Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SI (16.826-16.850)


  1.      razbleščáti  -ím dov., razbléšči tudi razblêšči; razbléščal (á í) knjiž. povzročiti, da se kaj blešči, lesketa: sonce je razbleščalo kapljice rose razbleščáti se postati bleščeč: nebo se je razbleščalo od zvezd ● knjiž., redko luč se je razbleščala po sobi bleščeč se razširila ♪
  2.      razblíniti  -im dov. (í ȋ) nav. ekspr. 1. narediti, povzročiti, da česa ni več: njegove besede so razblinile dvome, pomisleke 2. knjiž. narediti, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: taki vložki pripoved razblinijo razblíniti se 1. prenehati biti, obstajati: megla se je že razblinila / obrisi gor so se razblinili v večernem mraku / privid se je razblinil v nič // izginiti, miniti: sanje o sreči so se razblinile; njegova slava se bo hitro razblinila / jeza, navdušenje se razblini 2. knjiž. postati neizrazit, nejasen: v nekaterih umetnostnih smereh se forma razblini razblínjen -a -o: razblinjeno veselo pričakovanje; nekateri opisi so zelo razblinjeni ♪
  3.      razblínjati  -am nedov. (í) nav. ekspr. 1. delati, povzročati, da česa ni več: razblinjati iluzije, utvare 2. knjiž. delati, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: različni opisi razblinjajo zgodbo razblínjati se 1. prenehavati biti, obstajati: dim se je začel razblinjati; prijeten občutek se razblinja kot milni mehurčki / vse se razblinja v nič // izginjati, minevati: naše upanje se razblinja / napetost in nemir sta se počasi razblinjala 2. knjiž. postajati neizrazit, nejasen: v sodobnih umetnostnih smereh se forma razblinja razblinjajóč -a -e: razblinjajoče se meglice ♪
  4.      razbóbnati  -am dov. (ọ̑) 1. star. ob bobnanju naznaniti: birič je razbobnal, da bo v nedeljo dražba 2. slabš. na več krajih povedati, razglasiti: novico so hitro razbobnali razbóbnan -a -o: v nekaj dneh bo stvar razbobnana ♪
  5.      razbójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor napada, ropa in ubija ljudi: v teh krajih je bilo veliko razbojnikov; poveljnik razbojnikov / cestni razbojnik / ekspr. ponoči se okoli naselja potika razbojnik tiger ∙ ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno ♦ jur. morski razbojnik 2. ekspr. ničvreden, malovreden človek: to so razbojniki, ne pa sosedje / kot psovka sram te bodi, razbojnik // neugnan, razposajen človek, zlasti otrok: ti razbojniki so spet razbili šipo; postal je pravi razbojnik ♪
  6.      razboléti  -ím dov., razbôlel (ẹ́ í) 1. nav. 3. os. povzročiti, da kaj postane (zelo) boleče: mazilo je rano razbolelo; tresljaji bodo nogo še bolj razboleli 2. knjiž. povzročiti, da kdo postane zaradi močnega čustva zelo prizadet, vznemirjen: ne povej mu, to bi ga samo razbolelo; ob tej novici se je razbolel razboléti se nav. 3. os. postati (zelo) boleč: grlo se je čez noč razbolelo; vse telo se mi je razbolelo; pren. srce se ji je razbolelo zaradi sinove nesreče; v njem se je razbolela zavest krivde razbôlel tudi razbolèl in razbolél -éla -o: razbolela glava; od premočne svetlobe razbolele oči razbolèn -êna -o: žalosten in razbolen človek; razboleni živci; razbolen se je premetaval po postelji; potrla ga je materina razbolena pripomba; razboleno koleno ♪
  7.      razborít  -a -o prid., razborítejši (ȋ) 1. ekspr. nagel, vročekrven: ta človek je preveč razborit / odpusti mu, je v razboritih letih // zelo živahen, nemiren: danes so otroci preveč razboriti / razborita domišljija 2. zastar. bistroumen, pameten: župan je bil izobražen in razborit ♪
  8.      razborítost  -i ž (ȋ) 1. ekspr. naglost, vročekrvnost: zaradi svoje razboritosti med sodelavci ni bil priljubljen // živahnost, nemirnost: razboritost otrok jo je izčrpavala 2. zastar. bistroumnost, pametnost: ponosen je na sinovo razboritost ♪
  9.      razbráti  -bêrem dov., stil. razberó; razbrál (á é) 1. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: na spomeniku je razbral le še ime; list je popackan, zato se nekaterih besed ne da razbrati; s težavo je razbral napis / razbrati skrivnostne znake ∙ knjiž. razbrati med vrsticami uganiti prikrito misel // razumeti ustaljene, dogovorjene znake; prebrati: razbrati šifrirano besedilo 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotoviti, spoznati kaj: razbrati simbolični pomen slike / bilo je temno, da nisem razbral, koliko jih je bilo razločil // ugotoviti, spoznati sploh: razbrati pomen besede iz sobesedila; iz zadnjega pisma je razbrala, da je v tujini nesrečen; iz statistike razberemo, da se poraba povečuje / iz njenega vedenja je razbral, da je zaskrbljena; na njegovem obrazu je skušala razbrati, kaj misli razbráti se zastar. spoznati se, znajti se: v mojih zapiskih se ne bo nihče razbral razbrán -a -o: ta pisava je že razbrana ∙ knjiž. kritično razbrane pesmi izbrane ♪
  10.      razbrázdanost  -i ž (ȃ ) ekspr. lastnost, značilnost razbrazdanega: razbrazdanost površine kamna ♪
  11.      razbŕcati  -am dov. (r̄) 1. z brcanjem narediti, da kaj ni več skupaj, urejeno: v jezi je razbrcal čevlje po predsobi; v spanju razbrcati odejo 2. nar. vzhodno raztrositi: razbrcati gnoj, seno razbŕcati se ekspr. razodeti se, razkriti se: otrok se je ponoči razbrcal ♪
  12.      razbremenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. jemati breme, težek predmet s česa: razbremenjevati tovorno vozilo; pren. s pripovedovanjem si je razbremenjeval vest 2. delati, da ima kdo manj dela, dolžnosti: gospodinjski stroji razbremenjujejo zaposlene ženske / razbremenjevati koga skrbi ♪
  13.      razbrízgati  -am dov. (ȋ) z brizganjem narediti, da pride kaj na večjo površino: razbrizgati vodo po cesti ♪
  14.      razbrizgávati  -am nedov. (ȃ) z brizganjem delati, da pride kaj na večjo površino: razbrizgavati vodo; blato se razbrizgava na vse strani / ekspr. iskre so se razbrizgavale po kovačnici razprševale ♪
  15.      razbrízgniti  -em dov. (í ȋ) z brizganjem narediti, da pride kaj na večjo površino: kolo je razbrizgnilo blato; olje se je razbrizgnilo na vse strani / ekspr. iskre se razbrizgnejo po kovačnici razpršijo ♪
  16.      razbŕskati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. razkopati s kremplji, s prsti: kokoši so razbrskale gnoj / razbrskati gredo / s palico je razbrskal žerjavico 2. ekspr. spraviti v nered: ko je iskala jopico, je vse razbrskala ♪
  17.      razbúriti  -im dov. (ū ȗ) 1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila; pok konja razburi; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel // povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino; proti večeru se je morje razburilo razbúriti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburiti; če se razburi, mu lahko škoduje; ekspr. za vsako malenkost se razburi; hitro se razburiti // izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razburiti se zaradi slabega gospodarjenja; razburil se je nad sinovimi neuspehi; glasno, javno se razburiti / tega ne bom poslušal, se je razburil razbúrjen -a -o: razburjen človek; spregovoril je z razburjenim glasom; bil je tako razburjen, da ni mogel zaspati; razburjena je prišla domov; prisl.: razburjeno govoriti, oditi ♪
  18.      razbúrkati  -am dov. (ȗ) narediti razgibano, valovito: burja je razburkala morje; proti večeru se je morje razburkalo // ekspr. vznemiriti, razvneti: knjiga bo razburkala javnost; novica je razburkala vaščane / doživetje je razburkalo njegovo domišljijo razbúrkan -a -o deležnik od razburkati: razburkano morje // ekspr. nemiren, buren: razburkani časi / razburkano življenje ♪
  19.      razburljív  -a -o prid., razburljívejši (ȋ í) 1. ki se (rad) razburja: razburljiv človek; bolnik je postal razburljiv / biti razburljive narave 2. ki razburi: razburljiv dogodek; razburljiva novica, zgodba // ki je poln vznemirljivih dogodkov: razburljiv dan, sestanek; tekma je bila zelo razburljiva / razburljivo življenje / razburljiv poklic razburljívo prisl.: razburljivo živeti ♪
  20.      razcedíti se  -ím se dov., razcêdi se in razcédi se; razcédil se; razcejèn (ȋ í) 1. cedeč se priti na večjo površino: smetana iz razbite skodelice se je razcedila po mizi 2. ekspr. prenehati biti, obstajati: zaradi pomanjkanja se ji je razcedil dvojni podbradek 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: kar razcedila se je od prijaznosti / razcedil se je v samo vljudnost postal je pretirano vljuden ♪
  21.      razcéjati se  -am se nedov. (ẹ́) cedeč se prihajati na večjo površino: voda, ki odteka iz korita, se razceja po dvorišču / v soncu se razceja sneg topi ♪
  22.      razcèp  -épa m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od razcepiti: povzročiti, preprečiti razcep; po razcepu je postal predsednik na novo nastale organizacije; svetovnonazorski razcep; razcep stranke; razcep sveta na bloke; pisatelj prikazuje razcep med starimi in mladimi / razcep ogljikovodikov; razcep števila 2. razcepljenost: razcep v društvu se je še poglobil; razcep škoduje ugledu stranke 3. reža, ki nastane pri cepljenju: zabiti zagozdo v razcep 4. vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge: voziti po desnem razcepu // kraj, prostor, kjer se cesta, proga razcepi: na razcepu je kažipot 5. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: razcep mišljenja / razcep osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost ● knjiž., redko razcep med osebnimi in skupnimi interesi nasprotje ◊ anat. razcep arterije, sapnika; fiz. razcep jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in se sprošča energija ♪
  23.      razcépljenost  -i ž (ẹ́) stanje razcepljenega: razcepljenost debla / razcepljenost las, nohtov / razcepljenost živčnih vlaken / blokovska razcepljenost sveta; jezikovna, strankarska razcepljenost / razcepljenost naroda na več dežel ∙ knjiž., redko notranja razcepljenost sodobnega človeka razdvojenost, razklanost ♦ psiht. duševna razcepljenost shizofrenija ♪
  24.      razcoklán  -a -o prid. (á) ekspr. razhojen: razcoklane blatne poti so se poleti osušile ♪
  25.      razcvèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od razcvesti se ali razcveteti se: razcvet tulipanov, zvončkov / prizadevati si za ponoven razcvet dežele; razcvet obrti je bil razmeroma počasen / kulturni razcvet; razcvet znanosti 2. ekspr. stanje, ko je kaj na visoki stopnji razvoja: razcvet je trajal nekaj let; mesto je zaradi turizma doživelo razcvet; doba razcveta / gospodarstvo dežele je v razcvetu ● ekspr. vrt je v razcvetu vse v njem cveti; ekspr. je v polnem razcvetu je zelo lepa, mlada; vznes. umrl je v razcvetu let mlad ◊ ekon. (gospodarski) razcvet doba, obdobje velike gospodarske dejavnosti ♪

   16.701 16.726 16.751 16.776 16.801 16.826 16.851 16.876 16.901 16.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA