Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SI (18.701-18.725)


  1.      spodóbiti se  -im se nedov. (ọ̄ ọ̑) nav. 3. os. 1. biti v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: tako govorjenje se ne spodobi; mlademu fantu, za mladega fanta se to ne spodobi; odgovoril sem ji, kakor se spodobi, da je videti zdrava / ne spodobi se govoriti o tem; spodobi se, da mu odpišeš 2. zastar., z dajalnikom iti, pripadati: delavcu se spodobi plačilo; dati komu pravice, ki se mu spodobijo ● zastar. zdaj bi se spodobilo govoriti bi bilo treba; ekspr. sicer se pa spodobi, da imam nekaj prihrankov je prav; zastar. razgrajačem se je spodobilo, da so bili pošteno kaznovani zaslužili so; ravnal je, kakor se poštenemu človeku spodobi primerno, prav; kot se spodobi svojo nalogo je opravil, kot se spodobi dobro; to je človek, kot se spodobi pošten, neoporečen; kosilo, kot se spodobi izdatno, obilno ♪
  2.      spodóbnost  -i ž (ọ́) spodobno vedenje, ravnanje: skrbeti za red in spodobnost; prekršiti pravila spodobnosti / iz spodobnosti, zaradi spodobnosti ni ugovarjal ∙ zastar. vesti se po spodobnosti spodobno ♪
  3.      spodrást  -i in -í ž (ȃ) kar po košnji ali paši ponovno zraste: letos je dobra spodrast ♪
  4.      spodráščati  -am tudi izpodráščati -am nedov. (á) 1. rasti pod čim drugim: praprot in robidovje spodrašča bukve / mlado drevje spodrašča staro 2. star. rasti, odraščati: pri hiši spodrašča še pet otrok ♪
  5.      spodredíti  -ím dov., tudi spodrédi; spodrédil; spodrejèn (ȋ í) star. zrediti: spodrediti prašiča ♪
  6.      spodrsávati  -am nedov. (ȃ) 1. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi prihajati v nevarnost padca: konji so začeli spodrsavati; ljudje spodrsavajo po blatu; brezoseb.: navezati so si morali dereze, da jim ni spodrsavalo; na poledenelem pločniku, v čevljih z gladkim podplatom rado spodrsava drsi 2. ob dotiku z gladko, spolzko podlago večkrat za krajši čas spremeniti navadni položaj, smer premikanja: bose noge so ji spodrsavale na mokri travi / korak mu spodrsava / ker je les pretrd, žaga spodrsava ♪
  7.      spodrsljáj  -a m (ȃ) 1. napaka, ki ne nastane zaradi neznanja, ampak zaradi trenutne raztresenosti, površnosti: govorniku se je primerilo nekaj spodrsljajev; v prevodu je precej spodrsljajev / dramaturški, jezikovni, pravopisni spodrsljaji; odpraviti tehnične spodrsljaje // manjša napaka, neuspeh: to je že sedmi spodrsljaj pri desetih poskusih; spodrsljaj na tekmovanju 2. dejanje, ravnanje, ki je v nasprotju z družabnimi normami: narediti, ekspr. zagrešiti spodrsljaj; pri predstavljanju je prišlo do neljubega spodrsljaja; opravičiti se za spodrsljaj / moralni spodrsljaj ♪
  8.      spodŕsniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: na poledeneli cesti je spodrsnila in si izvinila nogo; nar. na mokri skali se je spodrsnil; brezoseb.: spodrsnilo mu je, pa se je še ujel; na ledu, parketu, rosni travi rado spodrsne 2. ob dotiku z gladko, spolzko podlago za krajši čas spremeniti navadni položaj, smer premikanja: noga mu je spodrsnila na politih tleh / nož mu je spodrsnil 3. brezoseb., ekspr. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: od kupčije si je veliko obetal, pa mu je spodrsnilo / pri maturi mu je spodrsnilo je padel ♪
  9.      spodsúti se  -sújem se dov., spodsúl se in spodsùl se (ú ȗ) nar. z usipanjem a) se poškodovati, uničiti: stena, strop se spodsuje b) se napolniti: rov se je spodsul ♪
  10.      spodvíhati  -am dov. (í) z vihanjem spraviti pod kaj: pes je spodvihal rep; spodvihati rob krila / spodvihati ustnice spodvíhan -a -o: poravnal si je spodvihano suknjo; spodvihane ustnice ♪
  11.      spodvihováti  -újem nedov. (á ȗ) večkrat spodvihati: ves čas je spodvihovala ustnice; spodvihovati si brke ♪
  12.      spodžgáti  -žgèm dov., spodžgál (á ȅ) knjiž., ekspr. 1. spodbuditi, navdušiti: članek ga je zelo spodžgal; spodžgati koga k delu / spodžgali so ga zoper očeta nahujskali, naščuvali 2. povzročiti, vzbuditi: želja po maščevanju mu je spodžgala pogum ♪
  13.      spogledljív  -a -o prid. (ȋ í) ki izraža naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim pogledovanjem, vedenjem: bila je ljubezniva, ne pa spogledljiva; spogledljivo dekle / spogledljiv pogled, smehljaj; spogledljivo vedenje // ekspr. nenavaden, opazen: ima spogledljivo pričesko / spogledljiva toaletna mizica spogledljívo prisl.: spogledljivo pogledovati ♪
  14.      spogledováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. večkrat pogledati drug drugega, navadno z določenim namenom: mož in žena se spogledujeta; pomenljivo se spogledovati s kom 2. izražati naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim pogledovanjem, vedenjem: mladi ljudje se radi spogledujejo / pogosto se spogleduje z dekleti / igralec se je spogledoval z občinstvom // ekspr., v zvezi s s, z izražati naklonjenost, simpatijo do česa sploh: spogledovati se z levičarji; spogledovati se z naprednimi nazori / spogledovati se z mislijo na uspeh ♪
  15.      spójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spoj ali spajanje: spojni deli, elementi / spojna površina; spojno mesto / spojni drog, vijak; spojna cev, črta / spojni jarek, rov ♦ geom. spojna daljica, ravnina ♪
  16.      spojína  -e ž (í) kem. snov, ki nastane pri spajanju dveh ali več elementov v določenem razmerju: oksidi so spojine elementov s kisikom; uvajati klor v spojine; spojina železa in žvepla; struktura spojine / aciklične, ciklične spojine; anorganske, organske spojine; dušikove, kalijeve spojine; nasičene, nenasičene spojine ♪
  17.      spojíti  -ím dov., spójil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno ● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino ◊ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko ♪
  18.      spójka  -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojka se pokvari, zlomi; odpeti, sneti spojko; povezati s spojkami; kovinska spojka; spojke za plinske, vodovodne cevi; spojka z gumijastim tesnilom / na robovih skrinje so bogato rezljane spojke ∙ knjiž., redko zabiti spojko v tram penjo, skobo; knjiž. spenjati akte s spojkami s sponkami; knjiž. na prsih je imela pozlačeno spojko zaponko ♦ elektr. kabelska spojka; žel. zavorna spojka cev za povezavo zavornega voda med dvema tirnima voziloma ♪
  19.      spójnik  -a m (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojniki pri gasilskih ceveh; razdelivci in spojniki / ploščati spojnik ♪
  20.      spókati  -am dov. (ọ́ ọ̑) 1. razpokati: deske so spokale / koža spoka; ustnice na vetru spokajo 2. nar. s perutmi zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: petelin je spokal s perutnicami in zapel spókan -a -o: spokan zid; spokane roke ♪
  21.      spôkati  -am dov. (ȏ) pog. 1. pripraviti kovček, prtljago: ko je spokala, je odšla na postajo / če gospodar izve za to, lahko spokamo odidemo 2. nagnati, spoditi: spokati vsiljivca iz hiše ♪
  22.      spokójen  -jna -o prid. (ọ̄) knjiž. miren: biti moraš bolj spokojen; ostati spokojen / spregovoriti s spokojnim glasom; spokojen obraz / spokojno morje / spokojna noč; ekspr. mesto je bilo pogreznjeno v spokojno tišino v mestu je bilo zelo tiho, mirno / slišati je bilo spokojne korake enakomerne, umirjene / spokojno dihanje spokójno prisl.: spokojno dihati, spati / v povedni rabi ponoči je spokojno ♪
  23.      spokójnost  -i ž (ọ̄) knjiž. 1. mirnost: njegova spokojnost vzbuja občudovanje / njen obraz izžareva spokojnost / občutiti v sebi spokojnost / spokojnost dihanja 2. mir, tišina: na pokrajino lega spokojnost ♪
  24.      spokóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) nanašajoč se na spokoritev, pokoro: spokorno dejanje; spokorno življenje / imeti spokornega duha / spokorni pas groba, bodičasta, pasu podobna priprava, ki se nosi na koži iz askeze, za pokoro; spokorni psalmi spokórno prisl.: spokorno živeti ♪
  25.      spokorítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od spokoriti se: spokoritev grešnika / vsi so zahtevali od njega spokoritev ♪

   18.576 18.601 18.626 18.651 18.676 18.701 18.726 18.751 18.776 18.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA