Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SO (11.924-11.948)


  1.      naplêsti  -plêtem dov., naplêtel in naplétel naplêtla, stil. naplèl naplêla (é) 1. s pletenjem priti do določenega števila pletenih izdelkov: napletla je dve jopici, kapo in šal; naplesti za vso družino; letos je veliko napletla / nogavico je napletla do stopala spletla / naplesti več vencev 2. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu, navadno kaj neprijetnega: napletel jim je že marsikaj hudega; ne vedo, kdo jim je to napletel // z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: naplesti nove spletke; ni mogel razumeti, kako se mu je napletla ta nesreča / naplesti komu maščevanje 3. ekspr. reči, povedati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: nekaj mu je napletel o njem / v zvezi s tem je napletel še druge zgodbe / pogovor je napletel na bližajoči se praznik usmeril, obrnil ∙ ekspr. znova jih je hotel naplesti prevarati, ukaniti 4. ekspr. natepsti, pretepsti: zelo so ga napletli; naplesti z bičem ♪
  2.      naplèt  -éta m (ȅ ẹ́) knjiž., redko naklep: znano mu je bilo, kakšen naplet so skovali proti njim ◊ etn. del nevestinega pokrivala belokranjske ljudske noše iz pisanih svilenih trakov, ki se v loku prepletajo od senca do senca ♪
  3.      naplétati  -am nedov. (ẹ̑) ekspr. 1. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu napletajo; zanimalo ga je, kaj napletajo proti njemu / le kaj napletajo s tem upornikom nameravajo storiti // z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: napletal je prijateljstvo z njo; napletati spletke / vsak dan je napletal pot k njim je hodil 2. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjame mu vsega, kar napleta; znova je nekaj napletala o njem / večkrat je napletala pri njem sebi v korist govorila / napletati besedo, pogovor na politiko usmerjati, obračati 3. tepsti, pretepati: napletal je konja z bičem; napletali so ga po hrbtu ● star. vztrajno ga je napletala pregovarjala, prepričevala ♪
  4.      naplodíti  -ím dov., naplódil; naplojèn (ȋ í) nizko s spolnim razmnoževanjem priti do določene količine česa: naplodili so veliko otrok ♪
  5.      napóčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) 1. nekoliko počiti: na soncu je hlod napočil 2. knjiž. začeti se, nastopiti: za naš kraj je napočil nov čas; čakala je, kdaj bo napočil težko pričakovani trenutek / komaj so čakali, da napoči mir ∙ knjiž. krenili smo na pot, preden je napočil dan preden se je zdanilo napóčen -a -o: napočen kozarec; zvon je bil že napočen ♪
  6.      napodíti  -ím dov., napódil (ȋ í) nav. ekspr. 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: napodili so ga iz vasi; če še enkrat pride, ga bomo napodili / napoditi z brco, palico b) da kdo kam gre, pride: otroke je napodil domov / slabš. napodila ga je po kruh poslala 2. z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: napoditi v beg; konja je napodil v galop ● ekspr. napodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; žarg., šol. napoditi učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno ♪
  7.      napojíti  -ím dov., napójil (ȋ í) 1. dati živali vodo: hitro je napojil konja; živino je treba še napojiti; jelen se ob jezeru napoji in napase; pren., ekspr. njegove besede so ji napojile srce s pelinom 2. nav. ekspr. v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo): napojila ga je z vinom; preveč so ga napojili / svoje goste hočejo kar najbolje nahraniti in napojiti 3. nav. ekspr. dati, dovesti čemu vodo: glino najprej napojijo, da postane mehka / dež je napojil suho zemljo / deske so se napojile z vlago napojèn -êna -o: živina je že napojena ♪
  8.      napolnítev  -tve [u̯n] ž (ȋ) glagolnik od napolniti: napolnitev sodov z vinom / napolnitev baterije ♪
  9.      napolníti  in napólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. dati v kaj v tolikšni meri, da postane polno: napolniti košaro z jabolki; napolniti sode z vinom, steklenico z vodo; s plinom napolniti; s silo napolniti kaj / napolnil si je pipo in kadil // narediti, da pride kaj kam: vsak teden napolni vaze s cvetjem / ekspr. v hribih si je napolnil pljuča s svežim zrakom / napolniti program s kvalitetnimi deli / napolniti orožje z naboji nabiti 2. povzročiti, da postane kak kraj, prostor poln, zaseden: študentje so napolnili predavalnico; množica je napolnila trg 3. nav. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je napolnil oster krik; prostor je napolnila močna svetloba // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnil molk; hrup je napolnil vse mesto / pesn. srce ji je napolnila žalost ● ekspr. afera je napolnila stolpce časopisov veliko so pisali o njej; ekspr. dvorano so napolnili do zadnjega kotička popolnoma, čisto; ekspr. lica so se mu napolnila postala so okrogla; zredil se je; ekspr. pošteno si je napolnil želodec zelo se je najedel ◊ elektr. napolniti akumulator, baterijo narediti, da pride v akumulator, baterijo toliko električne energije, kolikor je lahko sprejme; napolniti kondenzator narediti, da pride v kondenzator toliko elektrine, kolikor je lahko sprejme napolníti se in napólniti se postati poln: zaradi deževja so se struge napolnile do vrha / soba se je v trenutku napolnila / ekspr. oči so se ji napolnile s solzami; pren., ekspr. mera trpljenja se je napolnila napólnjen -a -o: s plinom napolnjen balon; napolnjena dvorana; do polovice napolnjena vreča ♪
  10.      napolnjeváti  -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: napolnjevati prazne posode; s silo napolnjevati kaj // delati, da prihaja kaj kam: nosači napolnjujejo ladjo s tovorom 2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so le počasi napolnjevali dvorano 3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo napolnjuje močna svetloba / dolino je nekoč napolnjeval led; glavo mu napolnjujejo težke misli // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnjevala tišina; mračni prostor jih je napolnjeval s tesnobo / zavest, da ji je pomagal, ga je napolnjevala s srečo 4. ekspr. dajati čemu vsebino, smisel: delo mu napolnjuje življenje ♪
  11.      napomagánje  -a s (ȃ) star. klicanje na pomoč: ljudje so brž pritekli, ko so zaslišali njeno napomaganje; prim. pomagánje ♪
  12.      napòn  -ôna m (ȍ ó) knjiž. 1. glagolnik od napeti: z velikim naponom rok in ramen je odstranil oviro / napon moči, volje / obraz mu je posivel od napona napora; ta roman pomeni avtorjev napon prikazati vsaj v izseku našo sedanjost prizadevanje 2. napetost: duševni napon; takega notranjega napona igralec ni mogel ustvariti / sam dogodek je imel v sebi močen dramatičen napon / v njegovih potezah se kaže velik psihični napon ◊ med. mišični napon mišična napetost ♪
  13.      napòr  -ôra m (ȍ ó) velika uporaba, pritegnitev človekovih moči za opravljanje česa: hud napor obremenjuje srce; premlad je še, da bi vzdržal tak napor; za tako delo je potreben velik napor; ekspr. z nadčloveškim naporom je opravljal naloženo delo; delati kaj brez napora; omagal je od napora / duševni, telesni napor / publ. podvojiti napore za izpolnitev določenih nalog prizadevanja // nav. mn. naloga, opravilo, za katero je potrebna velika uporaba, pritegnitev človekovih moči: čakajo nas veliki napori; ekspr. premagovati maksimalne napore; biti pripravljen na napore / prenašati napore ∙ publ. naši narodi so dali velikanske napore za osvoboditev so zelo veliko storili, žrtvovali zanjo ♪
  14.      naposlúšati se  -am se, in naposlúšati se tudi naposlušáti se -am se dov. (ú; ú á ú) zadovoljiti svojo potrebo, željo po poslušanju: znal je tako zanimivo pripovedovati, da se ga niso mogli naposlušati / ekspr. zdaj smo se pa že naposlušali tvojega tarnanja naveličali poslušati ♪
  15.      napóta  -e ž (ọ̑) 1. navadno v zvezi delati napoto, biti v napoto, za napoto s prisotnostjo povzročati, da kdo ne more opravljati svojega dela ali da ga opravlja težje, počasneje: glej, da jim ne boš delal napote; nikomur noče biti v napoto; ekspr. samo za napoto je pri hiši / knjige mu delajo samo napoto / plašč mu bo pri hoji v napoto ga bo oviral pri gibanju ∙ ekspr. stopite stran, da ne bo napote da ne boste ovirali drugih; ekspr. včasih sem sam sebi v napoto slabe volje, nerazpoložen; pog., ekspr. vse mu hodi v napoto povzroča težave; mu je odveč 2. star. ovira, zapreka: odstraniti napoto s ceste; naleteti na napoto ♪
  16.      napotílo  -a s (í) 1. nav. mn. kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo v določenih okoliščinah ravna, dela: dati, dobiti napotila; delovno napotilo; napotila za izdelavo pravilnika / pisateljeve misli so dragoceno napotilo za življenje / metodološka napotila ♦ jur. zakonsko napotilo besedilo, pripomba v zakonu, ki uporabnika zakona opozarja še na druge predpise, s katerimi se urejajo zadeve na določenem področju 2. star. napotitev: napotilo bolnika v zdravilišče ♪
  17.      napotíti  in napótiti -im, tudi napotíti -ím tudi napótiti -im dov., napóti; napótil (ȋ ọ́; ȋ í; ọ̑) 1. pokazati pot, smer: napotili so ga proti severu; kažipot jih je napotil na grad; napotiti na glavno cesto 2. dati komu v določenih okoliščinah pojasnilo, nasvet, kam naj gre: ker niso imeli nobene proste sobe več, so ga napotili v drug hotel / zdravnik je napotil bolnika v bolnico 3. knjiž. povzročiti, da kdo kaj naredi: k uboju ga je napotila ljubosumnost; objava v časopisu ga je napotila k taki odločitvi / ekspr. kaj te je napotilo k meni pripeljalo, privedlo napotíti se in napótiti se, tudi napotíti se, tudi napótiti se raba peša oditi, odpraviti se: napotil se je v mesto; po dolgem času se je spet napotil domov ♪
  18.      napótnica  -e ž (ọ̑) 1. listina, s katero se kdo kam pošilja: izdati, izpolniti napotnico; priti v hotel z napotnico potovalne agencije / napotnica v vzgojno posvetovalnico; napotnica za bolnico, laboratorijski pregled, specialista 2. knjiž., redko napotek, napotilo: tvoji nauki so slaba napotnica za življenje ♪
  19.      napotováti  -újem in napótovati -ujem nedov. (á ȗ; ọ̑) star. kazati pot, smer: napotovati ljudi proti glavnemu trgu // dajati komu v določenih okoliščinah pojasnilo, nasvet, kam naj gre: turiste so napotovali v druge hotele / napotovati ljudi v tovarne / zastar. napotovati mladino k samostojnemu delu navajati napotováti se, in napótovati se zastar. odhajati, odpravljati se: napotovati se proti domu ♪
  20.      napóved  -i ž (ọ̑) 1. glagolnik od napovedati: napoved dobre letine; napoved nesreče / napoved programa 2. kar kdo napove: njegove napovedi so se začele uresničevati; sestavljati napovedi; črno gleda napoved o usodi gledališča / napovedi za koncertno sezono so dobre / davčna napoved izjava davčnega zavezanca o višini davčne osnove; vremenska napoved ◊ ekon. carinska napoved pismena izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega carini; igr. športna napoved igra na srečo, pri kateri se napovedujejo izidi nogometnih tekem določenega ligaškega tekmovanja; rad. napoved (kratka) predstavitev oddaje, ki bo na sporedu; napoved časa sporočilo točnega časa; voj. vojna napoved ♪
  21.      napovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da postane prihod koga, nastop česa vnaprej znan: napovedati goste; založba je napovedala izid knjige; predstavo so napovedali po radiu; napovedali so se jim za nedeljo / napovedal ga je z zvenečimi besedami najavil 2. vnaprej povedati, določiti potek, pojavitev česa: izida boja ni mogoče zanesljivo napovedati; kar je napovedal, se je uresničilo / ozrl se je v nebo in napovedal nevihto / napovedati mu srečo 3. z glagolskim samostalnikom povedati, izraziti svojo odločenost za izvršitev dejanja, kot ga določa samostalnik: napovedati boj korupciji; železničarji so napovedali stavko; društvi sta si napovedali tekmovanje / ekspr. napovedati mu večno sovraštvo 4. ekspr. reči, povedati: veliko hvale in lepega je znala napovedati o novem znancu; napovedala je več, kakor sem želel vedeti ● pog., ekspr. napovedati jih komu ošteti ga ◊ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; rad. napovedati prebrati napoved; šah. napovedati šah; voj. napovedati vojno napovédan -a -o: napovedani gostje; dan pred napovedano poroko; napovedane spremembe, volitve; priti ob napovedani uri ♪
  22.      napóveden  -dna -o prid. (ọ̑) knjiž. nanašajoč se na napoved: omenjeni pregled je zanesljiv in ima visoko napovedno vrednost ◊ lingv. napovedni stavek stavek, ki uvaja, spremlja premi govor ♪
  23.      napovedljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da napovedati: nova odkritja niso napovedljiva ♪
  24.      napovedoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor se poklicno ukvarja z napovedovanjem radijskega, televizijskega sporeda in branjem oddaj: zaposlen je kot napovedovalec; dober, znan napovedovalec; glas napovedovalca / razpisati mesto televizijskega napovedovalca // kdor na prireditvi napoveduje, komentira program: duhovit napovedovalec 2. kdor vnaprej pripoveduje, določa potek, pojavitev česa: napovedovalci boljših dni / napovedovalec usode ♪
  25.      napovedoválka  -e [u̯k] ž (ȃ) 1. ženska, ki se poklicno ukvarja z napovedovanjem radijskega, televizijskega sporeda in branjem oddaj: zaposlena je kot napovedovalka 2. ženska, ki vnaprej pripoveduje, določa potek, pojavitev česa: napovedovalka lepših dni / napovedovalka usode ♪

   11.799 11.824 11.849 11.874 11.899 11.924 11.949 11.974 11.999 12.024  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA