Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (89.164-89.188)


  1.      zvráčanje  -a s (ā) glagolnik od zvračati: naprava za zvračanje kotla / zvračanje nog navzven ali navznoter / zvračanje krivde na druge ♪
  2.      zvráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: razgrajači so zvračali kipe s podstavkov; veter je zvračal cvetlične lončke prevračal // z določenimi gibi povzročati, da kdo pade: drugega za drugim so zvračali v sneg / zvračali so jih na tla / neukročeni konj je zvračal jahače s sebe 2. s spremembo lege, položaja posode delati, da pride vsebina iz nje, na kaj: zvračati sladice na pladnje; premog je nosil do vozička in ga zvračal vanj / ekspr. zvračal je kozarček za kozarčkom pil ∙ pog., ekspr. rad ga zvrača pije (alkoholne pijače) 3. spravljati iz navadne, pokončne lege, položaja: zapeljivo je zvračala glavo / pri hoji zvrača stopala navzven / plug je zvračal brazde na levo obračal 4. v zvezi z na delati, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvračati krivdo, odgovornost na druge / omedlevico zvrača na svoje živce 5. star. sprevračati: pohvalo je zvračal v kritiko / zvračati besede zvráčati se prihajati iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: otroci so se zvračali v sneg / stoletne smreke so se zvračale na tla ♪
  3.      zvráčiti  -im dov. (á ȃ) star. ozdraviti: zvračiti bolnika / zvračiti hudo rano zvráčiti se ozdraveti: počasi se je zvračil ♪
  4.      zvratí  -í ž mn. (ȋ ȋ) nar. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: obračati živino na zvrateh ♪
  5.      zvréči  zvŕžem dov., zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) star. 1. dati skupaj, zbrati: zvrgli bomo in vam vrnili; zvreči za sodček piva 2. v zvezi z na narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega; zvrniti: zvreči krivdo na druge; nejasnosti v besedilu so zvrgli na zapisovalca ● star. zvrgli so ji vzdevek živa svetnica dali, vzdeli; star. otrok se je zvrgel po očetu ima njegove lastnosti; prim. izvreči ♪
  6.      zvŕha  prisl. (ȓ) zgoraj, na vrhu: zvrha je prst, v globini so pa skale; pren. ta materializem je materializem le zvrha ● gledati na ljudi zvrha zviška; vsega ima zvrha zvrhoma; prim. vrh ♪
  7.      zvŕhan  -a -o prid. (r̄) poln bolj kot do vrha, roba: na mizi je stal zvrhan pehar jabolk; prinesla je zvrhano skledo štrukljev / nameriti zvrhan liter moke; zvrhan mernik pšenice; dati česa zvrhano mero / zvrhan voz smrekovih hlodov visoko naložen // ekspr. poln do vrha, roba: zvrhan kozarec, vrč vina ● ekspr. prinesel je zvrhan koš novic zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran zvŕhano prisl.: zvrhano naliti; zvrhano poln jerbas ♪
  8.      zvŕhati  -am dov. (r̄ ȓ) knjiž. napolniti bolj kot do vrha, roba: zvrhati mernik, pehar // ekspr. do vrha, roba napolniti: zvrhati kozarce ♪
  9.      zvŕhnji  -a -e prid. (ȓ) star. 1. vrhnji: zvrhnje oblačilo 2. zgornji: iti po zvrhnji poti ♪
  10.      zvŕhoma  prisl. (ȓ) star. zvrhano: zvrhoma nasuti; zvrhoma polna košara / zvrhoma naliti kozarce ♪
  11.      zvrhovátiti  -im dov. (á ȃ) star. zložiti, nakopičiti: zvrhovatiti suhe veje; zvrhovatiti kamenje na kup ♪
  12.      zvrníti  in zvŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: zvrniti kip s podstavka; zvrniti posodo; burja je zvrnila voz prevrnila // z določenimi gibi povzročiti, da kdo pade: zgrabil ga je in zvrnil; zvrnili so ga v sneg / zvrnil ga je na tla / konj je zvrnil jezdeca s sebe 2. s spremembo lege, položaja posode narediti, da pride vsebina iz nje, na kaj: ohlajen narastek zvrnemo na krožnik; zvrniti tovor / ekspr. zvrniti kozarec vina izpiti 3. spraviti iz navadne, pokončne lege, položaja: ljubko je zvrnila glavo; zvrniti nazaj, vznak / pog. zvrnila si je nogo izvinila 4. v zvezi z na narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvrniti krivdo, odgovornost na druge; vse je zvrnila nanj ● ekspr. zvrniti čašo, kozarček izpiti brez oddiha; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti zvrníti se in zvŕniti se priti iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: spodrsnilo mu je, pa se je zvrnil; zvrniti se na posteljo, v travo; zvrnil se je po tleh kot snop zvŕnjen -a -o: ob cesti leži zvrnjen voz; na pladenj zvrnjena potica ♪
  13.      zvrtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati vrteti: zvrteti vse vrtavke // pog. prenehati predvajati: zvrteti film, gramofonsko ploščo 2. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi obdelati kaj: zvrteti lončarsko glino ● ekspr. zna zvrteti vsakega moškega podrediti svoji volji; ekspr. zvrteti komu glavo narediti, povzročiti, da postane nekritičen, nerazsoden zvrtéti se 1. prenehati se vrteti: boben, kolo se zvrti 2. ekspr., z dajalnikom dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: svet se mu je zvrtel pred očmi; brezoseb.: zaradi višine se ji je zvrtelo; zvrtelo se mu je in se je zgrudil / brezoseb. zvrtelo se mu je v glavi ♪
  14.      zvrtínčiti  -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti, da se kaj premakne v spiralastih zavojih: veter zvrtinči listje, prah na cesti / ekspr. vihar zvrtinči gozd // s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način spraviti kam: sunek vetra zvrtinči uvelo listje v jezero / valovi zvrtinčijo blato z dna 2. povzročiti vrtince v čem: zvrtinčiti vodno gladino, zrak; pren. zvrtinčiti čustva, misli zvrtínčiti se 1. premakniti se v spiralastih zavojih: od časa do časa se snežinke zvrtinčijo / za ladjo se voda zvrtinči // s prislovnim določilom premikajoč se na tak način priti: ogenj se zvrtinči proti ostrešju; dim se zvrtinči nad polje 2. narediti vrtince: potok se ob skalah zvrtinči; voda se je nenadoma zvrtinčila in potegnila čoln vase; pren. misli se mu zvrtinčijo 3. ekspr. silovito se premakniti v obliki vrtinca, vrtincev: množica se vznemiri in zvrtinči; ob kriku se vse zvrtinči ● ekspr. zvrtinčiti se v glavi silovito se zvrteti zvrtínčen -a -o: zvrtinčena voda ♪
  15.      zvrtogláviti  -im dov. (á ȃ) knjiž. 1. povzročiti, da je kdo vrtoglav: vožnja z avtobusom ga je zvrtoglavila; višina jo hitro zvrtoglavi 2. s prislovnim določilom zaradi vrtoglavice pasti: zvrtoglaviti z mostu v reko; zvrtoglaviti v prepad 3. povzročiti, da je kdo zmeden: tak dogodek ljudi zvrtoglavi / zvrtoglaviti dekle ♪
  16.      zvrvráti  -ám dov. (á ȃ) knjiž. vrvrajoč priteči: izpod skale je zvrvral studenček / kri je zvrvrala iz rane ♪
  17.      zvulgarizírati  -am dov. (ȋ) 1. narediti kaj vulgarno: zvulgarizirati izražanje 2. prikazati kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: predavatelj je marksizem zvulgariziral ♪
  18.      zz  [ź] medm. posnema visok glas pri brenčanju ali sikanju: osa mu obletava glavo: zz, zz / zzzzz, je zabrnela žaga ♪
  19.      ž  [žé in žǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, ž žéja tudi ž-ja (ẹ̄; ǝ̏) zadnja črka slovenske abecede: napisati ž; veliki Ž // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ž je šumevec ● ekspr. od a do ž od začetka do konca, vse ◊ lingv. ž kot kratica samostalnik ženskega spola ♪
  20.      žába  -e ž (á) 1. manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami: žabe kvakajo, regljajo; žaba skoči v mlako; samec žabe; piti kot žaba zelo dosti, pogosto; žabe in krastače / pog. jesti žabe žabje krake // samica te živali: žaba in žabji samec 2. pog. smetnjak v obliki velike zevajoče žabe: prazniti žabe; odvreči smeti v žabo 3. v zvezi človek žaba potapljač zlasti v preprostejši potapljaški opremi: ljudje žabe so raziskovali potopljeno ladjo 4. slabš. človek manjše rasti: zanič sem, če me vsaka žaba užene / kot psovka žaba domišljava 5. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žaba že spi / kot nagovor samo igral bi se, žaba mala 6. pog. tip osebnega avtomobila znamke Citroën: sesti v žabo; odpeljati se z žabo 7. mn. otroško enodelno pleteno oblačilo iz hlačk in nogavic: obleči otroku žabe // pog. ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; hlačne nogavice: obleči žabe; volnene žabe; žabe iz umetnih vlaken / ženske žabe ● nizko ne pij toliko, žaba pijanec; plavati žabo plavati leže na prsni strani, delajoč somerne gibe z rokami in nogami; nar. vzhodnoštajersko spražiti žabe od slanine odrezano meso; žarg., teh. urejati pločnik z žabo s strojem za nabijanje, zbijanje tal, podlage; ekspr. pijan je, da bi žabo vikal zelo; zastar. krastava žaba krastača; gledati koga kot žaba jajce zaverovano; začudeno; napihuje se kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; toliko mu je mar kakor žabi za lešnik prav nič; majhna žaba daleč skoči majhen človek zmore veliko ◊ lingv. žaba med črkarsko pravdo posmehljivo ime za črko č v metelčici; zool. barska žaba srednje velika rjava žaba z večjo grbico na manjšem prstu noge, Rana arvalis; zelena žaba z zelenim hrbtom in črno rjavimi lisami, Rana esculenta ♪
  21.      žábar  -ja m (ȃ) 1. kdor lovi ali prodaja žabe: žabarji gredo na lov 2. slabš. prebivalec področja z žabami: barjanski žabarji 3. žarg. človek žaba: skafandristi in žabarji ● slabš. žabarji pesnika ne razumejo omejeni, ozki ljudje ♪
  22.      žabaríja  -e ž (ȋ) lovljenje žab: ukvarjati se z žabarijo ♪
  23.      žábarka  -e ž (ȃ) bot. vodna rastlina s suličastimi listi in belimi ali rožnatimi cveti v kobulih, Baldellia ♪
  24.      žábec  -bca m (ȃ) ekspr. 1. žabji samec: žaba in žabec 2. človek žaba: poslati žabce v akcijo ♪
  25.      žábica  -e ž (á) 1. manjšalnica od žaba: mlada žabica; regljanje žabic / obleči otroku žabice / plavati žabico // igrača v obliki te živali: otrok se igra z leseno žabico 2. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žabica še spančka / kot nagovor kaj pa jokaš, žabica mala 3. ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj; obešanka: na vratih visi žabica; vtakniti ključ v žabico / varnostna žabica 4. večkrat prepognjen papir z eksplozivno snovjo, ki ob vžigu odskakuje od tal in poka: pod nogami je pokala žabica 5. odboj vrženega kamna od vodne gladine: otroci mečejo kamne in štejejo žabice / metati, vreči žabico metati, vreči majhen, ploščat kamen, da se odbije, odbija od vodne gladine ● nar. govedo, ovca ima žabico bolezen, za katero je značilno napenjanje, zaprtje; nar. nasaditi žabice zajčke; zapeti žabico na nogavici zaponko z gumijastim jezičkom za držanje obutih dolgih nogavic; pog. zavesa visi na žabicah ščipalkah, zaponkah; ekspr. ne molči, pa če mu zapreš usta z žabico nikakor ne molči ◊ agr., gozd. hoditi z žabicami z enostavnimi derezami s štirimi zobmi za hojo po strmem svetu, travi; alp. žabica priprava, ki s čeljustmi stisne obremenjeno jekleno vrv, da se ne izmakne; etn. žabice igrača iz polovice orehove lupine, pokrite z napetim papirjem, ki pri kroženju po zraku daje kvakanju podobne glasove; lit. žabica med črkarsko pravdo metelčica; med., vet. žabica voden mehur na dnu ust; muz. žabica spodnji konec, držaj loka za godala; obrt. žabica element klekljane čipke, podoben drži nog žabe pred skokom; tisk. žabica iz sredine levo in desno poševno potekajoča guba, nastala zaradi slabega zgibanja pole ♪

   89.039 89.064 89.089 89.114 89.139 89.164 89.189 89.214 89.239 89.264  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA