Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SI (21.601-21.625)


  1.      volóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na vole: volovsko stegno / juha iz volovskega repa; trobiti na volovski rog / volovska vprega / ekspr.: ljudje volovske moči; volovska potrpežljivost zelo velika / ekspr.: človek s širokim, volovskim obrazom spodaj enako širokim kot zgoraj; volovski pogled pogled široko odprtih, brezizraznih oči; imeti volovske oči velike, okrogle ∙ nar. volovski jezik jelenov jezik; slabš. ima volovske možgane misli, dojema zelo počasi, nerodno; nar. volovsko oko ivanjščica; na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom ♦ agr. volovsko srce paradižnik s srčasto vzbočenimi sadovi; bot. navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis volóvsko prisl.: volovsko močen, otopel človek ♪
  2.      volúhar  -ja m (ȗ) 1. škodljiv, podgani podoben glodavec z okroglo glavo in krajšim, kosmatim repom: voluhar obgloda korenine drevja; loviti, zatirati voluharja ♦ zool. veliki voluhar 2. nizko človek, ki zaradi lastnih koristi prikrito, zahrbtno komu škoduje: take voluharje je treba izključiti iz organizacije ♪
  3.      volúharica  -e ž (ȗ) 1. samica voluharja: voluharica z mladiči; voluhar in voluharica 2. nav. mn., zool. škodljivi, velikim mišim podobni glodavci s topim smrčkom in krajšim repom, Microtidae: voluhar, pižmovka in druge voluharice ♪
  4.      volúmen  -mna m (ú) 1. prostornina: izmeriti, izračunati volumen; volumen prostora, telesa 2. publ., navadno s prilastkom prostorska razsežnost česa: poudariti volumen kipa / gladek, plastičen volumen / kiparski, likovni volumni // razsežnost česa sploh: to pripovedno delo je zelo dobro kljub majhnemu volumnu / estetski, psihološki volumen umetnine // obseg, velikost česa v določenem času: volumen proizvodnje, uvoza / kreditni volumen; volumen tržišča 3. publ. značilni slušni vtis glasu zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi frekvencami: ta vloga zahteva drugačen pevski volumen 4. biblio. zvezek, snopič: delo je izhajalo v volumnih // debela starinska rokopisna ali tiskana knjiga: folianti in volumni ◊ med. minutni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje v eni minuti; utripni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje z enim utripom; strojn. gibni volumen gibna prostornina ♪
  5.      volúmenski  -a -o [mǝn] prid. (ú) prostorninski: volumensko razmerje / volumenski pretok tekočine pretok tekočine glede na njeno prostornino ♦ kem. volumenski odstotek odstotek kake snovi v raztopini, določen z razmerjem njunih prostornin; mont. volumenska kapaciteta sita kapaciteta sita glede na prostornino snovi, ki gre v časovni enoti skozi sito ♪
  6.      voluntarístičen  -čna -o prid. (í) 1. ki temelji predvsem na volji: umetnikovo voluntaristično razmerje do sveta / voluntaristična filozofija, psihologija / voluntaristična odločitev // nav. slabš. ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi: voluntarističen človek / voluntaristična politika 2. knjiž. hoten, voljen: emocionalne, intelektualne in voluntaristične funkcije duševnosti ♪
  7.      voluntarízem  -zma m (ȋ) mišljenje, delovanje, ki temelji predvsem na volji: vztrajanje kljub neuspehom je voluntarizem; herojski, mladostni voluntarizem // nav. slabš. mišljenje, delovanje, ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi: gospodarske težave so tudi posledica voluntarizma; voluntarizem in oportunizem / akcija se je izrodila v voluntarizem; gospodarski, politični voluntarizem ◊ filoz. ontološki voluntarizem nauk, da je volja bistvo, vzrok vsega; psihološki voluntarizem nauk, da je volja osnovna sestavina duševnosti ♪
  8.      voluntatíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. hoten, voljen: voluntativni in intelektualni procesi v zavesti / voluntativna energija ♪
  9.      vónj  -a m (ọ̑) 1. hlapi, ki jih oddajajo hlapljive snovi: vonj se širi, ekspr. plava po prostoru; ekspr. vonj se razpuhti, sili, udarja v nos; dajati, oddajati vonj; puščati za seboj neprijeten vonj // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom: navzeti se vonja; vsaka roža ima svoj vonj; zaznati vonj po dimu; kiselkast, ekspr. opojen, oster vonj; močen, prijeten, zoprn vonj; vonj akacij, žganja; vonj po parfumu, svečah; plin brez vonja // občutek, ki ga povzroča ta značilnost: še zdaj čutim, ekspr. imam v nosu vonj po smrekovih gozdovih 2. redko voh: razvitost vonja; okus, vonj in drugi čuti 3. ekspr., z rodilnikom značilnost v majhni, komaj opazni stopnji, ki vzbuja, povzroča predstavo, zavest česa: vonj domače govorice / vonj spominov, svobode ♪
  10.      vónjati  -am nedov. (ọ̑) 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi // oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati ∙ nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe 4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju ♪
  11.      vonjáva  -e ž (ȃ) hlapi navadno prijetno dišečih snovi: z vrta, po hiši se širijo vonjave; cveti privabljajo žuželke z barvami in vonjavami; vdihavati kuhinjske, prijetne vonjave // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom; vonj: kuhati zelišča, da izgubijo vonjave; parfum močne, nežne vonjave; vonjava kadila, vrtnic; vonjava po bencinu ♪
  12.      vós  -a m (ọ̑) nav. mn. 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so široki do šestdeset centimetrov / kit cedi vodo skozi vose / kitovi vosi 2. zastar. dlaka, resa: vosi v kožuhu živali // brk: mož z dolgimi vosi ♪
  13.      vós  -í ž (ọ̑) nav. mn. 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so bile dolge do štiri metre / kit cedi vodo skozi vosi / kitove vosi 2. zastar. dlaka, resa: kožuh s ščetinastimi vosmi / vosi brade // brk: počesati si vosi ♪
  14.      vosàt  -áta -o prid. (ȁ ā) zool., v zvezi vosati kiti kiti, ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti: vosati kiti precejajo morsko vodo skozi vosi ♪
  15.      vóskast  -a -o prid. (ọ̑) podoben vosku: voskasta snov / voskast sijaj; obraz voskaste barve ♦ min. voskasti opal voščeni opal // prekrit z voskom: voskasti listi; voskasta površina vóskasto prisl.: voskasto rumen ♪
  16.      voščén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vosek: voščena obloga; voščena sveča / voščene barvice; voščene rože; voščene vžigalice / muzej voščenih lutk v Londonu muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti / nekdaj voščena tablica lesena tablica, prevlečena z voskom / voščen sijaj; voščena bledica; biti voščen v obraz / voščena prevleka na listih, plodovih ♦ agr. voščena zrelost semen zrelost, pri kateri je vsebina mehka kot vosek; min. voščeni opal opal voščenega sijaja, navadno rjav; teh. voščena forma; um. voščena praskanka; voščene tehnike tehnike, pri katerih se kot slikarsko vezivo uporablja vosek, voščena emulzija; zool. velika voščena vešča vešča, katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in s čebeljim zarodom, Galleria mellonella; voščena vetrnica bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami, Anemonia sulcata voščéno prisl.: voščeno bel, rumen ♪
  17.      voščénka  -e ž (ẹ̄) 1. voščena sveča: prižgati voščenko; plamen voščenke / sveča voščenka 2. agr. debelo, rumeno jabolko z voščeno prevleko: ugrizniti v voščenko / cepiti, posaditi voščenko 3. vrtn. zimzelena sobna rastlina z olesenelim steblom, mesnatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi voščenimi cveti v kobulih, Hoya carnosa: v loncih cvetijo voščenke 4. voščena kreda: risati z voščenkami // slika ali risba, narejena s to kredo: razstava gvašev in voščenk 5. star. voščena vžigalica: uprasniti z voščenko ◊ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica ♪
  18.      voščeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko voščiti, želeti: voščevati za god; voščevati si praznike / mimoidoči so mu voščevali dobro jutro ♪
  19.      voščílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se vošči: voščilni izrazi, napisi; voščilne besede / voščilna razglednica ♪
  20.      voščíti 1 in vóščiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. izraziti komu dobre želje ob prazniku: tudi sosedje so prišli voščit; voščiti za rojstni dan, god; voščiti za praznik(e); pismeno, ustno voščiti // izraziti komu željo, navadno z določeno frazo, da bi bil deležen česa dobrega: voščiti srečno novo leto; voščiti komu vse najboljše / voščiti dobro jutro, dober večer / dober dan voščim, je rekel / voščiti komu lepo nedeljo, srečno pot želeti; dober tek voščim 2. star. privoščiti: voščiti komu uspeh / takega trpljenja še sovražniku ne voščim / voščiti komu prijazno besedo ● ekspr. on je zmeraj pripravljen komu z nožem, s sekiro dobro jutro voščiti koga grobo napasti, glasno ošteti; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ekspr. najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se bomo še sprli da se poslovimo, razidemo ♪
  21.      voščíti 2 in vóščiti -im nedov. (ȋ ọ́) mazati, premazovati z voskom: voščiti dreto, papir, parket / voščiti sir potapljati ga v vosek vóščen -a -o tudi voščèn -êna -o: voščena površina ♪
  22.      vótek  -tka m (ọ̑) 1. tekst. nit, ki se vtke prečno med podolžne niti tkanine: navijati, vnašati votek; bombažni, volneni votek; trganje votka; čolniček z votkom / dvojni votek; polnilni votek ki se doda k temeljnemu votku, da postane tkanina bolj polna / krčenje tkanine po votku, v smeri votka po širini // sistem tako vtkanih niti tkanine: zgoščevati votek; votek in osnova 2. ekspr., navadno s prilastkom kar kaj povezuje v celoto: idejni votek predavanja; votek ustvarjanja, življenja ♪
  23.      vótel  -tla -o stil. -ó [ǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor: votel predmet; kost je votla; rastlina z votlim steblom / votel ključ / votel zob; deblo je že votlo / kraška tla so votla 2. star. ki teče, pušča: iz votlega lonca je steklo mleko // preluknjan, raztrgan: na komolcu votel rokav; podplati čevljev so že votli 3. globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru: votel zvok; votlo bobnenje / ekspr.: odgovoriti z votlim glasom; votel smeh 4. ekspr. notranje, vsebinsko prazen: votel patos / duhovno, moralno votel človek 5. ekspr. neutemeljen, nedoločen: obšel ga je votel strah; ta skrb je votla ● votle mere priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove enote; ekspr. gledati z votlimi očmi globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ bot. votli petelinček rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju, Corydalis cava; grad. votli zidak zidak z večjimi luknjami, votlinami; lov. votli strel strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko pomembnega organa živali; teh. votla kovica kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta; votlo steklo stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem vótlo prisl.: votlo doneti; votlo gledati ♪
  24.      vótkoven  in votkóven -vna -o prid. (ọ̑; ọ̄) nanašajoč se na votek: votkovna preja / votkovni sistem / votkovna nit / votkovni atlas, keper atlas, keper, pri katerem je na licu pretežno votek ♪
  25.      votlák  -a m (á) grad. zidna opeka z velikimi luknjami, votlinami: zidati z votlaki / betonski, silikatni votlak ♪

   21.476 21.501 21.526 21.551 21.576 21.601 21.626 21.651 21.676 21.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA