Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SI (11.876-11.900)


  1.      obnêsti se  -nêsem se dov., obnésel se obnêsla se (é) navadno s prislovnim določilom pri uporabi, delu pokazati, dokazati zadovoljive lastnosti, značilnosti: nova naprava se je obnesla; taki stroji se obnesejo tudi v hribovitih krajih / ajda se je dobro obnesla obrodila; poskusna sadna sorta se je dobro obnesla / pog.: premestili so ga, ker se na tem delovnem mestu ni obnesel; kot šofer se je imenitno obnesel // dati rezultat, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: kolektivno delo se lahko obnese; kupčija se ni obnesla; taka metoda dela se bo gotovo obnesla / publ. naši tekmovalci so se bolje obnesli, kot smo pričakovali so bili boljši, so dosegli boljše rezultate ● letina se je letos obnesla je dobra; mleko se dobro obnese pri zastrupitvah pomaga, je zelo primerno; skušal je govoriti v narečju, pa se mu ni obneslo posrečilo ♪
  2.      obnovíti  -ím dov., obnóvil (ȋ í) 1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnoviti hišo; obnoviti napis, sliko; obnoviti in opremiti stanovanje / obnoviti gozd, vinograd / obnoviti gospodarstvo 2. narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne: obnoviti pogajanja; obnoviti prijateljstvo; diplomatski stiki med državama so se obnovili / obnoviti pogodbo / obnoviti stari sistem 3. narediti, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnoviti dogodke, doživljaje / obnoviti znanje grščine / v mislih je skušal vse obnoviti ● članarino je treba vsako leto obnoviti plačati in s tem ostati član; obnoviti garderobo kupiti novo garderobo; obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim ◊ jur. obnoviti postopek, proces; šol. obnoviti učno snov obnovíti se nanovo zrasti, nastati: koža se obnovi; odtrgane lovke se lahko obnovijo / delovna moč se s hrano obnovi obnovljèn -êna -o: obnovljen dom; obnovljeni vinogradi; obnovljeno mladostno prijateljstvo; obnovljeno tkivo ♪
  3.      obóčje 1 -a s (ọ̑) star. 1. obok: okensko obočje / sonce je stalo sredi obočja neba, nebesnega oboka 2. boki: ženska je širokega obočja ♪
  4.      obòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa // temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj ● nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci ◊ geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga ♪
  5.      obódec  -dca m (ọ̑) manjšalnica od obod: izdelovati obodce za sita ◊ gastr. priprava za ročno izrezovanje testa; navt. kovinski obroček žlebaste ali srčaste oblike, okoli katerega je ovita vrv ♪
  6.      obogatéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati bogat: v mestu je obogatel; obogateti z delom, kupčevanjem; hitro, nepričakovano obogateti ∙ ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. čez noč je obogatel naenkrat, nepričakovano obogatèl in obogatél -éla -o: obogateli obrtniki; obogateli sloji prebivalstva ♪
  7.      obój  -a -e zaim. (ọ̑) 1. poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: mladina obojega spola; oboje vino / oboji otroci, naši in sosedovi; oboji predstavniki / raba peša: oboja družina ga ima rada; oboja moka je presejana obojna 2. pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: oboje hlače si zamazal; oboja vrata se težko zapirajo / oboji čevlji ga tiščijo oba para; sam.: Grki in Rimljani, oboji so imeli sužnje; to je pri njem prirojeno ali priučeno ali oboje; občutil je žalost in veselje, oboje hkrati; prereži na dvoje, a obojega mu ne dajaj; zjutraj ima kruh z obojim, z maslom in marmelado ♪
  8.      obojestránski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na obe strani: obojestranska obarvanost papirja / obojestranski napadi so se ponovili; obojestranska obveznost, pogodba / obojestranska privlačnost, sreča / obojestranska sirota otrok brez staršev ♦ med. obojestransko vnetje pljuč; num. obojestranski kov obojestránsko prisl.: obojestransko koristni pogovori ♦ grad. obojestransko vpeti nosilec ♪
  9.      obòk  tudi obók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu: delati obok; zidati oboke; stati pod obokom; sajast, zakajen obok; obok cerkve, hodnika; obok nad vrati; prečni lok v oboku; oboki in kupole / baročni obok; opečni obok; polkrožni, šilasti obok // prostor pod tako konstrukcijo: visoki obok je bil poln mesa // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: veje dreves delajo zelen obok nad potjo; obok lobanje; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok; nebesni obok nebo; pesn. osvajalec zvezdnega oboka neba, vsemirja ◊ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; arhit. banjasti obok polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; križni obok ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; kupolasti obok v obliki kupole; mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; rebrasti obok s kamnitimi rebri; zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; um. gotski obok ♪
  10.      obôknica  in obóknica -e ž (ȏ; ọ̑) nav. mn., knjiž. naoknica: obesiti, sneti oboknice; odpreti, zapreti oboknice / oboknice imajo vedno spuščene rolete ♪
  11.      obolênje  -a s (é) pojav, nastop bolezni: obolenje je nastopilo zaradi telesne in duševne izčrpanosti; zaradi obolenja ni mogel na potovanje; iskati vzroke obolenja / kronično, množično obolenje; širjenje srčnih obolenj; starostna obolenja; obolenje dihal, prebavnih organov ♦ med. alergično, avitaminozno, degenerativno obolenje; glivično obolenje obolenje kože ali notranjih organov, ki ga povzročijo glivice; gripozno obolenje; kožno, rakasto obolenje // bolezen: podleči obolenju; hudo, nevarno, smrtno obolenje; poklicno obolenje ♪
  12.      obóra  -e ž (ọ̑) lov. ograjen prostor v gozdu za gojitev divjadi: ogledati si jelenjo oboro; obora za divjačino ♪
  13.      oborína  -e ž (í) 1. kem. snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine: pri mešanju raztopine aluminijevega nitrata in natrijevega hidroksida se izloči bela oborina aluminijev hidroksid 2. knjiž. usedlina, gošča: pri kuhanju oborina masla porumeni ♪
  14.      oborožítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od oborožiti: skrbeti za oborožitev partizanskih enot, vojakov; stroški za oborožitev / atomska, jedrska, konvencionalna oborožitev 2. publ. orožje, bojna oprema: tovariši so se pomenkovali o njegovi oborožitvi; v napadu so izgubili skoraj vso oborožitev, med drugim tudi minomet ♪
  15.      oborožíti  -ím dov., oboróžil (ȋ í) opremiti z orožjem: oborožiti borce; oborožiti se za napad; oborožiti se z mitraljezom, avtomatskim orožjem, puško; četa se je dobro oborožila; pren., ekspr. oborožiti študente s potrebnim znanjem; za to potovanje se je oborožil s fotografskim aparatom in filmsko kamero ∙ ekspr. oborožiti se od nog do glave, do zob zelo dobro oborožèn -êna -o 1. deležnik od oborožiti: oboroženi borci, stražarji; dobro oborožena četa; ladja je oborožena s protiletalskim orožjem; oboroženo spremstvo; biti oborožen s puško, raketnim orožjem; dela se je lotil oborožen s potrebnim znanjem 2. pri katerem se uporablja orožje: oborožen napad; oborožena akcija ♦ voj. oborožen spopad spopad oboroženih sil ene države z oboroženimi silami države, ki napade; oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ državne varnosti; oborožena vstaja ♪
  16.      obotávljati se  -am se nedov., tudi obotavljájte se; tudi obotavljála se (á) biti nesposoben, nezmožen za dokončno odločitev: fant se obotavlja; obotavljati se z odgovorom; obotavlja se iti k zdravniku; dolgo se je obotavljal, preden je vstopil; obotavlja se, kakor bi se česa bal / nikar se ne obotavljaj / nikamor ne bomo prišli, če se boste tako obotavljali tako počasi delali; pren., ekspr. poletje se letos nekaj obotavlja obotavljáje se: obotavljaje se odgovoriti; obotavljaje se je odšel iz sobe obotavljajóč se -a -e: obotavljajoč se je povedal svojo zgodbo; z obotavljajočimi se koraki je šla za njim; prisl.: obotavljajoče se reči ♪
  17.      obotavljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se (rad) obotavlja: obotavljiv človek / opisovanje junakovega obotavljivega vedenja / slišati je bilo obotavljivo trkanje obotavljívo prisl.: obotavljivo odgovoriti, sesti ∙ ekspr. obotavljivo je prihajal večerni hlad počasi ♪
  18.      obožávati  -am nedov. (ȃ) knjiž. oboževati: vsi ga obožavajo / obožavati glasbo obožávan -a -o: obožavana ženska ♪
  19.      oboževáti  -újem nedov. (á ȗ) nav. ekspr. 1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga: oboževati svoje dekle; očeta so vsi oboževali in spoštovali 2. poveličevati, častiti kot božanstvo: Rimljani so svoje cesarje oboževali / oboževati naravo 3. imeti zelo pozitiven odnos do česa: obožuje glasbo, knjige / obožuje sladkarije zelo rad jih je obožujóč -a -e: obožujoči prijatelji oboževán -a -o: naš oboževani profesor se je vrnil; oboževana ženska ♪
  20.      obrabljívost  -i ž (í) značilnost obrabljivega: obrabljivost črk; preizkusiti obrabljivost tkanine ♪
  21.      obračálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki obrača del telesa: obračalka glave, nadlakta, zrkla ♪
  22.      obráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
  23.      obračún  -a m (ȗ) 1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo: obračun je pokazal, da so dobro gospodarili; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun; letni, mesečni obračun ♦ ekon. obračun amortizacije; obračun stroškov računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve 2. nav. ekspr. obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega: pripravljati se na javen obračun; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti; evfem. med njima je prišlo do fizičnega obračuna pretepa; oborožen obračun med državami spopad, boj, vojna ● dati obračun o svojem delu kritično presoditi svoje delo; pisateljev obračun s hinavščino odklonilno izražen odnos, obsodba ♪
  24.      obračúnati  -am dov. (ȗ) 1. narediti obračun: dam ti tisoč dinarjev, bova že obračunala, ko bo delo končano / obračunati potne stroške 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno osebo: partizani so obračunali z belogardisti; obračunati z izdajalci, uporniki / brezobzirno, krvavo obračunati s kom; s sinom bo že doma obračunal ga bo kaznoval, natepel ● ekspr. obračunati z lastnimi napakami kritično razmišljati o njih z namenom ne jih več delati; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje obračúnan -a -o: stroški so obračunani ♪
  25.      obrád  -a m (ȃ) bot. visoka trava s črtalastimi listi in kratkopecljatimi klaski, Andropogon: navadni, zlatolasi obrad ♪

   11.751 11.776 11.801 11.826 11.851 11.876 11.901 11.926 11.951 11.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA