Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (86.414-86.438)


  1.      zagodrnjáti  -ám dov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: ko je to slišal, je jezno zagodrnjal / zagodrnjala je nad njim, ker ni zaprl vrat za seboj 2. nerazločno, momljaje reči: v odgovor je samo nekaj zagodrnjal ♪
  2.      zagolčáti  -ím [u̯č] dov., zagólči; zagólčal (á í) 1. nerazločno, težko reči, povedati: starec je nekaj zamolklo zagolčal // nar. vzhodno reči, povedati: vsi so molčali, nihče ni zagolčal niti besede 2. oglasiti se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je zdaj pa zdaj zagolčal / slavec je zagolčal ♪
  3.      zagóltati  -am [u̯t] dov. (ọ́) ekspr. 1. hitro, hlastno večkrat zajeti zrak v usta, žrelo: ko je stisk okoli vratu popustil, je zagoltal 2. reči, spregovoriti z grlenim glasom: nekaj je zagoltal sam pri sebi / res je, je zagoltal ♪
  4.      zagólten  -tna -o [u̯t] prid. (ọ̄) star. trpek, neprijeten: ta snov daje vinu zagolten okus / zagoltna resnica ♪
  5.      zagomazéti  -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. začeti gomazeti: mravlje so zagomazele po listju; brezoseb. ob strelu je na trgu zagomazelo kakor v mravljišču 2. z dajalnikom gomazeč se pojaviti po telesu, delu telesa zaradi kakega doživetja, dogodka: ob tem prizoru so mu mravljinci zagomazeli po hrbtu; brezoseb. od groze mu je zagomazelo po vsem telesu / strah, prijetna toplota mu zagomazi po telesu ♪
  6.      zagòn  -ôna m (ȍ ó) 1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa // v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu 2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon 3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja 4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado ● knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja ♪
  7.      zagonéten  -tna -o prid., zagonétnejši (ẹ̑) knjiž. skrivnosten, nedoumljiv: zagoneten pojav; dekletova zagonetna izginitev / zagonetne sile narave / to je zagoneten človek / v temi je bilo slišati zagonetne glasove; zagoneten molk, pogled, smehljaj; njegovo vedenje je zagonetno / zagonetna naloga zapletena, težko razrešljiva zagonétno prisl.: zagonetno molčati; sam.: v njegovem ravnanju je nekaj zagonetnega ♪
  8.      zagonétka  -e ž (ẹ̑) knjiž. uganka: razrešiti zagonetko; zastaviti komu zagonetko / njegovo ravnanje je bilo za mnoge zagonetka / ta človek mi je zagonetka ♪
  9.      zagórčan  -a m (ọ̑) žarg. premog, ki se koplje v Zagorju: naročiti zagorčana; trboveljčan in zagorčan ♪
  10.      zagoréti  -ím dov., zagôrel (ẹ́ í) 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor // pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju // v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki ♪
  11.      zagorévati  -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti: na kresni večer so po gričih zagorevali kresovi / požari zagorevajo in ugašajo 2. drug za drugim z gorenjem začenjati dajati svetlobo: po grobovih so zagorevale sveče / v parku so zagorevale redke luči; nad zabaviščem so vso noč zagorevale bele in zelene rakete / ekspr. kresnice so ugašale in spet zagorevale 3. ekspr. začenjati močno sijati, žareti: nebo se temni, zvezde zagorevajo / na obzorju vstaja sonce in pokrajina zagoreva 4. ekspr. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v njej zagoreva ljubezen, strast / v očeh mu zagoreva ogenj, srd / boji, upori zagorevajo 5. dobivati rjavo barvo kože: kopalci so vse bolj zagorevali ♪
  12.      zagórje  -a s (ọ̑) redko svet za goro, gorovjem: vasi v zagorju ♪
  13.      zagotávljanje  -a s (á) glagolnik od zagotavljati: zagotavljanje prednosti pri nakupu zemljišč; zagotavljanje zaposlitve / zagotavljanje materiala za proizvodnjo; zagotavljanje osnovnih živil / njegovo zagotavljanje, da jo ljubi, je ni prepričalo ♪
  14.      zagotávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kdo kaj zagotovo ima, dobi: dokler nam prijatelji zagotavljajo denar, pomoč, ne bo težav / te zmage mu že zagotavljajo prvo mesto // delati, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči: z vojaki zagotavljati potnikom varno potovanje 2. s svojim obstajanjem, učinkovanjem delati, povzročati, da kaj zagotovo obstaja, se uresniči: policisti zagotavljajo javni red in mir / igralska zasedba zagotavlja dobro predstavo 3. izjavljati, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: mojster zagotavlja, da bo delo opravil; zagotavljal jim je, da ne laže / kmalu se vrnem, ji je zagotavljal / dov., ekspr., kot podkrepitev vse se bo dobro izteklo, zagotavljam ti zagotavljajóč -a -e: izdelek jim je prodal, zagotavljajoč, da je odličen ♪
  15.      zagotovílo  -a s (í) 1. izjava, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: zagotovilo, da je še vsega dovolj, jih je pomirilo; njegovim zagotovilom ne verjamem; pisno, ustno zagotovilo / dobiti zagotovilo, da bodo dela končana do roka 2. v povedni rabi kar zagotavlja izpolnitev kake obljube, dolžnosti: njegovo premoženje je zagotovilo, da bo denar vrnjen / znak svetovno znane tovarne je zagotovilo za kakovost izdelka / ustavna zagotovila z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine ♪
  16.      zagotovítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zagotoviti: zagotovitev ugodnejših pogojev za življenje / zagotovitev surovin za industrijo / kljub obljubam in zagotovitvam niso storili ničesar ♪
  17.      zagotovíti  -ím dov., zagotóvil (ȋ í) 1. narediti, da kdo kaj zagotovo ima, dobi: zagotoviti komu denar, hrano; zagotoviti strokovnjake za gradnjo; zagotoviti si dovoljenje, vstopnico / zagotoviti komu izobrazbo, zaposlitev // narediti, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči: zagotoviti komu prehod, vpliv; publ. z zmago so si zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi 2. s svojim obstajanjem, učinkovanjem narediti, povzročiti, da kaj zagotovo obstaja, se uresniči: denar je zagotovil ustanovi nemoteno delovanje; gospodarska in politična moč zagotovi samostojnost 3. izjaviti, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: zdravnik je zagotovil, da bolezen ni nevarna; zagotovil ji je, da se kmalu vrnejo / ekspr., kot podkrepitev slabo se bo končalo, to ti lahko zagotovim ● star. zagotoviti se za stara leta preskrbeti si, kar je potrebno zagotovljèn -êna -o: zagotovljeni dohodki; z ustavo zagotovljene pravice ♪
  18.      zagotóvo  in za gotóvo prisl. (ọ́) (prav) gotovo a) nav. ekspr.: takemu delu zagotovo ne bo kos; koga bo danes doletela sreča? Nekoga zagotovo / v povedni rabi zagotovo je, da bodo nekoč mladi prevzeli položaje in dolžnosti / to bom zagotovo končal do jutri; počakaj ga pred vrati, zagotovo pride b) v medmetni rabi: vrnila vam bo z obrestmi, zagotovo; jih boste pripeljali jutri? Da, zagotovo ♪
  19.      zagovarjálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) po ljudskem verovanju kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj: pomoč so iskali pri zagovarjalcih / zagovarjalec bolezni, kač ♪
  20.      zagovárjanje  -a s (ȃ) glagolnik od zagovarjati: materino zagovarjanje otroka / zagovarjanje obdolženca / spretno zagovarjanje stališč / zdraviti z zagovarjanjem; zagovarjanje bolezni ♪
  21.      zagovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. govoriti v korist koga, ki se negativno ocenjuje: kradel je, ti ga pa še zagovarjaš; matere rade zagovarjajo svoje otroke / zagovarjati koga pred kom; zagovarjati koga pred očitki // odvzemati, zmanjševati krivdo: morilca zagovarja znan odvetnik; zagovarjati koga pred sodiščem / zagovarjati se pred predstojnikom / pravno zagovarjati ♦ jur. zagovarjati obdolženca, obtoženca 2. dokazovati pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovarjati drugačne metode dela; v razpravi so se zagovarjala različna stališča / zagovarjati moderne smeri v umetnosti 3. šol. pred komisijo dokazovati pravilnost trditev, navedenih v strokovnem, znanstvenem delu, navadno za dosego določenega naslova: zagovarjati disertacijo, diplomsko nalogo; uspešno zagovarjati seminarsko nalogo 4. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način a) zdraviti: zagovarjati bolno živino / zagovarjati bolezen, oteklino, urok / zagovarjati komu proti strupenemu piku b) odpravljati, odvračati kaj: zagovarjati sušo, točo c) jemati komu ali čemu določeno lastnost: zagovarjati strupene kače; zagovarjati strup č) dajati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovarjati koga, da bi postal zvest ♪
  22.      zagovéden  -dna -o prid. (ẹ̄) slabš. neroden, surov: zagoveden človek; ne bodi tako zagoveden / zagovedno vedenje / kot psovka govedo zagovedno zagovédno prisl.: zagovedno se vesti ♪
  23.      zagovédnež  -a m (ẹ̑) slabš. neroden, surov človek: fant je pravi zagovednež ♪
  24.      zagóvor  -a m (ọ̑) govor, izjava, s katerim se kdo ali kaj zagovarja, zagovori: a) zagovor je trajal eno uro; pripraviti se na zagovor; zagovor pred sodiščem; imeti pravico do zagovora / povedati kaj v zagovor koga / napisati, sestaviti zagovor / izpodbijati zagovor / pravni zagovor / zagovor obtoženca b) zagovor dela, naloge pred komisijo; zagovor disertacije c) po ljudskem verovanju: zdraviti z zagovori; zagovor bolnika, otekline; zagovor zoper kačji pik / izgovarjati zagovor ● knjiž. napisati zagovor kratek sestavek za knjižnim besedilom, ki govori o njem in njegovem piscu ♪
  25.      zagóvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zagovor: zagovorni govor odvetnika / zagovorne besede proti izvinu ♪

   86.289 86.314 86.339 86.364 86.389 86.414 86.439 86.464 86.489 86.514  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA