Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SI (18.751-18.775)


  1.      spopádati se  -am se nedov. (ā ȃ) 1. uporabljati silo drug proti drugemu z namenom a) obvladovati, onesposabljati koga: fantje se radi spopadajo; spopadati se s koli b) uničevati, onesposabljati sovražnika: spopadati se s sovražnikovimi enotami; že več dni se spopadajo / spopadati se s tanki // s takimi dejanji skušati doseči kaj, priti do česa: spopadati se za blago, plen / golobi se spopadajo za zrnje 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati drug proti drugemu: voditelja strank se pogosto spopadata; spopadati se s predstojnikom; javno se spopadati 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z prizadevati si rešiti, odpraviti kaj težavnega, neprijetnega: s temi težavami, vprašanji se spopada vsak dan / spopadati se s predsodki, z negativnimi težnjami spopadajóč se -a -e: spopadajoče se struje ♪
  2.      spopásti se  -pádem se dov., stil. spopàl se spopála se (á ā) 1. uporabiti silo drug proti drugemu z namenom a) obvladati, onesposobiti koga: fantje so se spopadli; užalil ga je, zato sta se spopadla; spopasti se s koli / petelina sta se spopadla b) uničiti, onesposobiti sovražnika: četa se je spopadla s sovražnikom; na meji so se spopadli / spopasti se z letali // s takim dejanjem poskušati doseči kaj, priti do česa: spopadla sta se za dekle / psi se spopadejo za kost 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti drug proti drugemu: stranki sta se na zborovanju spopadli; spopadla sta se v časopisu; javno se spopasti 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z začeti reševati, odpravljati kaj težavnega, neprijetnega: spopasti se s problemom, težavami; spopasti se s šovinizmom / spopasti se z debelostjo; spopasti se z obsežnim gradivom začeti ga pregledovati, proučevati; spopasti se z življenjem spopásti zastar. popasti: spopasti koga za lase / jeza jih je spopadla ♪
  3.      spoprijémati se  -am se tudi -ljem se nedov. (ẹ̑) nav. ekspr. 1. spopadati se: fantje se spet spoprijemajo / partizanske enote so se spoprijemale z redno vojsko / spoprijemati se s sovražnikovimi letali 2. s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z prizadevati si reševati, odpravljati kaj težavnega, neprijetnega: komisija se mora spoprijemati s številnimi problemi, vprašanji / vsak dan se spoprijema s težkim delom; spoprijemati se z življenjem ♪
  4.      spoprijéti se  -prímem se dov., spoprijél se; nam. spoprijét se in spoprijèt se (ẹ́ í) 1. nav. ekspr. spopasti se: fantje so se spoprijeli; spoprijel se je s sošolcem / vojski sta se spoprijeli; na meji so se spet spoprijeli / javno sta se spoprijela zaradi zemlje 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z prizadevati si rešiti, odpraviti kaj težavnega, neprijetnega: spoprijeti se s problemom, težavami / spoprijeti se z delom; spoprijeti se z matematiko; gasilci so se spoprijeli z ognjem so začeli gasiti; alpinisti so se spoprijeli s steno so začeli plezati po steni; že kot otrok se je moral spoprijeti s težkim življenjem 3. star. prijeti drug drugega za roke: dekleta so se spoprijela v kolo / spoprijeti se za roke ♪
  5.      spòr  spôra m (ȍ ó) stanje, ko se kdo s kom spre: spor nastane, se začne, ekspr. se vname; izogibati se sporom; poravnati, rešiti spor; poseči v spor; hudi, neprijetni spori; mejni spor; spor zaradi dediščine; spori med državami / filozofski, politični spor / biti v sporu s kom // jur. stanje, ki nastane s tem, da stranki v postopku pred sodiščem, pristojnim organom uveljavljata različno stališče o čem: s tožbo sprožiti spor / kompetenčni spor; upravni, ustavni spor / pravni spor ● knjiž. spor med hotenjem in nemočjo nasprotje, konflikt; knjiž. jabolko spora stvar, ki je vzrok spora ♪
  6.      sporádičen  -čna -o prid. (á) ki se pojavlja od časa do časa, posamično in navadno na različnih krajih: sporadični primeri griže / akcije za izboljšanje onesnaženega zraka so žal samo sporadične; sporadične pošiljke hrane sporádično prisl.: bolezen se lahko pojavi sporadično ♪
  7.      sporángij  -a m (á) bot. organ, v katerem nastajajo trosi; trosovnik ♪
  8.      sporazúm  -a m (ȗ) dejstvo, da se z dogovarjanjem pride do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: doseči, skleniti sporazum; kršiti, razveljaviti sporazum; gospodarski, politični, vojaški sporazum; pismeni, ustni sporazum / med njima je tih sporazum; to je naredil v sporazumu z ravnateljem / delni sporazum pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; sporazum o medsebojnem prijateljstvu in sodelovanju // dokument, ki izraža tako dejstvo: objaviti sporazum; zbrali so se vsi podpisniki sporazuma ◊ ekon. klirinški sporazum; jur. ratificirati sporazum; gentlemanski sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno; zgod. osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju ♪
  9.      sporazúmen  -mna -o prid. (ú ū) nanašajoč se na sporazum: sprejeti sporazumni predlog skupne komisije / sporazumna rešitev vprašanja; sporazumno urejanje mednarodnih sporov / bil je sporazumen z njenim odhodom soglašal je; sosednja država je bila sporazumna s tako odločitvijo sporazúmno prisl.: sporazumno z materjo so preuredili hišo ♦ jur. razvezati se sporazumno ♪
  10.      sporèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. skupek del, nastopov, oddaj, ki se določijo za uresničitev kot določena celota: napovedati spored; gledališče je delo uvrstilo v svoj spored; radijski, televizijski spored; spored tekmovanja // kar nastane z uresničevanjem takega skupka ali kake njegove enote: gledati, poslušati spored; cirkuški spored ga je dolgočasil / prvi, drugi radijski spored // s predlogom, s širokim pomenskim obsegom izraža uresničitev, uresničevanje določene enote takega skupka del, nastopov, oddaj glede na čas: v gledališču je na sporedu slovenska drama; ob dvanajstih bo na sporedu oddaja o kmetijstvu / film so morali umakniti s sporeda 2. besedilo, zapis takega skupka del, nastopov, oddaj: prebrati kinematografski, radijski spored / kupiti gledališki spored / čeprav je bilo njegovo ime napisano v sporedu, ni nastopil ♪
  11.      sporíš  -a m (í) bot. rastlina z razraslim steblom in drobnimi vijoličastimi cveti v dolgih klasih, Verbena: nabirati sporiš / navadni sporiš ♪
  12.      sporóčati  -am nedov. (ọ́) delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani: sporočati novice, podatke; sporočati nasprotniku uradne skrivnosti; sporočati po radiu, telefonu; v pismu mu sporoča, da je odpotoval / sporočati svoje odločitve, stališča / sporočati komu pozdrave; v uradnih dopisih sporočamo vam, da smo prejeli vaš dopis; v osmrtnicah sporočamo žalostno vest, da je umrla naša mama / kaj nam sporoča to umetniško delo ♪
  13.      sporočílo  -a s (í) 1. kar se o določeni stvari sporoči: sporočilo ga je vznemirilo; dobiti, napisati sporočilo; kratko, veselo, zaupno sporočilo; sporočilo javnosti; sporočilo o dogodku; sporočilo po radiu, v časopisu; oddajanje, posredovanje sporočil; stil, vsebina sporočila / diplomatsko, vojaško sporočilo; pismeno, ustno sporočilo; poslovno, šifrirano, telefonsko sporočilo / poslati sporočilo sporočiti / listek s sporočilom / vreči sporočilo v nabiralnik 2. navadno s prilastkom kar sporoča, izraža kako (umetniško) delo: v teh slikah je težko najti kako sporočilo; idejno, moralno sporočilo filma, romana 3. star. izročilo: ohranjati sporočilo; književno sporočilo zamejskih Slovencev / ustno sporočilo ● zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko ♪
  14.      sposóben  -bna -o prid., sposóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben človek, strokovnjak; ni sposoben opravljati svoje funkcije; za to delo bi moral biti sposobnejši; kot ravnatelj ni sposoben // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo sposobni fantje; za življenje sposobna bitja / zaradi razburjenja ni sposoben normalno presojati / ti bombniki so sposobni nositi atomske bombe; snovi, sposobne vpijati vlago / kreditno sposoben ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit 2. ki si lahko hitro, brez večjega napora pridobi potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben delavec, učenec / čutil se je sposobnega za študij filozofije / biti sposoben prilagoditi se novemu okolju 3. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega sposoben; sposoben je narediti kakršnokoli hudobijo ◊ jur. poslovno sposoben ki lahko samostojno sklepa pravne posle; pravdno, oporočno sposoben; sam.: sposobni uspejo ♪
  15.      sposóbnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost, potrebna za opravljanje kake dejavnosti: imeti, pridobiti kako sposobnost; poznam njegove sposobnosti; prilagoditi pouk sposobnostim učencev / tedaj je pokazal svoje sposobnosti; to presega moje sposobnosti / delovna, strokovna, vozniška sposobnost; duševne, telesne sposobnosti; pridobljene, prirojene sposobnosti / povečati proizvodne sposobnosti tovarne / kreditna sposobnost lastnost koga, ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit ◊ fiz. adsorpcijska sposobnost oglja; fot. ločilna sposobnost filma sposobnost filma glede na to, kako goste črte se na njem še razločujejo; jur. poslovna sposobnost sposobnost samostojno sklepati pravne posle; pravna sposobnost sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti ♪
  16.      spostáviti  -im dov. (á ȃ) vzpostaviti: spostaviti telefonsko zvezo / spostaviti dobre odnose / po dveh letih so komisijo spet spostavili ♪
  17.      spoštljív  -a -o prid., spoštljívejši (ȋ í) ki ima, kaže spoštovanje: ta človek je zelo spoštljiv; spoštljiv do staršev, učitelja / spoštljiv glas, pogled; njegove besede so bile spoštljive / spoštljiv naslov ● ekspr. stati v spoštljivi razdalji v razdalji, ki jo zahteva spoštovanje, previdnost; ekspr. v banki ima naloženo spoštljivo vsoto denarja (zelo) veliko; evfem. zdaj je že v spoštljivih letih star, starejši spoštljívo prisl.: spoštljivo govoriti ♪
  18.      spoštovánje  -a s (ȃ) 1. zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: čutiti, izgubiti spoštovanje do starejših, voditeljev; z besedami, dejanji izkazati komu dolžno, veliko spoštovanje; z delom si pridobiti spoštovanje / imeti, uživati spoštovanje; narediti iz spoštovanja; govoriti o čem s spoštovanjem / publ., kot vljudnostna fraza sprejmite izraze mojega spoštovanja / v meščanskem okolju, kot pozdrav moje spoštovanje / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem // ekspr., navadno v zvezi vreden spoštovanja izraža, da je koga ali kaj vredno upoštevati: tak nasprotnik je vreden vsega spoštovanja; njegova odločnost je spoštovanja vredna 2. upoštevanje, izpolnjevanje: spoštovanje dogovorov, predpisov, rokov ♪
  19.      spotakníti  in spotákniti -em dov. (ȋ á) povzročiti, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: spotakniti nasprotnega igralca, sošolca; spotakniti koga z nogo, s palico spotakníti se in spotákniti se 1. pri hoji, teku z nogo zadeti ob kaj: deklica se je spotaknila in padla; spotakniti se ob kamen, štor / konj se je v diru spotaknil / s smiselnim osebkom v dajalniku na stezi se mu je spotaknilo; pren., ekspr. v svojem prizadevanju se je večkrat spotaknil 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izraziti svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: v članku se je spotaknil ob nekatere besede; ženske so se spotaknile ob njeno obleko, nad njeno frizuro; večkrat se je spotaknil obenj; ni storil nič takega, ob kar bi se kdo mogel spotakniti 3. ekspr. narediti moralno neprimerno dejanje: samo enkrat se je spotaknil, pa mu nočejo pomagati / vsi so jo zalezovali, ni čudno, da se je spotaknila ● ekspr. povsod se človek spotakne ob kak tabu, kako težavo naleti nanj, nanjo; ekspr. ob tej besedi se pri branju zmeraj spotakne se mu zatakne ♪
  20.      spotegováti  -újem nedov. (á ȗ) star. iztegovati: spotegovati noge / spotegovati vrat spotegováti se raztegovati se, daljšati se: kolona se je začela spotegovati / plamen se je spotegoval v višino ♪
  21.      spotíkati  -am nedov. (ȋ) povzročati, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: rad je spotikal sošolce; spotikali so se med seboj spotíkati se 1. pri hoji, teku z nogo zadevati ob kaj: spotikati se ob kamenje, korenine; na gozdni stezi so se spotikali / ekspr. noge so se spotikale od utrujenosti // ekspr. spotikajoč se iti: pod težkimi bremeni so se spotikali v breg 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izražati svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: spotikali so se ob njeno vedenje, nad izgubljanjem časa; ob vsakega se spotika; vsi se spotikajo nad njeno lahkomiselnostjo ● ekspr. pri govorjenju se spotika se mu zatika; ekspr. v življenju se je spotikal in padal delal manjše napake, moralno neprimerna dejanja spotikáje: spotikaje sošolca, je še sam padel; težko so ga nosili, spotikaje se skozi gozd spotikajóč -a -e: hropeč in spotikajoč se je stopal dalje ♪
  22.      spótjo  in s pótjo tudi spotjó in s potjó prisl. (ọ̑; ọ́) spotoma, gredoč: spotjo se lahko oglasiš pri nas / spotjo se je premislil in se vrnil; prim. pot ♪
  23.      spótom  in s pótom prisl. (ọ̄) redko spotoma, gredoč: spotom se je oglasil pri znancu; prim. pot ♪
  24.      spótoma  prisl. (ọ̄) 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre: kruh in mleko je kupila spotoma; spotoma poglej, če so naši doma / šel je za njo in se spotoma oblačil med potjo, med hojo / v povedni rabi ko greš na postajo, stopi na pošto, je prav spotoma ob poti, blizu 2. ekspr. z lahkoto, brez težav: članek je kar spotoma napisal 3. nar. takoj: kar mu naročiš, vse spotoma pozabi ♪
  25.      spóved  -i ž (ọ̑) rel. obred v katoliški cerkvi, pri katerem vernik pove svoje grehe duhovniku in jih obžaluje z namenom dobiti odvezo: opraviti spoved; iti k spovedi in obhajilu; pripraviti se na spoved; povedal je vse kot pri spovedi / očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo; prva, velikonočna spoved; (sveta) spoved četrti od sedmih zakramentov; pren., ekspr. s sinom sta imela dolgo spoved; prim. izpoved ♪

   18.626 18.651 18.676 18.701 18.726 18.751 18.776 18.801 18.826 18.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA