Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (85.739-85.763)


  1.      vzgibávati  -am nedov. (ȃ) 1. povzročati, delati, da se kaj premika sem in tja: veter je vzgibaval zavese / vzgibavati premražene prste // povzročati, delati, da kaj valovi: burja je vzgibavala morje; veter vzgibava travo 2. spravljati v (živahnejšo) dejavnost: s predstavami iz večjih mest so vzgibavali domače gledališko življenje; pren. glasba mu je vzgibavala misli in dušo ♪
  2.      vzgibljáj  -a m (ȃ) knjiž. gib, zlasti malo zaznaven, rahel: v opoldanski pripeki ni bilo niti najrahlejšega vzgibljaja zraka / vzgibljaji veselja na obrazu ♪
  3.      vzgláven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vzglavje: vzglavna končnica / vzglavna blazina blazina za pod glavo ♪
  4.      vzglávje  -a s (ȃ) 1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava: bolnica počiva na visokem vzglavju; ob vzglavju postelje je stala nočna omarica / bedeti pri otrokovem vzglavju 2. kar se da pod glavo, navadno blazina: zrahljati vzglavje; pod vzglavjem je imela ključe; mehko, nizko vzglavje / narediti si vzglavje iz slame; za vzglavje si podložiti sklenjene roke ● knjiž. vzglavje njive zgornji del; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi ♪
  5.      vzglávnica  -e ž (ȃ) blazina (za pod glavo): opiral se je na visoko naložene vzglavnice ♪
  6.      vzglávnik  -a m (ȃ) 1. blazina (za pod glavo): zrahljati vzglavnik; pernat, visok vzglavnik; prevleka za vzglavnik 2. nar. večje poleno, panj: vzglavnik je gorel dva dni; skladovnica vzglavnikov 3. avt. naslonjalo na avtomobilskem sedežu za oporo glave in tilnika: varnostni pasovi in vzglavniki ♪
  7.      vzglèd  vzgléda m (ȅ ẹ́) 1. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: njegov vzgled je bil stric; biti komu vzgled / pogosto so ga dajali drugim fantom za vzgled, redko v vzgled; vse življenje si je postavljala mater za vzgled 2. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: bil je vzgled skromnega človeka; njegovo ravnanje je vzgled tovarištva 3. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema; zgled: vzgajati mlade z dobrimi vzgledi / s takim pisanjem je tisk dajal slab vzgled; njegovo gospodarjenje je bilo za vzgled vsem sosedom 4. knjiž. primer, zgled: navesti nekaj vzgledov za obravnavano zakonitost ♪
  8.      vzgléden  -dna -o prid., vzglédnejši (ẹ́ ẹ̄) zgleden: bil je vzgleden dijak ♪
  9.      vzglédnik  -a m (ẹ̑) star. vzornik: posnemati vzglednika ♪
  10.      vzgója  -e ž (ọ̑) 1. duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka: ukvarjati se z vzgojo mladine; dosledna, napačna, stroga zgoja; pomen domače vzgoje; vzgoja in izobraževanje / družbena, družinska vzgoja; državljanska vzgoja ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov; estetska, moralna, socialna, verska vzgoja; spolna, zdravstvena vzgoja; iron. ta ima pa (dobro) vzgojo slabo je vzgojen, grdo se vede 2. načrtno razvijanje določenih sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgoja strokovnjakov / filmska, glasbena, likovna, tehnična vzgoja; prometna vzgoja 3. načrtno ukvarjanje z rastlinami ali živalmi, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgoja novih sort / pravilna vzgoja krošnje ◊ agr. stebričasta vzgoja dreves pri kateri imajo drevesa vse veje enako dolge; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti ♪
  11.      vzgójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzgojo: vzgojni cilji; vzgojne metode; vzgojno sredstvo; učno-vzgojni proces / imeti vzgojne težave / tako ravnanje ni vzgojno / vzgojni film; vzgojni ukrep / vzgojni zavod; vzgojna posvetovalnica; vzgojno-varstvena organizacija [VVO] organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok ◊ jur. vzgojni zavod zavod za mladoletnike, ki so storili lažja kazniva dejanja; lit. vzgojni roman roman, ki upodablja vzgojo, razvoj junakovega značaja, osebnosti; ped. vzgojna kazen kazen, ki učinkuje, deluje tako, da se kaznovani poboljša; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov vzgójno prisl.: socialno in vzgojno ogroženi otroci; vzgojno problematični mladi ljudje ♦ ped. vzgojno zanemarjen otrok otrok, ki je zaradi neugodnega socialnega okolja, zlasti družinskega, zaostal v duševnem razvoju ♪
  12.      vzgojeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) zastar. vzgojitelj: vzgojevalci mladine ♪
  13.      vzgojeválen  -lna -o prid. (ȃ) zastar. vzgojen: vzgojevalni pripomočki / vzgojevalni in izobraževalni cilji ♪
  14.      vzgojeválnica  -e ž (ȃ) zastar. vzgojna ustanova: šole, gluhonemnice in druge vzgojevalnice ♪
  15.      vzgojeváti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. vzgajati: poučevati in vzgojevati / vzgojevati sadno drevje ♪
  16.      vzgojílo  -a s (í) knjiž. vzgojni pripomoček, vzgojno sredstvo: razstava učil, vzgojil in otroških risb ♪
  17.      vzgojítelj  -a m (ȋ) kdor se (poklicno) ukvarja z vzgojo: postati vzgojitelj; starši in vzgojitelji / domski vzgojitelj v dijaškem domu, vzgojnem zavodu; naravni vzgojitelji starši; poklicni vzgojitelj / oče je bil svojim otrokom strog vzgojitelj / nagrajen je bil vzgojitelj nove vrste vrtnic ♪
  18.      vzgojíteljica  -e ž (ȋ) ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vzgojo: nekaj let je bila vzgojiteljica v internatu; delo vzgojiteljic v otroških vrtcih; učiteljica in vzgojiteljica / mati je otrokom prva vzgojiteljica ♪
  19.      vzgojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od vzgojiti: vzgojitev boljših vrst rastlin ♪
  20.      vzgojíti  -ím dov., vzgójil (ȋ í) 1. duhovno in značajsko izoblikovati, zlasti otroka: šola jih ni vzgojila za življenje; dobro, strogo vzgojiti / trudila sta se, da bi otroke vzgojila v poštene ljudi 2. načrtno razviti določene sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgojiti kmetijske strokovnjake; vzgojil si je nadaljevalca svojega dela / pevsko, umetniško vzgojiti / z uprizarjanjem zahtevnih del so vzgojili okus gledalcev 3. z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi doseči, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgojiti novo sorto pšenice / vzgojiti mladiče vzgojèn -êna -o: lepo vzgojen otrok; vzgojena rastlina; bila je vzgojena v mestu ♪
  21.      vzgojljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da vzgojiti: vzgojljiv otrok; biti težko vzgojljiv ♪
  22.      vzgójnik  -a m (ọ̑) zastar. vzgojitelj: vzgojnik veliko generacij učencev ♪
  23.      vzgojnína  -e ž (ȋ) zastar. vzdrževalnina za otroka: otroci so po očetovi nesreči dobivali vzgojnino ♪
  24.      vzgòn  vzgôna m (ȍ ó) 1. sila, ki deluje na telo v tekočini ali plinu v smeri navzgor: zaradi vzgona je telo v vodi lažje; delovanje vzgona / vzgon letalskega krila 2. knjiž. teženje dvigniti se na višjo stopnjo: izgorevati v ustvarjalnem vzgonu; človek brez vzgona / vzgon k sreči, svobodi / vzgon srca ♪
  25.      vzgoréti  -ím dov., vzgôrel (ẹ́ í) knjiž. zagoreti: na hribu je vzgorela grmada / ob srečanju z njo mu oči vzgorijo / jeza mu vzgori v očeh ♪

   85.614 85.639 85.664 85.689 85.714 85.739 85.764 85.789 85.814 85.839  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA