Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
SAN (1.001-1.025) 
- hrápav -a -o prid. (á) 1. ki ni gladek: hrapav les, papir; hrapava lupina, skorja; hrapava površina / hrapava koža; od dela ima hrapave roke 2. redko hripav, hreščeč: spregovoril je s hrapavim glasom / ekspr. pismo je napisano v hrapavem slogu v ne popolnoma oblikovanem hrápavo prisl.: hrapavo govoriti ♪
- hrastovína in hrástovina -e ž (í; á) 1. hrastov les: tesana, žagana hrastovina; pohištvo iz hrastovine 2. redko hrastov gozd: zašel je v hrastovini ♪
- hŕbet -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ǝ̏ ȁ) 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico / pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico // hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo 2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu
slike / knjiž., redko stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom / hrbet noža rezilu nasprotna stran // zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet 3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan 4. ekspr., redko izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte ● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr.
dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu ◊ anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; lingv. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom ♪
- hrbtenjáča -e ž (á) anat. osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu: poškodbe hrbtenjače / podaljšana hrbtenjača možgani na prehodu v hrbtenjačo ♪
- hŕček -čka m (ȓ) zool. poljski glodavec s pisanim, po trebuhu črnim kožuhom, Cricetus cricetus: hrčki si pod zemljo pripravljajo zalogo ◊ bot. pomladanski ali strupeni hrček strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra esculenta ♪
- hreščáti -ím nedov., hrêšči in hréšči; hréščal in hrêščal (á í) 1. dajati kratke, rezke glasove: suhe veje se lomijo in hreščijo; brezoseb. povsod je hreščalo in pokalo / ekspr. vrata so hreščala, ko jih je odpiral zelo škripala / stopali so previdno, da pesek ne bi hreščal pod nogami // dajati nečist, s šumi pomešan glas: harmonika, lajna hrešči; brezoseb. v radiu že spet hrešči 2. oglašati se s kratkimi, rezkimi glasovi: vrane hreščijo / ekspr. igral je na kitaro in zraven hreščal hreščeče, hreščavo pel hreščé: veja se je hrešče odlomila; kolesje stroja se je hrešče ustavilo hreščèč -éča -e: hreščeč glas; hreščeča harmonika; hreščeče stopinje na pesku; prisl.: hreščeče peti, se zasmejati ♪
- hrôšč hrôšča m (ȍ ó) 1. žuželka s trdimi sprednjimi krili in grizalom: hrošči letajo, lezejo; pisani hrošči; ličinka hrošča ♦ zool. koloradski hrošč z rumenimi in črnimi progami na sprednjih krilih, katerega ličinke uničujejo krompirjevo listje, Leptinotarsa decemlineata; rjavi ali majski hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris 2. žarg. tip osebnega avtomobila znamke Volkswagen: kupil si je hrošča ♪
- hruméti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: množica v dvorani je hrumela; v tovarnah hrumijo stroji / v gorah je hrumela nevihta // ekspr. hrumeč se hitro premikati: gledal je tanke, ki so hrumeli po dolini / hudournik hrumi v soteski; pren. Turki so hrumeli po deželi 2. ekspr. razvneto, ogorčeno govoriti: velikokrat se spozabi in začne hrumeti; na vsakem zborovanju je hrumel proti reformam / zmeraj hrumi na svoje ljudi kriči, vpije hrumé zastar.: voz je hrume oddrdral po kamniti poti hrumèč -éča -e: vlak je hrumeč zapeljal na postajo; hrumeč plaz, slap; hrumeča množica ♪
- hrúp -a m (ȗ) 1. močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora: bil je tak hrup, da še samega sebe nisi slišal; iz gostilne se je razlegal hrup; delati hrup; oglušujoč, ekspr. peklenski hrup; hrup motorjev; hrup na cesti; v tovarni je veliko hrupa / praznovali so s hrupom glasno, hrupno / ekspr. ženske so zagnale strašanski hrup so začele kričati; pren., ekspr. v samostanu ga ni motil posvetni hrup 2. ekspr. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje: skušajte to urediti brez hrupa; njegove pesmi so povzročile veliko hrupa ● ekspr. bojni hrup boj, vojna; ekspr. bilo je mnogo hrupa za (prazen) nič mnogo nepotrebnega razburjanja ♪
- hrupéti -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; hrumeti: ljudje in stroji hrupijo v mestu / vihar hrupi // ekspr. hrumeč se hitro premikati: avto hrupi navkreber ● knjiž., ekspr. samo on je kriv naše nesreče, je hrupel razvneto, ogorčeno govoril hrupèč -éča -e: hrupeč in tuleč so se oddaljevali; hrupeča množica ♪
- hrúšč -a m (ȗ) nav. ekspr. močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora: hrušč narašča; delati hrušč; drevo se je z velikim hruščem podrlo; peklenski, strahovit hrušč / orkester je zagnal svoj hrušč in trušč ∙ ekspr. zaradi dogodka so zagnali velik hrušč in trušč zelo so se razburili ♪
- hruščáti -ím nedov. (á í) ekspr. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: nevihta hrušči / ranjeni medved je hruščal po gozdu ♪
- húbar -ja m (ȗ) 1. kdor ima hubo: hubarji so pasli živino na skupnih pašnikih 2. nekdaj najemni delavec na gozdnem posestvu: socialno vprašanje hubarjev in viničarjev ♪
- húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda
novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec ● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati ◊ čeb. huda gniloba hudó 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo;
hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico ● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je
povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim ♪
- hujšálo -a s (á) redko sredstvo za hujšanje ♪
- humanízem -zma m (ȋ) 1. kulturno in umetnostno gibanje v renesansi, ki je poudarjalo pomen človeka, njegovega življenja: doba humanizma in renesanse 2. nazor, ki temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za človeka: v teh besedah se razodeva globok humanizem / socialistični humanizem ♪
- huzár -ja m (ā) nekdaj vojak konjeniške enote v značilni pisani uniformi: na čelu konjenice so bili huzarji ∙ slabš. Bachovi huzarji v stari Avstriji uradniki kot uresničevalci absolutističnih, centralističnih načel ministra Bacha ♪
- hvála -e ž (á) 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo; to je povedal v njegovo hvalo; prazna, zaslužena hvala; hvale je bil vesel; hvale vredna odločitev; željen je časti in hvale; star. dajati hvalo hvaliti 2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto; za svoj trud ne pričakuje hvale; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo 3. v medmetni rabi izraža a) hvaležnost: hvala! hvala, tovariš! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!«; »Dober tek!« »Hvala, enako!« b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne
kadim ● ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala — cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno ♪
- hvalísati -am nedov. (ȋ) pretirano, navadno neupravičeno hvaliti: kramarji so vabili in hvalisali svoje blago / slabš. hvalisa se, da je prepotoval že pol sveta hvali se hvalisajóč -a -e: časopis je objavil hvalisajočo oceno hvalísan -a -o: hvalisana kulturnost našega ljudstva ♪
- ì in i vez. (ȉ) zastar. in, pa: vse dni i vse noči // star., v zvezi i - i tako — kakor: smrt mu prihrani i žalost i ponižanje / ta literatura je vključevala i renesančne i klasične i romantične elemente ♪
- idealíst -a m (ȋ) 1. kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih: sanje pesnika idealista; na življenje gleda z očmi idealista; optimist in idealist / ekspr. bil je nepoboljšljiv idealist 2. pristaš idealizma: pobijati trditve idealistov ♪
- idealitéta -e ž (ẹ̑) 1. filoz. kar je, obstaja kot ideja, predstava: odmik iz realnosti k idealiteti; idealiteta in realiteta 2. knjiž. določena ideja, predstava kot vrednota v zavesti osebka: pri tem pesniku se pojavlja idealiteta v oblikah zastrtega hrepenenja, sanj; idealiteta in negativiteta / abstraktna idealiteta ♪
- idéntičen -čna -o prid. (ẹ́) 1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema z drugim, ne razlikuje od drugega; istoveten, enak: gre za identične pojave, pojme; številne podobnosti so sorodne, včasih celo identične; imata skoraj identično stališče o tem vprašanju; imeti kaj za identično / identična barvna kombinacija // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši: splošna metoda znanstvenega dela je identična s splošno sociologijo / s takšnimi trditvami postaja identičen s svojimi kritiki / ta tekst je identičen s tem 2. isti: šlo je za identično osebo ◊ geom. identični tvorbi tvorbi, ki imata enako obliko in velikost; mat. identična enačba enačba brez neznanke ♪
- idéntičnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost identičnega; istovetnost, enakost: identičnost pogledov na vsa važnejša vprašanja; identičnost pojmov / ugotoviti identičnost glavne osebe romana z avtorjem ♦ jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki ♪
- identifikacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na identifikacijo: identifikacijski proces / zastavil mu je nekaj identifikacijskih vprašanj ♪
876 901 926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 
