Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

SAM (5.428-5.452)


  1.      tórej  prisl. (ọ̑) 1. izraža vzročno-sklepalno razmerje: zmagali so v svoji skupini in bodo torej igrali v finalu; vse je negotovo, kako naj torej komu zaupamo; nismo jim pomagali. Vsega smo torej sami krivi 2. izraža navezovanje na prej povedano: kaj torej še hočeš; pazi torej, premisli vsak pogled in vsak gib; hočeš torej reči, da vse to ni res; ti si torej drugačnega mnenja / torej prav, bom pa povedal 3. ekspr. izraža začudenje, nejevoljo, nestrpnost, zavrnitev: torej povej, kaj misliš; taka je torej ta stvar; no torej, poberi se že; tako torej, mi te čakamo, tebe pa ni 4. v medmetni rabi izraža spodbudo, poziv: torej, le pojdi; torej, kaj si prinesla; torej, kako si se odločil / Torej? je vprašal ♪
  2.      tórej  vez. (ọ̑) 1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: pozni smo, torej gremo čimprej dalje; ni upoštevala opozoril, torej si je sama povzročila težave; zdaj je lepa priložnost, torej začnite; trideset steklenic bo dovolj. Torej jih vzemi toliko / mislim, torej sem 2. z oslabljenim pomenom za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: zvečer pridite, torej vsi trije; predstava bo prvega, torej v nedeljo to je ♪
  3.      tórzo  -a m (ọ̑) 1. um. nepopolno ohranjen ali nedokončan kip, navadno brez glave in udov: torzi antičnih boginj / kip se je ohranil samo kot torzo 2. knjiž. nedokončano delo, stvar sploh: knjiga je ostala torzo; drama daje vtis torza ♪
  4.      továriš  -a m (ȃ) 1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem // oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš // oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš 2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: miličniku se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner / ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone // oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši // oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči 3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let 4. naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra // pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši 5. žarg., šol. učitelj, profesor: tovariš je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino ● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika ♪
  5.      tovariševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti v tovariških, prijateljskih odnosih: po končani šoli sta nehala tovariševati; več let sta tovariševala / veliko je tovariševal s sošolcem se tovariško družil 2. biti s kom, da ni sam: tovariševal mu je med čakanjem; ekspr. bolniku je tovariševala knjiga ∙ ekspr. lakoti je tovariševala bolezen spremljala jo je ♪
  6.      tovarišíja  -e ž (ȋ) skupnost med seboj povezanih ljudi s skupnim ciljem: ob delu so postali prijetna tovarišija; nerad se je ločil od tovarišije v tovarni; gimnazijska tovarišija je razpadla // skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; družba: prihajal je sam z manjšo tovarišijo / otrokova šolska tovarišija šolski tovariši // prisotnost koga zlasti zaradi zabave: izogibal se je njegove tovarišije ♪
  7.      továrniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tovarno: tovarniški delavec; tovarniško vodstvo / tovarniški avtobus; tovarniško glasilo / tovarniški izdelki; tovarniško blago / tovarniški dimnik; tovarniška lopa; tovarniška sirena / tovarniški dim; tovarniške odplake / tovarniška cena cena, po kateri tovarna prodaja blago kupcu; tovarniška napaka napaka, nastala pri izdelavi, proizvodnji; tovarniška številka evidenčna številka, s katero tovarna označi posamezni izdelek továrniško prisl.: tovarniško izdelani cementni kvadri; tovarniško vložene gobe ∙ tovarniško nov avtomobil popolnoma, čisto nov ♪
  8.      tovórnica  -e ž (ọ̑) redko 1. tovorna žival: mula je dobra tovornica 2. tovorna ladja: prazna tovornica / ladja tovornica ◊ navt. jeklena vrv nakladalne naprave za dviganje tovora; žel. listina, v katero so vpisani tovorni listi tovora v posameznem vagonu ♪
  9.      tózd  -a m (ọ̑) kratica, do 1989 temeljna organizacija združenega dela: ukiniti, ustanoviti tozde; samoupravljanje v tozdih ♪
  10.      tóžen 1 -žna -o prid., tóžnejši (ọ́ ọ̄) star. 1. otožen, žalosten: tožna zapuščena mati / tožen izraz, pogled / tožen spomin 2. žalosten, težek: tožna usoda / tožno življenje / tožni časi tóžno prisl.: tožno klicati; tožno lepa pesem / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku tožno mu je bilo živeti samemu ♪
  11.      tožílnik  -a m (ȋ) lingv. četrti sklon: postaviti samostalnik v tožilnik; značilnosti tožilnika pri samostalnikih moškega spola ♪
  12.      tožílstvo  -a s (ȋ) 1. jur. organ za pregon storilcev kaznivih dejanj: sedež tožilstva / javno tožilstvo samostojen državni organ za pregon storilcev kaznivih dejanj; vojaško tožilstvo organ za pregon storilcev kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti vojaških sodišč 2. poslopje tega organa: trg pred tožilstvom ♪
  13.      tožíti  in tóžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje tožíti se in tóžiti se 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom ♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom ♦ jur. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba ♪
  14.      tožljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki rad toži, zatoži: tožljiv sošolec; tožljiva ženska 2. knjiž. za katerega se lahko toži: tožljivi izrazi; tožljivo žaljenje koga 3. star. otožen, žalosten: zmeraj je sam, zmeraj tožljiv ● star. od zaspanosti tožljiv otrok cmerav ♪
  15.      tožník  -a m (í) 1. kdor koga toži, obtožuje: odgovarjati tožnikom; iz tožnika je postal obtoženec 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: tožnik izgubi tožbo; ime tožnika; tožnik in toženec ● brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik ♪
  16.      trabánt  -a m (ā á) 1. astr. nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta; satelit: Jupitrovi trabanti 2. knjiž. stalen spremljevalec: prišla je dama s svojimi trabanti; zvesti trabanti // somišljenik, privrženec: tako hočejo on in njegovi trabanti; poslušni trabanti 3. publ. formalno samostojna država, vlada, politično, gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi: razvite države in njihovi trabanti 4. nekdaj telesni stražar pomembne osebe: doža sta spremljala dva trabanta; kraljev sprevod s trabanti 5. tip osebnega avtomobila vzhodnonemške tovarne iz Zwickaua: trabant in wartburg ♪
  17.      tradícijski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na tradicijo: tradicijski duhovni svet; tradicijski vplivi / narediti kaj iz tradicijskega čuta ◊ jur. tradicijska listina listina, katere izročitev drugemu velja kot izročitev stvari same ♪
  18.      trágičen  -čna -o prid. (á) 1. značilen za tragedijo: tragičen konflikt; zgodba ima tragičen konec / tragični junak ♦ lit. tragična krivda krivda zaradi nehote povzročene nesreče, katastrofe 2. ki zaradi hudega trpljenja, težav vzbuja sočutje, žalost: tragična usoda naroda; tragična zgodba; njegovo življenje je tragično / tragičen prizor // ekspr. zelo neugoden, slab: živeti v tragičnih razmerah; stvar ni tako tragična, vse bo še dobro 3. ki ima hude posledice: med njima je prišlo do tragičnega spopada; tragična napaka, zmota; tragična nesreča / tragične strasti 4. ki je posledica nesreče, neobvladljivih okoliščin: tragična izguba sina; umreti tragične smrti / tragičen konec ekspedicije trágično prisl.: tragično umreti; vse jemljete preveč tragično / ekspr., v povedni rabi ni tragično, če malo zamudite; sam.: v tem ni nič tragičnega ♪
  19.      trájen  -jna -o prid., trájnejši (ā) 1. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: dobiti kaj v trajno last; trajna opustitev železniške proge; trajna skupnost ljudi; knjiga trajne vrednosti / trajna rešitev problema dokončna; trajna naselitev stalna // ki traja, obstaja brez prekinitve, prekinitev: trajna obremenitev; trajna potreba po zraku / ob trajnejšem vetru se rastlina izsuši 2. ki zaradi svojih lastnosti lahko obstaja, se uporablja dalj časa: zidati hiše iz trajnejših materialov; postaviti trajne objekte / taka ljubezen ni trajna; dati dijaku trajnejše znanje // ki se ne da odpraviti: trajne posledice; trajne poškodbe ● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; publ. s tem delom si je postavil trajen spomenik zaradi pomembnosti tega dela ne bo pozabljen; v osmrtnicah ohranili ga bomo v trajnem spominu ne bomo pozabili nanj ◊ bot. trajna rastlina trajnica; fin. trajni nalog pismeno naročilo komu za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z naročnikovega računa; fiz. trajni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajna deformacija deformacija, ki traja tudi po prenehanju delovanja sile, ki jo je povzročila; friz. trajna ondulacija ondulacija, po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti; gastr. trajna klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane daljši čas užitna, dobra; geogr. trajna snežišča; jur. trajna izguba pravic; lingv. trajni glagol nedovršni glagol, ki izraža nepretrgano trajajoče dejanje trájno prisl.: trajno ohraniti v spominu; trajno žareča peč trájni -a -o sam.: dati komu kaj trajnega; na svetu ni nič trajnega ♪
  20.      trák  -ú in -a, mn. trakóvi stil. tráki (ȃ) 1. dolg, ozek in tanek kos blaga, gume, kovine: odvijati trak; prišiti trak; razrezati trak na več delov; navezati na trak; prevezati s trakom; gumiran, papirnat, svilen trak; okrasni, pisani trakovi; trak in vrvica / čez oko nosi črn trak; lepilni, samolepilni trak; merilni trak; nosilni trak za nošenje, prenašanje česa; reditelji z rdečim, rumenim trakom na rokavu; ščitni trak ki ščiti robove hlač, kril; klobuk s širokim (zunanjim) trakom na zunanjem stiku krajcev in štule; tesnilni trak; žalni trak ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja / posneti na filmski, magnetofonski trak; trak za pisalni stroj / trgati v trakovih v dolgih in tankih kosih 2. tak kos, napeljan okrog valjev, za strojno prenašanje česa: pognati, ustaviti trak / brezkončni ali neskončni trak s spojenima koncema // navadno s prilastkom transportna naprava z brezkončnim trakom: premestiti nakladalni, transportni trak // v zvezi tekoči trak naprava, ki pomika predmet od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: s tekočega traku bo prišlo vsak dan deset avtomobilov; delati pri tekočem traku; izdelki s tekočega traku / avtomatski tekoči trak pri katerem delajo avtomati 3. navadno v zvezi tekoči trak delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: organizirati, uvesti tekoči trak 4. nav. ekspr. kar je podobno traku: srebrni trak v dolini je reka / z oslabljenim pomenom beli trak ceste / rumeni trakovi tigrove kože proge, pasovi; slepeča trakova avtomobilskih žarometov žarka; snopa ● publ. po slavnostnem govoru je predsednik občine prerezal trak s tem dejanjem je simbolično odprl kaj; ekspr. težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku hitro druga za drugo; ekspr. v glavi se mu je začel odvijati trak spominov vrsta med seboj povezanih spominov ◊ agr. žveplov trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; elektr. izolirni trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; les. strženovi trakovi ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; mat. številski trak številska premica; med. drenažni trak; metal. trak zelo dolg, ploščat valjan izdelek; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; obrt. kapitalni trak okrasni trak iz barvnega blaga na obeh koncih hrbta pri vezani knjigi; trak za hladno, vroče spajanje umetnih mas; ptt telegrafski trak na katerega telegrafski aparat zapisuje sprejete znake; rad. uvodni trak začetni del magnetofonskega traku brez magnetne plasti in zapisa za namestitev traku v magnetofonu; šport. ciljni trak razpet na cilju prečno na tekmovalno stezo; um. napisni trak z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih; zal. bralni trak uvezan trak za zaznamovanje strani; zool. plavutni trak hrustančasti ali koščeni oporni del plavuti; žel. tirni trak druga za drugo položene in na prage pritrjene tirnice ♪
  21.      trakúlja  -e ž (ú) členast zajedavec, ki odrasel živi v črevesu človeka ali živali: dobiti, imeti, odpraviti trakuljo ♦ zool. ozka trakulja v človeškem črevesu živeč zajedavec, katerega ličinka se razvije v prašičih, Taenia solium; pasja trakulja v pasjem črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki, Echinococcus granulosus; široka trakulja v človeškem črevesu živeč zajedavec, katerega ličinka se razvije v rakih samookih in sladkovodnih ribah, Dibothriocephalus latus ♪
  22.      trálala  medm. (ȃ) izraža veselje, razigranost: tralala, tralala, so se veselili otroci / tralala hopsasa; sam.: zamenjati besedilo pesmi s tralala ♪
  23.      transcendentálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. knjiž. ki presega naravno, zemeljsko; nadnaraven, nadzemeljski: iskati tolažbe v transcendentalnih upih; vera v nesmrtnost duše in transcendentalne sile 2. filoz., po Kantu nanašajoč se na pogoje spoznavanja, neodvisne od izkustva: logika in matematika sta transcendentalni znanosti / transcendentalna metoda; transcendentalna zavest / transcendentalna filozofija // ki je pred izkustvom in ga omogoča: človekova možnost govorjenja je transcendentalna; transcendentalno spoznanje / človekov transcendentalni svet 3. knjiž. nedoumljiv, nespoznaven: umetniško delo transcendentalne globine; transcendentalno bivanje človeka // od stvarnega, čutno zaznavnega zelo oddaljen: realistična in transcendentalna podoba življenja / transcendentalno omalovaževanje družbenih vprašanj; sam.: nasprotje med stvarnim in transcendentalnim ♪
  24.      transcendénten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. 1. ki presega izkustvo, zavest; presežen, nadizkustven: transcendentna predmetnost, resničnost 2. ki presega naravno, zemeljsko; nadnaraven, nadzemeljski: bog je transcendenten; transcendenten in imanenten / po veri je človekov smisel transcendenten 3. navadno z dajalnikom ki obstaja zunaj zavesti, zunaj osebka: vsak osebek, predmet je drugemu osebku transcendenten / to vprašanje je stroki transcendentno presega področje stroke ◊ mat. transcendentna funkcija funkcija, katere enačba ni algebrajska; transcendentno število število, ki ni rešitev algebrajske enačbe s celoštevilskimi koeficienti; sam.: razmišljanje o transcendentnem ♪
  25.      transcendíranje  -a s (ȋ) glagolnik od transcendirati: transcendiranje razuma / transcendiranje sebe / transcendiranje posameznega v skupno ♪

   5.303 5.328 5.353 5.378 5.403 5.428 5.453 5.478 5.503 5.528  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA