Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SI (20.051-20.075)


  1.      tihôta  -e ž (ó) knjiž. tišina: povsod je bila tihota; nastala je tihota; tihoto je prekinilo streljanje; v tihoto se je oglasil zvon; nočna tihota; popolna, velika tihota; tihota poletnega jutra / spregovoril je sredi največje tihote ∙ star. tihota na morju brezvetrje ♪
  2.      tihotápiti  -im nedov. (á ȃ) skrivaj, na nedovoljen način prinašati, spravljati a) čez državno mejo: zaprli so ga, ker je tihotapil; tihotapiti mamila, orožje / tihotapiti iz tujine; tihotapiti blago čez mejo b) kam sploh: tihotapiti orožje upornikom; tihotapiti pisma v zapor tihotápiti se ekspr. skrivaj, neopazno iti: počasi se je tihotapil iz sobe; tihotapiti se k vratom, na podstrešje; tihotapiti se po stopnicah; tihotapil se jim je za hrbet // neopazno prihajati: sončna svetloba se v ozkih curkih tihotapi skozi špranje; v sobo se tihotapi vonj po hrani / vanj se tihotapi strah tihotápljen -a -o: tihotapljeni diamanti; prodajalci tihotapljenega blaga ♪
  3.      tihožítje  -a s (ȋ) um. slika, na kateri so upodobljeni v simbolično ali estetsko kompozicijo razporejeni negibni predmeti, živali, rastline: slikati tihožitja; cvetlično, lovsko tihožitje; razstava tihožitij ♪
  4.      tík 2 -a m (ȋ) kratek, šibek glas pri udarcu, trku ob trdo snov: tik kapljice ♪
  5.      tík 3 -a m (ȋ) med. nehoteno, ponavljajoče se trzanje navadno obraznih mišic: ugotavljati vzroke tika / obrazni tik; tik prepone ♪
  6.      tík  medm. (ȋ) posnema enakomerno se ponavljajoče šibke glasove pri premikih urnega mehanizma: tik, tik, tik, je udarjal metronom; prim. tiktak ♪
  7.      tìk  medm. (ȉ) posnema kratek, šibek glas pri udarcu, trku ob trdo snov: tik, tik, tik, udarjajo dežne kapljice ob šipo / srce bije tik, tik, tik ♪
  8.      tíkatáka  in tíka táka medm. (ȋ-ā) posnema enakomerno se ponavljajoče šibke glasove pri premikih urnega mehanizma: ura se oglaša: tikataka, tikataka ♪
  9.      tíkati  tíčem nedov. (ȋ) star. 1. pripadati: prinesem vam, kar vam tiče; polovica premoženja je tikala bratu 2. spadati: to ne tiče sem; prinesli so kosilo z vsem, kar tiče zraven ♪
  10.      tíkati se  tíčem se tudi tíkam se nedov. (ȋ) biti v zvezi, povezanosti s čim: ta problem se mene ne tiče; odločijo naj tisti, ki se jih stvar najbolj tiče // z rodilnikom, v zvezi kar se tiče izraža omejitev trditve na predmet: kar se mene tiče, je vse urejeno; kar se pisanja tiče, sem zelo len; kar se stroškov tiče, jih bomo že zmogli ● ekspr. mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi izraža samozavest; ekspr. nazadnje, kaj se nas to tiče izraža malomarno zavrnitev tíkati nar. zahodno dotikati se: prosim, ne tikaj tega; tikati z roko tičóč se -a -e: vprašanja, tičoča se varstva narave ♪
  11.      tikták  -a m (ā) enakomerno se ponavljajoč šibek glas pri premikih urnega mehanizma: tiktaki ure // tiktakanje: motil ga je preglasen tiktak budilke ♪
  12.      tíkták  in tík ták medm. (ȋ-á) posnema enakomerno se ponavljajoče šibke glasove pri premikih urnega mehanizma: vse je tiho, slišati je le uro: tiktak, tiktak; prim. tak, tik ♪
  13.      tílbury  in tílberi -ja [prva oblika tilberi] m (ȋ) nekdaj lahka kočija na dveh kolesih, navadno s streho, ki se da zložiti nazaj: voziti se v tilburyju ♪
  14.      tílničen  -čna -o [tudi u̯n] prid. (ȋ) nanašajoč se na tilnik: tilnične mišice; tilnična peresa čaplje / tilnične bolečine ♪
  15.      tílnik  -a [tudi u̯n] m (ȋ) zadnji del vratu: lasje mu segajo daleč na tilnik; zavezati si ruto na tilniku; zabolelo ga je v tilniku; močen, ekspr. bikovski tilnik; zagorel tilnik; otrpnjenje tilnika / pri padcu si je zlomil tilnik ∙ ekspr. skloniti, upogniti tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upogniti, zlomiti komu tilnik pripraviti ga do tega, da zataji svoje prepričanje; narediti ga pokornega, ponižnega; knjiž. sedeti komu na tilniku sedeti komu na vratu ♪
  16.      tílniški  -a -o [tudi u̯n] prid. (ȋ) tilničen: tilniške mišice ♪
  17.      tímijan  -a m (ȋ) vrtna zdravilna ali začimbna rastlina s sivo zelenimi dlakavimi listi in drobnimi rožnatimi cveti: gojiti timijan / dodati omaki timijan ♦ bot. močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi; materina dušica ♪
  18.      tìnk  in tínk medm. (ȉ; ȋ) posnema glas pri udarcu po steklu, zvonjenju: tink, tink, tonk, je bilo slišati kravje zvonce; tink, tink, so zazvenele šipe ♪
  19.      tínta  -e ž (ȋ) pog. črnilo: tinta obledi; izdelovati tinto; pisati, umazati se s tinto; črn kot tinta / modra, rdeča, zelena tinta; nevidna tinta nevidno črnilo; suha tinta kemično črnilo ∙ ekspr. mazati si prste s tinto hoditi v šolo; ukvarjati se s pisateljevanjem; delati v pisarni ♪
  20.      típ 1 -a m (ȋ) 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši ∙ pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika ◊ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine ♪
  21.      tipálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tipanje: tipalna sposobnost / tipalni organ / tipalne in iskalne naprave ♦ anat. tipalne brbončice brbončice na površini kože; tipalno telesce skupek celic v koži, občutljiv za dotik; zool. tipalne ščetine trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo ♪
  22.      tipálo  -a s (á) 1. tipalni organ: okušalo in tipalo 2. fiz. priprava, ki merjeno količino spreminja v električne signale: namestiti tipala v avtomobil, letalo / temperaturno, tlačno tipalo ♦ teh. votlinsko tipalo za merjenje premera odprtin, vrtin ♪
  23.      típati  -am in -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. zaznavati s tipom: tipati s prsti, z ustnicami; zveri dobro vohajo in tipajo // dotikati se česa s prsti, z roko a) zaradi ugotavljanja lastnosti, značilnosti: tipati tkanino, volno / tipati žilo ugotavljati, kako bije, utripa srce b) zaradi ugotavljanja česa sploh: tipati otrokovo vroče čelo; tipal se je po nogi in začutil kri c) zaradi iskanja česa: tipal je po žepu in otipal svinčnik; tipati po steni, kje je stikalo / starkine roke so tipale po palici; tipati za vžigalicami / ekspr. tipati za pravo besedo iskati jo / v temi sta tipala pot 2. ljubkovalno prijemati koga, navadno žensko: začel jo je objemati in tipati 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: tipati bezgavke 4. s prislovnim določilom dotikajoč se predmetov hoditi, iti: tipati proti izhodu, skozi grmovje / ekspr. z avtomobilom je previdno tipal po zasneženi cesti počasi peljal; pren. v teh pesmih tipa pesnik v nov svet 5. ekspr. preiskujoče gledati, ogledovati: pogledi vseh so radovedno tipali ujetnika; z daljnogledom tipati po pobočjih, za stražarjem / s preiskujočimi očmi je tipal bratov obraz 6. ekspr. s previdnim poizvedovanjem, izpraševanjem poskušati izvedeti kaj: najprej je samo tipal, potem pa kar naravnost vprašal; ni tak, da bi tipal po ovinkih / komisija še vedno tipa za vzroki nesreče // s preiskovanjem, razmišljanjem skušati priti do česa: tipati za resnico; tipati za pravimi vzroki nesporazumov / s temi poskusi so začeli šele tipati za novim virusom 7. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se širiti, razširjati: skozi lino tipa mesečina; prvi sončni žarki so tipali po morski gladini / bukovo zelenje je tipalo vse više v goro ● ekspr. po šipah so tipale snežinke rahlo padale; ekspr. žaromet je tipal po taborišču preiskoval taborišče; ekspr. tudi nas tipajo nadloge s stoterimi prsti tudi mi imamo veliko nadlog; ekspr. tipati se skozi neznanke življenja spoznavati, raziskovati jih tipáje: tipaje in obotavljaje se je začel spraševati; hodila je počasi, tipaje s palico tipajóč -a -e: kmet ogleduje klase, tipajoč jih s prsti; prvi tipajoči poskusi ♪
  24.      típičen  -čna -o prid., típičnejši (í) ki ima take lastnosti, značilnosti, da osebo, stvar, pojav uvršča v posebno skupino iste vrste: analizirati problematiko na nekaj tipičnih primerih; tipični znaki bolezni; tipičen pojav; tak potek, razvoj je tipičen; gojiti za to pokrajino tipične rastline // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bil je tipičen birokrat; po videzu je tipičen severnjak típično prisl.: ravnala je tipično žensko / v povedni rabi zanj je tipično, da vedno zamuja; sam.: za to umetnost je značilno upodabljanje tipičnega ♪
  25.      tipográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tipografijo: velikost črk in drugi tipografski podatki; tipografsko oblikovanje ♦ lit. tipografska poezija poezija, ki se izraža z likovno podobo tiskarskih znakov in njihove razporeditve; tisk. tipografska mera enota za merjenje velikosti črk, širine vrst, medvrstne razdalje; tipografsko merilo kovinsko ravnilo z označenimi tipografskimi in dolžinskimi enotami tipográfsko prisl.: tipografsko lepo oblikovan plakat ♪

   19.926 19.951 19.976 20.001 20.026 20.051 20.076 20.101 20.126 20.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA