Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (86.964-86.988)


  1.      zamegljeváti  -újem [mǝg] nedov. (á ȗ) 1. delati kaj nejasno, motno: pršenje vodometov je zamegljevalo ozračje; vroča para zamegljuje šipe 2. knjiž. delati, da se o čem ne more dobiti jasne, določene podobe: zamegljevati bistvene probleme; zamegljevati dejansko stanje ♪
  2.      zamehúriti  -im dov. (ú ȗ) pog. 1. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: čakajo na priložnost, da bi ga zamehurili; s tem zakonom so nas zamehurili; zamehuril se je s svojo nepremišljeno izjavo 2. aretirati, zapreti: zamehurili so ga zaradi kraje zamehúriti se biol. v neugodnih življenjskih razmerah se obdati s trdnim ovojem; encistirati se: pražival se zamehuri ♪
  3.      zaméjec  -jca m (ẹ̑) pripadnik slovenske narodne skupnosti, ki živi za državno mejo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko: kulturno, politično delovanje zamejcev; seminar slovenskega jezika za tujce in zamejce ● knjiž. v hotelu je več zamejcev kot domačih gostov tujcev, inozemcev ♪
  4.      zaméjen  -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na ozemlje, dežele za državno mejo: zamejne pokrajine / zamejni prebivalci / zamejni Slovenci zamejski Slovenci ● zastar. ukvarjati se z zamejno trgovino zunanjo trgovino; knjiž. brati razen domačih tudi zamejne časopise tuje, inozemske ♪
  5.      zamejeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določevati, označevati mejo česa: zamejevati njivo, travnik; zamejevati z mejniki / zamejevati področje delovanja 2. knjiž. določati razsežnost česa: gore zamejujejo kotlino / pravila vedenja zamejujejo človekovo svobodo ♪
  6.      zamejíti  -ím dov., zaméjil (ȋ í) določiti, označiti mejo česa: zamejiti parcelo; zamejiti z ograjo / zamejiti področje raziskave / časovno zamejiti pojav zamejèn -êna -o: predmet proučevanja je jasno zamejen; časovno zamejeno dogajanje v drami ♪
  7.      zaméjka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od zamejec: tekmovanje športnic zamejk ♪
  8.      zameketáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglasiti se z glasom me ali mekeke: koze v staji so zameketale 2. slabš. reči, povedati z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom: kaj bo, kaj bo, so zameketali ♪
  9.      zaména  -e ž (ẹ̑) 1. kar kaj zamenja: najti zameno za izgubljeni del; vzeti karto kot zameno za drugo karto / našel si je dobro zameno za prejšnjo službo // kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju: reševalci so čakali, da pride zamena; poiskal si je zameno za čas, ko bo na dopustu // redko izmena: vodja nočne zamene; dela v tretji zameni 2. zamenjava: zamena denarja / zamena zob pri otroku / pomagali so mu, v zameno pa jim je priskrbel stanovanje ♪
  10.      zamencáti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) ekspr. 1. narediti nekaj kratkih, sunkovitih gibov, zlasti z nogami: od zadrege zamencati; nestrpno zamencati / živčno zamencati z nogami 2. s kratkimi koraki iti, stopiti: zamencal je od mize proti vratom ● ekspr. mogoče, ne vem, je zamencala omahovaje, obotavljajoč se rekla ♪
  11.      zameníti  -ím in zaméniti -im dov., zaméni tudi zamêni; zaménil (ȋ í; ẹ̄) star. zamenjati: zameniti obleko za hrano / zameniti stražo / veselje je zamenila žalost / neznanca je pomotoma zamenil s sosedom ♪
  12.      zamenjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zamenjavo: zamenjalno blago ◊ mat. zamenjalna metoda (reševanja enačb) metoda, pri kateri se kak izraz nadomesti, zamenja z drugim ♪
  13.      zaménjati  tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz / kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo / v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata ● ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago ♪
  14.      zamenjáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zamenjati: a) zamenjava blaga za blago; zamenjava znamk; pogodba o zamenjavi stanovanja / nove knjige dobivajo tudi z zamenjavo / dati kaj v zamenjavo, za zamenjavo / trgovinska zamenjava med državama narašča menjava / narediti zamenjavo b) zamenjava traku pri pisalnem stroju / med tekmo je prišlo do več zamenjav c) zamenjava glasov v besedi č) opazovati zamenjavo straže d) zamenjave oseb v komediji ♦ mat. zamenjava enega algebrajskega izraza z drugim; medsebojna zamenjava spremenljivk 2. kar kaj zamenja: dobiti, poiskati zamenjavo za pokvarjeni del / za to tujo besedo nimamo ustrezne domače zamenjave // kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju: na bojišče so prišle zamenjave ♪
  15.      zamenjávanje  -a s (ȃ) glagolnik od zamenjavati: a) zamenjavanje obleke za hrano / zamenjavanje knjig b) redno čiščenje in zamenjavanje filtrov c) zamenjavanje igralcev č) zamenjavanje delavca na dopustu d) zamenjavanje bivališč / zamenjavanje zaposlitve e) zamenjavanje strupenih rastlin z užitnimi ♪
  16.      zamenjávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati dinarje v devize dajati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe ● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž ♪
  17.      zamenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjevati hrano za obutev / s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjevati elastiko // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: med igro trener zamenjuje igralce 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: kdo te zamenjuje pri stroju / zamenjuje delavca, ki je na dopustu nadomešča 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjevati skrivališča / zamenjevati hotele 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo; to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko / svobodo zamenjuje z anarhijo ♪
  18.      zamenljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da zamenjati: zamenljivi deli stroja / zamenljivi tekmovalci / osebe v tem romanu so si tako podobne, da so zlahka zamenljive ◊ ekon. zamenljivi denar denar, ki so ga denarni organi dolžni zamenjati za zlato; mat. zamenljive količine ♪
  19.      zaméra  -e ž (ẹ̑) 1. (trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: povzročiti zamero pri kom; pozabiti zamero; drobne, osebne zamere; stara, velika zamera / med njima ni bilo hujše zamere; z vsemi je v zameri; priti v zamero pri kom / kot vljudnostna fraza nasvidenje, pa brez zamere 2. v prislovni rabi, v zvezi brez zamere izraža vljudnost pri ugovarjanju, zavrnitvi: brez zamere, ampak tokrat nimate prav // izraža opravičilo: vsega je, brez zamere, kriva vaša trma // izraža začudenje, nejevoljo: brez zamere, ampak tega res ne razumem ● star. prositi zamere, za zamero opravičevati se za kaj; prositi odpuščanja za kaj; star. prosim za zamero, ampak kar je preveč, je preveč oprostite, ne zamerite; pog., ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej ♪
  20.      zamérčen  -čna -o prid. (ẹ̄) star. zamerljiv: sitna in zamerčna ženska ♪
  21.      zamériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. vzpostaviti do koga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: nikar ne zameri, ne smejem se tebi; nisem mu zameril, saj ni mislil nič hudega; če ga ne boš povabil, ti bo zameril; zameril sem vam, ker me niste obiskali; hitro zameri / on rad zameri je zamerljiv; hudo, zelo zameriti // sprejeti kaj kot neprimerno, žaljivo: vsako besedo zameri; če kaj zameri, tudi hitro odpusti; zameril jim je, da ga niso obvestili / kot vljudnostna fraza pa nikar kaj ne zamerite 2. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: ne zamerite, rad bi vas še nekaj vprašal; star. ne zamerite moji radovednosti, od kod prihajate b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: ne zamerite, to ne bo držalo; ne zameri, ampak vsega imam dovolj // izraža opravičilo: ne zamerite, če sem nekoliko pozen; ne zameri, nisem mislil tako hudo // izraža začudenje, nejevoljo: ne zamerite, tega pa res ne razumem; ne zameri, to je pa že preneumno zamériti se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: zameriti se sodelavcem, sosedu; vsem, pri vseh se je zameril // povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne ve, s čim se je tako zameril / kaj se ti je tako zamerilo, da ne prideš več na obisk; ekspr. šola se mu je dokončno zamerila; brezoseb. zamerilo se mu je, da ga zapostavljajo ♪
  22.      zamérjati  -am nedov. (ẹ́) sprejemati kaj kot neprimerno, žaljivo: vedno kaj zamerja; z ničimer ni pokazal, da nam zamerja nekdanje krivice / v članku politikom zamerja njihove napake očita zamérjati se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročati pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne bo se jim zamerjal po nepotrebnem ♪
  23.      zamérkati  -am dov. (ẹ́) nižje pog. opaziti: žena je spremembo takoj zamerkala zamérkati si zapomniti si: vsako stvar si dobro zamerka ♪
  24.      zamerljív  -a -o prid. (ȋ í) nav. ekspr. ki (rad) zameri: zamerljiv človek; ne bodi no tako zamerljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljívo prisl.: zamerljivo odgovoriti ♪
  25.      zamerljívec  -vca m (ȋ) ekspr. zamerljiv človek: vedeli so, da je zamerljivec ♪

   86.839 86.864 86.889 86.914 86.939 86.964 86.989 87.014 87.039 87.064  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA