Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SIT (76-100)

76.      izpŕsiti se  -im se dov. (r̄ ȓ) 1. izbočiti prsi: vzravnal se je in izprsil; bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok 2. ekspr. pobahati se, postaviti se: pred tovariši se rad izprsi ∙ ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil samozavestno, bahavo rekel, povedal ♪
77.      izravnovésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. spraviti iz ravnovesja: nemirni časi ga niso izravnovesili izravnovéšen -a -o: biti čustveno izravnovešen ♪
78.      izsušítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izsušiti: z izsušitvijo močvirij so pridobili precej obdelovalne zemlje / nevarnost za izsušitev rastline ♪
79.      izsušíti  -ím dov., izsúšil (ȋ í) odstraniti vlago, vodo iz česa: sonce je izsušilo travo / izsušiti barje, močvirje; zemljišče so izsušili in tako pridobili obdelovalno zemljo ∙ ekspr. dolga hoja po soncu jih je popolnoma izsušila povzročila, da so postali zelo žejni izsušíti se izgubiti vlago, vodo: koža se na vetru izsuši; nekatere rastline se hitro izsušijo; v suhi shrambi se sadje izsuši ∙ ekspr. v kratkem času se je popolnoma izsušil je shujšal izsušèn -êna -o: izsušen les; izsušene ustnice; ni se mogel odžejati, tako izsušeno grlo je imel; izsušeno močvirje ♪
80.      izšít  -a -o prid. (ȋ) star. izvezen: bogato izšita obleka ♪
81.      iztrebúšiti se  -im se dov. (ú ȗ) knjiž., ekspr. izbočiti trebuh: iztrebušil se je in prekrižal roke ♪
82.      iztróšiti  -im, in iztrošíti in iztróšiti -im dov. (ọ́; ȋ ọ́) publ. porabiti, izčrpati: pri delu je iztrošil vse svoje moči iztróšiti se, in iztrošíti se in iztróšiti se 1. izrabiti se, dotrajati: stroj se iztroši 2. izčrpati se, oslabeti: pri tem delu so se mu iztrošile oči iztróšen -a -o: iztrošeno vozilo ♪
83.      izvésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., redko izobesiti: izvesiti zastavo izvésiti se 1. knjiž. spremeniti prvotno, dano obliko zaradi visenja, nošenja: zvončasta krila se rada izvesijo 2. alp. postaviti se v tak položaj, da so roke in noge pri steni, telo pa zelo odmaknjeno od nje: plezalec se je moral precej izvesiti, da je videl škrbino izvéšen -a -o: izvešeno krilo ♪
84.      izvršítelj  -a m (ȋ) kdor kaj izpolni, izvede: izvršitelj direktiv / za izvršitelja oporoke je imenoval svojega prijatelja // jur. kdor opravi izvršbo; izvršilni organ: davčni, sodni izvršitelj ♪
85.      izvršíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od izvršitelj: sestro je imenoval za izvršiteljico oporoke ♪
86.      izvršítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izvršiti: izvršitev naloge, povelja, ukaza / izvršitev finančnega načrta / odložiti, ustaviti izvršitev kazni ♪
87.      izvršíti  -ím dov., izvŕšil (ȋ í) 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati ♦ jur. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj // narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na sovražno postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo 2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo izvršíti se publ. zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale izvršívši zastar.: izvršivši svojo dolžnost, je odšel izvršèn -êna -o: izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku ∙ postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene ♪
88.      izvršítven  -a -o (ȋ) pridevnik od izvršitev: izvršitveni postopek ♪
89.      kasiterít  -a m (ȋ) min. rudnina kositrov oksid: fluorit in kasiterit ♪
90.      klapoúšiti  -im nedov. (ú ȗ) ekspr. 1. migati s (klapastimi) ušesi: mladi voli so se slinili, stezali vrat in klapoušili 2. potrto, pobito hoditi: kakor bolan maček je klapoušil okoli hiše ♪
91.      klasíti se  -ím se in klasíti -ím nedov. (ȋ í) nav. 3. os., nav. ekspr. delati klase: rž se je začela klasiti ♪
92.      kosíter  -tra m (í) kem. bela, lahko taljiva kovina, element Sn: zaliti s kositrom; kositer v zrnih / tanjeni kositer v obliki zelo tankih listov; staniol ♪
93.      kósiti  -im nedov. (ọ́) jesti kosilo: kosili so, ko je vstopil / kosi in večerja doma / preh. kosi rad tečne jedi jé za kosilo ♪
94.      kosíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s koso, kosilnico rezati travo, žito: kosci že dve uri kosijo; počasi kositi / kositi travo, žito / nizko, visoko kositi / ekspr. kdaj boste pa pri vas kosili kdaj bo čas košnje 2. ekspr. množično ubijati, moriti: brzostrelka je kosila iz hiše // uničevati, pokončevati: bolezni so kosile živino / med vojno je smrt neusmiljeno kosila košèn -êna -o: dvakrat košeni travniki ♪
95.      kosítrar  -ja m (ȋ) delavec v proizvodnji kositra ali kositrnih izdelkov: zaposlen je kot kositrar ♪
96.      kosítrast  -a -o prid. (í) redko kositrn: kositrasta posoda ♪
97.      kosítriti  -im nedov., kosítren (í ȋ) teh. prekrivati kovino s tanko plastjo kositra: kositriti jekleno pločevino // zadelovati, zalivati s kositrom ♪
98.      kosítrn  -a -o prid. (ȋ) ki je iz kositra: kositrn vrč; kositrna posoda / kositrna barva / ekspr. nad mesto se je spustilo kositrno nebo ♪
99.      kosítrov  -a -o prid. (í) nanašajoč se na kositer: kositrova ruda / kositrov oksid ♪
100.      kosítrovec  -vca m (í) min. rudnina kositrov oksid; kasiterit ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226