v stroki ♪
  5.      okostenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. spremeniti se v kost: hrustanec okosteni // med. bolezensko otrdeti zaradi zakostenitve ali poapnenja: mišica okosteni 2. ekspr. postati nesposoben za sprejemanje novosti: bil je eden redkih filologov, ki ni okostenel; okostenel je v svoji stroki / navade lahko okostenijo / publ. tradicionalna logika je okostenela v shemo je postala shema okostenèl in okostenél -éla -o deležnik od okosteneti: okostenel hrustanec; okosteneli predpisi; to je okostenel človek; okostenela vojna taktika zastarela // ekspr. zelo suh: okosteneli otroci; okostenele roke ♪
  6.      okòv  -óva m (ȍ ọ̄) 1. mn., nekdaj priprava iz obročev za vklepanje: imeti okove na nogah / ležal je v okovih na kamnitih tleh / železni okovi // ekspr., navadno s prilastkom kar utesnjuje, omejuje prostost, osebno svobodo: ko so okovi odpadli, smo spet zaživeli / stoletja smo bili vklenjeni v okove / rešiti se starih idealističnih okovov; zakonski okovi / z oslabljenim pomenom: okovi suženjstva; boj za osvoboditev iz okovov gospodarske zaostalosti ∙ ekspr. streti, zlomiti okove osvoboditi se 2. kovinski deli, ki varujejo ali so za okras; okovje: okov iz medi; kovček z novim okovom ◊ elektr. priprava, v katero se pritrdi vznožek žarnice; bajonetni okov ♪
  7.      okovánec  -nca m (á) knjiž., redko 1. nav. mn. okovanka: bil je obut v okovance 2. kdor je vkovan, vklenjen: na dvorišču so spali okovanci ♪
  8.      okovánje  -a s (ȃ) glagolnik od okovati: pripeljali so sani za okovanje // zastar. okovje: pipi dati novo srebrno okovanje ♪
  9.      okovánka  -e ž (á) nav. mn. močen okovan čevelj, zlasti za hojo po hribih: obuti okovanke; prišel je v okovankah ● knjiž. ukradli so mu okovanko puško ♪
  10.      okováti  okújem dov., okovál (á ú) 1. opremiti s kovinskim delom, ki varuje ali je za okras: z železom okovati vrata / okovati lesena kolesa; okovati pas z zlatom / okovati okna montirati nanje okovje 2. nekdaj nadeti okove: galjote so okovali / okovati roke v težke verige; pren., knjiž. drevesa je okovalo ivje okován -a -o: z žeblji okovani čevlji; z ledom okovani grebeni; okovana skrinja; okovana vrata ♪
  11.      okóvje  -a s (ọ̑) 1. kovinski deli, ki a) varujejo ali so za okras: kovček ima novo okovje; štedilnik z zarjavelim okovjem; čevlji z okovjem na robovih b) omogočajo določeno funkcijo: okovje oken; okovje za vrata / okovje kopalnice / pohištveno, stavbno okovje ♦ šport. smučarsko okovje na smuči pritrjeni kovinski deli stremen 2. več okovov, okovi: jetnik z okovjem na nogah / ekspr. dati narod v okovje ♪
  12.      okràj  -ája m (ȁ á) 1. do 1965 družbenopolitična skupnost, večja od občine: predsednik okraja; gospodarski razvoj okraja / občine v okraju na ozemlju okraja // pog. organi take skupnosti: okraj je v sosednji stavbi; biti v službi na okraju / ekspr. ves okraj hodi sem na malico vsi delavci organov take skupnosti / manifestanti so se zbrali pred okrajem poslopjem, kjer imajo ti organi sedež 2. v nekaterih državah večja upravna enota: država je razdeljena na pokrajine, te pa na okraje / politični okraj / mestni okraj osnovna upravna enota v nekaterih velikih mestih; dunajski mestni okraji // s prilastkom določeno ozemlje kot organizacijska enota za a) dejavnost kake ustanove, organizacije: sodni, šolski okraj b) kak dogodek, opravilo: naborni, volilni okraj 3. redko del mesta s posebnimi značilnostmi; četrt: delavski, poslovni okraj 4. zastar. področje, območje: s tega okraja odteka voda v jezero; za vinogradništvo primeren okraj 5. nav. mn., star. krajevec, krajec: klobuk s širokimi okraji ♪
  13.      okrájek  -jka m (ȃ) 1. knjiž., navadno s prilastkom rob, obrobje: okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke // redko rob, konec: nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi 2. redko nezoran, travnat del med njivami; meja: pustiti voz na okrajku 3. nav. mn., knjiž., redko krajevec, krajec: klobuk s širokimi okrajki // del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik: potegniti si okrajke kape na ušesa 4. knjiž., redko obroba, obšitek: nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki ● star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke; zastar. napisati opombe na okrajek rob; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke; redko zabiti odprtino z okrajki krajniki ◊ alp. ozek prečni pomol v steni; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza ♪
  14.      okrájen  -jna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na okraj: a) okrajni organi / okrajna konferenca / okrajni ljudski odbor prva leta po 1945 organ državne oblasti v okraju; okrajni narodnoosvobodilni odbor med narodnoosvobodilnim bojem narodnoosvobodilni odbor v okraju / okrajne meje b) v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji: okrajni glavar, načelnik; okrajni zdravnik uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okraju c) okrajni šolski svet 2. zastar. obkrajen: okrajne veje / imeti oblast v mestu in okrajnih vaseh okoliških ♪
  15.      okrájšati  -am dov. (ȃ) skrajšati: okrajšati besedilo / okrajšati trpljenje komu / okrajšati besedo ne zapisati je z vsemi črkami ◊ mat. okrajšati ulomek opraviti deljenje števca in imenovalca z istim številom okrájšan -a -o 1. deležnik od okrajšati: okrajšano besedilo ♦ zal. okrajšana izdaja izdaja, pri kateri ni podano celotno besedilo kakega dela; skrajšana izdaja 2. mat. ki upošteva le zaokrožene vrednosti: okrajšano računanje / okrajšano deljenje hitrejše deljenje, pri katerem se deli samo s približno vrednostjo delitelja; okrajšano seštevanje; okrajšano število število, pri katerem so izpuščene zadnje decimalke ♪
  16.      okrajšáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od okrajšati: okrajšava predolgih opisov v povesti / zapletena okrajšava besede 2. okrajšana beseda ali besedna zveza: uporabljati okrajšave; seznam okrajšav in kratic / stenografske okrajšave ♪
  17.      okràs  -ása m (ȁ á) 1. kar kaj polepša, okrasi: njen najlepši okras so bili lasje; na zvezde so gledali kot na okras nebesnega oboka / redko krila so pri plesu plahutala, okrasi so cingljali okraski, nakit // celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi: okras okrog vrat / okras iz niza listov, v obliki venca / rastlinski okras na listini ornament 2. glagolnik od okrasiti: uporabiti slike za okras prostorov / zanemarjeno pročelje hiši ni v okras ♪
  18.      okrásek  -ska m (ȃ) predmet, izdelek, namenjen olepšavi, okrasitvi: obesiti, pripeti, prišiti, razpostaviti okraske; keramični okraski; okraski iz čipk, zlata / okraski za novoletno jelko; pren. govoriti brez okraskov // likovni element, namenjen olepšavi: vrezovati, vžgati okraske v glinasto posodo; knjižni okraski; stilizirani okraski; trobenta z vgraviranimi okraski ◊ muz. glasbeni okrasek okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom ♪
  19.      okrasíti  -ím dov., okrásil (ȋ í) narediti kaj (bolj) lepo, krasno: okrasiti dvorano za prireditev; okrasiti hiše z zastavami in zelenjem; rokave je okrasila s srebrno vezenino / okrasiti obleko dodati okraske / ekspr. narava je s pomladanskimi barvami okrasila drevje olepšala ● ekspr. okrasiti svoje ime z doktoratom postati doktor znanosti; ekspr. okrasiti mesto s parkom narediti v mestu park okrašèn -êna -o: bogato okrašene inicialke srednjeveških rokopisov; slavnostno okrašeno mesto ♪
  20.      okrásje  -a s (ȃ) okrasni predmeti: obesiti okrasje; izkopana posoda ni okrasje / redko nositi okrasje iz dragih kamnov nakit // celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi: kovano železno okrasje portalov; okrasje na baročnih oltarjih ∙ ekspr. le ruta je okrasje njene glave okras ♦ lit. pesniško okrasje ♪
  21.      okrásti  okrádem dov., stil. okràl okrála (á ȃ) s krajo narediti, da kdo česa nima več: okradel je svojega gospodarja; okradli so jo na vlaku / okrasti zlatarno // ekspr. ogoljufati, prevarati: okradel ga je za najemnino / takratno generacijo so okradli za mnoge sanje okráden -a -o: okradeni reveži; bil je ubit in okraden ♪
  22.      okrašênost  -i ž (é) značilnost okrašenega: praznična okrašenost mesta / okrašenost posode ♪
  23.      okraševáti  -újem nedov. (á ȗ) (večkrat) krasiti: okraševati sobo z rožami / okraševati posodo ♪
  24.      okrégati  -am dov. (ẹ̑) pog. opomniti, ošteti: okregati otroke; okregal ga je, ker se je zlagal; pošteno so ga okregali okrégan -a -o: držal se je pobito kot okregan otrok ♪
  25.      okrepčáti  -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj krepkejše, močnejše: juha ga je okrepčala in pogrela; okrepčati se s čajem, s klobaso / spravil ga je k zavesti in ga okrepčal nahranil ∙ zastar. okrepčati telo okrepiti okrepčáti se najesti in napiti se: okrepčati se po dolgi poti; okrepčati se v gostilni okrepčán -a -o: okrepčana in spočita sta se odpravila dalje ♪

   14.274 14.299 14.324 14.349 14.374 14.399 14.424 14.449 14.474 14.499  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA