Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (89.814-89.838) 
- žvekálnik -a [tudi u̯n] m (ȃ) zool. prebavni organ navadno s hitinasto prevleko, v katerem se hrana drobi: žvekalnik kot del prebavnega sistema pri rakih ♪
- žvekánje -a s (ȃ) glagolnik od žvekati: žvekanje utrjuje zobovje ♪
- žvekáti -ám nedov. (á ȃ) 1. redko žvečiti: žvekal je skorjico kruha / žvekati tobak / žvekati slamico gristi, grizljati 2. nar. cmokati, čofotati: voda mu je žvekala v čevljih; razmočena zemlja je žvekala pod nogami žvekajóč -a -e: žvekajoča zemlja ♪
- žvènk žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é) 1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela // žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev 2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka ● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto ♪
- žvènk medm. (ȅ) posnema oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: žvenk, je zažvenketala razbita šipa ♪
- žvénkati -am in žvênkati -am in žvenkáti -ám nedov. (ẹ̑; ȇ; á ȃ) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe žvenkajo ob sunkih vetra / ekspr. drobiž je žvenkal v skrinjico žvenketaje padal ♪
- žvénkelj -klja m (ẹ́) nar. kembelj: zaslišati udarce žvenklja ♪
- žvenkèt -éta m (ȅ ẹ́) oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarec se je z žvenketom razbil; žvenket razbitega stekla // žvenketanje: iz sobe se je slišal žvenket kozarcev in pribora; v noč se je razlegal žvenket orožja in topot konj ♪
- žvenketánje -a s (ȃ) glagolnik od žvenketati: poslušati žvenketanje kovancev, kozarcev ♪
- žvenketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose so žvenketale; prazne steklenice so ob tresljajih žvenketale; streljali so, da so žvenketale šipe v oknih / koščki ledu so žvenketali po skalah žvenketajoč padali // povzročati ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: nestrpno je žvenketal z avtomobilskimi ključi; žvenketali so s kozarci in si nazdravljali ● ekspr. vedo, kje je treba žvenketati z denarjem kazati svojo premožnost; ekspr. žvenketati z orožjem groziti z vojno žvenketáje: kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo žvenketajóč -a -e: kovanci so žvenketajoč padli na tla; roko je imela polno žvenketajočih zapestnic ♪
- žvenkljánje -a s (ȃ) glagolnik od žvenkljati: slišali so žvenkljanje orožja / žvenkljanje kravjih zvoncev zvončkljanje ∙ ekspr. žvenkljanje z besedami izbrano, a vsebinsko prazno govorjenje ♪
- žvenkljáti -ám nedov. (á ȃ) narahlo žvenketati: drobiž mu je pri hoji žvenkljal v žepu / kraguljčki so veselo žvenkljali zvončkljali žvenkljajóč -a -e: žvenkljajoči kovanci ♪
- žvénkniti -em in žvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so žvenknile zaradi sunka // povzročiti oster, višji glas zlasti z udarcem, trkom s čim: žvenknil je z ostrogami / ekspr. žvenknila sta s kozarci trčila ♪
- žveplálnica -e [tudi u̯n] ž (ȃ) agr. prostor za žveplanje: žveplalnica za hmelj ♪
- žveplálnik -a [tudi u̯n] m (ȃ) agr. priprava ali stroj za prašenje vinske trte z žveplom v prahu: uporabljati žveplalnik / motorni, ročni žveplalnik ♪
- žveplánje -a s (ȃ) glagolnik od žveplati: žveplanje trt; škropljenje in žveplanje / žveplanje sodov / žveplanje vina ♪
- žvepláti -ám nedov. (á ȃ) agr. 1. škropiti, posipavati s sredstvi, ki vsebujejo žveplo: žveplati vinsko trto; žveplati proti pepelasti plesni 2. razkuževati z žveplovim dimom: žveplati klet, sode / žveplati fige, slive; žveplati hmelj, tobak 3. navadno v zvezi žveplati vino z dodajanjem spojin štirivalentnega žvepla delati, da je vino obstojno in ohrani sortne značilnosti: žveplati bela vina žveplán -a -o: žveplani sodi; vino je preveč žveplano ♪
- žvêplec -a [lǝc] m (ē) kem., v zvezi ogljikov žveplec spojina ogljika in žvepla; ogljikov sulfid: razkužiti z ogljikovim žveplecem ♪
- žveplén -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na žveplo: žvepleni prah; žveplene pare / žvepleno škropivo / žveplene toplice / žvepleni dež dež z žveplenimi snovmi / žveplena barva živo rumena barva ♦ farm. žvepleni puder puder, ki vsebuje žveplov cvet in se uporablja pri kožnih izpuščajih; žvepleno milo milo, ki vsebuje žveplo v prahu in se uporablja pri kožnih boleznih; kem. žvepleni cvet s sublimacijo dobljeno žveplo v prahu; žveplena kislina žveplova kislina; min. žvepleni cvet žveplov cvet žvepléno prisl.: bluza žvepleno rumene barve ♪
- žvepleníca -e ž (í) star. 1. voda, ki vsebuje žveplov vodik: kopati se v žveplenici // izvir take vode: ob žveplenicah se je razvilo zdravilišče 2. žveplenka: z žveplenico si prižigati cigareto ♪
- žveplenjáča -e ž (á) bot., v zvezi navadna žveplenjača strupena goba z žvepleno rumenim klobukom in dolgim rumenim betom, Hypholoma fasciculare ♪
- žveplénka -e ž (ẹ́) 1. nekdaj vžigalica, ki ima v vnetljivi glavici žveplo: krošnjar je prodajal trakove, šivanke in žveplenke 2. pog. vžigalica sploh: škatlica žveplenk ♪
- žveplíti -ím nedov. (ȋ í) agr. žveplati: žvepliti trto / žvepliti klet, sode ♪
- žvêplo -a s (é) krhka nekovina živo rumene barve, ki gori z modrim plamenom: pridobivanje žvepla; vonj po gorečem žveplu / žveplo v prahu ∙ ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami ♦ min. amorfno, kristalno žveplo; samorodno žveplo ♪
- žvêplov -a -o prid. (é) nanašajoč se na žveplo: žveplov prah; žveplove pare / žveplove spojine ♦ agr. žveplov trak trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; kem. žveplov dioksid brezbarven plin z ostrim vonjem, ki nastaja pri gorenju žvepla na zraku; žveplova kislina brezbarvna oljnata tekočina, ki je osnovna surovina v kemični industriji; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic ♪
89.614 89.639 89.664 89.689 89.714 89.739 89.764 89.789 89.814 89.839 
