Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SI (21.576-21.600)


  1.      vojskováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. vojaško se spopadati: sprti strani sta se prenehali vojskovati; vojskovati se s sosednjo državo 2. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: vojskovati se proti močnejšemu sovražniku; vojskovati se za domovino, svobodo; vojskovati se na morju; hrabro se vojskovati; pren. vojskovati se proti jezikovnim napakam 2. ekspr. zelo si prizadevati za kaj: vojskoval se je za njeno naklonjenost; vojskovati se za pravice vojskujóč se -a -e: vojskujoč se je država gospodarsko propadala; vojskujoče se strani ♪
  2.      vójvodski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vojvode ali vojvodstvo: vojvodski grad / vojvodski naslov / vojvodska dežela ♦ zgod. vojvodski prestol, stol kamnit prestol, stol koroških vojvod na Gosposvetskem polju iz 9. stoletja kot simbol fevdalne oblasti nad deželo ♪
  3.      vokál  -a m (ȃ) 1. lingv. samoglasnik: dolžina vokalov / ozki, široki vokal 2. muz. vokalna glasba: vokal in instrumental / skladba za vokal in kitaro glas ♪
  4.      vokálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. lingv. samoglasniški: vokalni sistem jezika / vokalna redukcija 2. nanašajoč se na pevski glas: nastop vokalnega ansambla; vokalni koncert / vokalna glasba ♪
  5.      vokalizácija  -e ž (á) glagolnik od vokalizirati: jasna vokalizacija / vokalizacija glasu l ♦ adm. simbolno označevanje samoglasnikov v stenografiji ♪
  6.      vokalízem  -zma m (ȋ) lingv. sistem samoglasnikov: nenaglašeni vokalizem // nauk o tem ♪
  7.      vòl  vôla [vou̯] m, im. mn. vôli stil. volóvi, rod. mn. vôlov in volóv, daj. mn. vôlom stil. volém, tož. mn. vôle stil. vôli, mest. mn. vôlih tudi voléh, or. mn. vôli in volmí (ȍ ó) 1. skopljen samec goveda, ki se goji zlasti zaradi vprege in mesa: vol muka; gnati, pasti, vpreči vole; orati, voziti z voli; lisast, rdečkast vol; ima mirne, poslušne vole; pitan, težek vol; par volov; delati, garati kot vol zelo veliko, naporno in vztrajno; tepsti koga kot vola zelo močno in neusmiljeno; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno / peči, vrteti vola na ražnju ∙ ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; s parom volov me ne spraviš tja v kmečkem okolju sploh ne; pog. to je žganje za vola ubit(i) zelo močno; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol 2. slabš. neumen, nedomiseln človek: ti si vol; s takim volom se ne da pogovarjati ♪
  8.      volán 2 -a m (ȃ) nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke, naborek: prišiti volane na krilo; zavese z volani ♪
  9.      volána  -e ž (ȃ) nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke, naborek: bluza, krilo z volano, volanami / plisirana volana ♪
  10.      volánček  -čka m (ȃ) manjšalnica od volan, naborek: prišiti volančke; obleka z volančki ♪
  11.      vólčji  -a -e [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost // ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema ● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom ◊ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu vólčje prisl.: volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti ♪
  12.      volè  -éta m (ȅ ẹ́) ekspr. majhen vol, voliček: vole je počasi vlekel voz ♪
  13.      vôlek  -lka m (ō) 1. voliček: mlad, rejen volek 2. nav. mn., zool. morski polži, od katerih nekateri izločajo sok, ki postane na svetlobi rdeč, Muricidae: hišice volkov na morskem dnu / bodičasti, čokati volek ♪
  14.      volìč  -íča m (ȉ í) star. vol, voliček: enoleten volič / speči voliča ● star. od vola se uči orati volič od odraslega se uči delati mlajši ◊ obrt. železen drog za natikanje, snemanje mlinskega kamna ♪
  15.      volílen  -lna -o [u̯n in ln] prid. (ȋ) nanašajoč se na voljenje, volitve: volilni izidi; volilni postopek, sistem / volilna pravica, svoboda / volilna udeležba / volilni glas, listek; volilni imenik seznam volilnih upravičencev; volilni mož oseba, izvoljena z nalogo, da v imenu svojih volivcev opravi končne volitve; volilni odbor odbor, ki skrbi za pravilno izvedbo volitev na določenem volišču; volilni upravičenec; volilna skrinjica skrinjica za oddajanje glasovnic / volilni okoliš; volilni zakon; volilna enota / volilna propaganda ∙ iron. volilni golaž pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volivcem; volilni molk prepoved predvolilne propagande navadno dan pred volitvami ♦ jur. volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; delegatski volilni sistem sistem, po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti; volilna geometrija v nekaterih državah določanje volilnih enot za volitve poslancev glede na koristi strank; aktivna volilna pravica; neposredna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; polit. proporcionalni volilni sistem sistem, v katerem vsaka stranka, skupina dobi številu glasov sorazmerno število mandatov; zgod. volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja ♪
  16.      volíti  vólim nedov. in dov. (ȋ ọ́) 1. organizirano izražati svojo odločitev o kandidatu a) za določeno funkcijo, nalogo: voliti delegate, odbornike, sodnika; voliti v skupščino; voliti koga za predsednika; voliti z dviganjem rok, listki / voliti komunistično, socialistično stranko b) za določen naslov: voliti akademika; voliti univerzitetne učitelje / po preteku določenega roka koga ponovno voliti 2. jur. v oporoki zapuščati kaj fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za dediča: voliti komu denar, hišo / voliti v oporoki, z oporoko 3. star. izbirati: nasprotnik naj voli orožje za dvoboj / voliti med življenjem in smrtjo ∙ dame volijo v meščanskem okolju, spoštljivo, pri plesu za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca vóljen -a -o: voljeni funkcionarji; biti voljen za štiri leta ♪
  17.      vólja  -e ž (ọ́) 1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo; krepiti, razvijati, utrjevati voljo; ekspr. zlomiti komu voljo; slabotna, trdna volja; človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju / svobodna volja // ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje 2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja; po uspehu je spet dobil voljo do dela; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja; vzbuditi v kom voljo do česa; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti / pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti // v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se 3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja; izpolniti voljo koga; vsiliti komu svojo voljo; delati proti volji koga; vztrajati pri svoji volji; to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel / knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče 4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo; tam je vsega na voljo 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo // v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izraža a) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil; za božjo voljo, vzklikne mati b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo; pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo; za božjo voljo, rešite ga ● izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati, narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno ◊ filoz. volja do moči; jur. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose ♪
  18.      vóljen  in volján vóljna -o tudi -ó prid., vóljnejši (ọ́ ȃ ọ̄) 1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati: pregnesti kit, da postane voljen; voljna šiba; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi // ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: voljni lasje; voljno blago; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip 2. v povedni rabi, z nedoločnikom ki ima voljo, je pripravljen za kaj: biti voljen delati, pomagati; niso voljni spreminjati kaj; elipt.: če si voljen, pa začniva; naj bo, je rekel voljen 3. nar. pripraven, sposoben: iskati pridne in voljne delavce; biti voljen za vse 4. nar. mil, blag: imeti voljen glas / voljna zima; voljno vreme ● zastar. biti na vsem voljnem svetu sam popolnoma sam; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; zastar. biti voljen svojih križev voljno, vdano jih nositi; ekspr. jezik je postal pesniku voljno orodje lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel; nar. žganje je voljno (za piti) uležano, ne ostro vóljno tudi voljnó prisl.: voljno izpolnjevati ukaze; voljno trpeti / kot povelje voljno izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto; na mestu voljno izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po lastni volji, sproščeno ∙ žarg. zadeva je zame končana in voljno poudarja dokončnost dejstva ♪
  19.      vóljica  -e ž (ọ́) ekspr. manjšalnica od volja: vaša voljica je, če to naredite / v hiši je bila spet dobra voljica ♪
  20.      vólk  -a [u̯k] m, mn. volkóvi, im. mn. stil. volcjé (ọ̑) 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk // volčji samec: volk in volkulja 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov / človeški volkovi 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce // vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot ♪
  21.      vólkec  -kca [u̯k] m (ọ̑) manjšalnica od volk: mlad, sestradan volkec; volkulja z volkci ◊ zool. volkec kačjemu pastirju podobna žuželka, katere ličinke lovijo na dnu peščenih lijakov majhne žuželke, navadno mravlje, Myrmeleon formicarius; volkci majhni pajki z osmimi očmi v treh prečnih vrstah in glavniku podobnimi kremplji z malo zobci na nogah, Lycosidae ♪
  22.      volkodláštvo  -a [u̯k] s (ȃ) 1. po ljudskem verovanju dejstvo, da je kdo volkodlak: rešiti se volkodlaštva 2. slabš. krvoločnost, maščevalnost: očitati komu volkodlaštvo / volkodlaštvo v človeku ♪
  23.      volkúlja  -e [u̯k] ž (ú) samica volka: volkulja z mladiči; volk in volkulja ∙ rimska volkulja podoba volkulje kot simbol rimskega imperija ♪
  24.      volnárski  -a -o [u̯n] prid. (á) nanašajoč se na volnarje ali volnarstvo: volnarska stroka / volnarska predilnica; volnarske statve široke statve za tkanje volnenih tkanin / volnarska industrija ♪
  25.      volnolás  in volnolàs -ása -o [u̯n] prid. (ȃ; ȁ á) knjiž. ki ima volni podobne lase: volnolasi ljudje ♪

   21.451 21.476 21.501 21.526 21.551 21.576 21.601 21.626 21.651 21.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA