Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (85.014-85.038)



  1.      vojno...  ali vôjno... prvi del zloženk (ó) nanašajoč se na vojno: vojnomornariški, vojnopošten, vojnozgodovinski
  2.      vôjnopráven  -vna -o prid. (ó-ā) nanašajoč se na vojno pravo: vojnopravne pogodbe / vojnopravni pojmi
  3.      vójvoda  -e tudi -a m (ọ̑) v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od markiza: biti, postati vojvoda // zgod., zlasti v fevdalizmu vladar posamezne dežele ali samostojne države: določiti, izbrati vojvodo; ustoličevanje koroških vojvod ◊ etn. (romarski) vojvoda vodja romarjev
  4.      vójvodina  -e ž (ọ̑) zgod., zlasti v fevdalizmu dežela ali samostojna država, ki ji vlada vojvoda: germanska vojvodina / vojvodina Kranjska
  5.      vójvodov  -a -o (ọ̑) pridevnik od vojvoda: vojvodov spremljevalec
  6.      vokabulár  -ja m (á) knjiž., redko slovar: izdati vokabular
  7.      vokál  -a m () 1. lingv. samoglasnik: dolžina vokalov / ozki, široki vokal 2. muz. vokalna glasba: vokal in instrumental / skladba za vokal in kitaro glas
  8.      vokálen  -lna -o prid. () 1. lingv. samoglasniški: vokalni sistem jezika / vokalna redukcija 2. nanašajoč se na pevski glas: nastop vokalnega ansambla; vokalni koncert / vokalna glasba
  9.      vokalizácija  -e ž (á) glagolnik od vokalizirati: jasna vokalizacija / vokalizacija glasu l ♦ adm. simbolno označevanje samoglasnikov v stenografiji
  10.      vokalízem  -zma m () lingv. sistem samoglasnikov: nenaglašeni vokalizem // nauk o tem
  11.      vokalizírati  -am dov. in nedov. () knjiž. izgovoriti samoglasnike pri petju, govoru: razločno vokalizirati vokalizírati se lingv. postati iz soglasnika, zlasti zvočnika, samoglasnik: l se vokalizira // postati iz polglasnika sprednji ali zadnji samoglasnik
  12.      vókativ  -a m (ọ̑) lingv. sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora, zvalnik: vokativ je enak nominativu
  13.      vòl  vôla [vo] m, im. mn. vôli stil. volóvi, rod. mn. vôlov in volóv, daj. mn. vôlom stil. volém, tož. mn. vôle stil. vôli, mest. mn. vôlih tudi voléh, or. mn. vôli in volmí ( ó) 1. skopljen samec goveda, ki se goji zlasti zaradi vprege in mesa: vol muka; gnati, pasti, vpreči vole; orati, voziti z voli; lisast, rdečkast vol; ima mirne, poslušne vole; pitan, težek vol; par volov; delati, garati kot vol zelo veliko, naporno in vztrajno; tepsti koga kot vola zelo močno in neusmiljeno; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno / peči, vrteti vola na ražnju ∙ ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; s parom volov me ne spraviš tja v kmečkem okolju sploh ne; pog. to je žganje za vola ubit(i) zelo močno; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol 2. slabš. neumen, nedomiseln človek: ti si vol; s takim volom se ne da pogovarjati
  14.      volán 1 -a m () krmilo, zlasti pri motornem vozilu: obračati, preprijeti volan; zasukati, zavrteti volan v desno; volan avtomobila, traktorja / zakleniti volan ∙ ekspr. prepustiti volan sopotniku vožnjo vozila z volanom; ekspr. za volanom je bila ženska vozila je; ekspr. dvajset let sedeti za volanom biti (poklicni) voznikaer. volan delu nesklenjenega obroča podoben del krmilne naprave velikih letal; šport. volan boba
  15.      volán 2 -a m () nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke, naborek: prišiti volane na krilo; zavese z volani
  16.      volána  -e ž () nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke, naborek: bluza, krilo z volano, volanami / plisirana volana
  17.      volánček  -čka m () manjšalnica od volan, naborek: prišiti volančke; obleka z volančki
  18.      volánica  -e ž () manjšalnica od volana: z volanicami okrašeno krilo
  19.      volapik  tudi volapük -a [-pík] m () umeten jezik na osnovi angleščine in sestavin nemščine, francoščine in latinščine: govoriti volapik, v volapiku; volapik in esperanto
  20.      volár  -ja m (á) kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem volov: volar žene vole na pašo; hlapec volar // star. volovski prekupčevalec: na sejmu so volarji kupili, prodali vse vole ◊ astr. Volar ozvezdje severne nebesne polute, vidno na večernem nebu spomladi
  21.      volčíca  -e [č] ž (í) 1. volkulja: volčica je skotila pet mladičev; volk in volčica 2. volčja mladička: volčiči in volčice 3. slabš. krvoločna, neusmiljena ali požrešna, pohlepna ženska: ta ženska je prava volčica
  22.      volčìč  -íča [č] m ( í) 1. manjšalnica od volk: od nekod se je pritepel volčič; volkulja z volčiči 2. nar. vnetje vimena: krava je pred telitvijo dobila volčič / volčič na vimenu // vnetje sploh: volčič na gobcu, parkljih 3. nar. strupena gozdna rastlina z zvončastimi cveti; bunika
  23.      volčín  -a [č] m () bot. grmičasta rastlina s cevasto podaljšanimi, dišečimi belimi, rožnatimi ali rumenkasto zelenimi cveti in koščičastimi plodovi, Daphne: vejica volčina / Blagajev volčin; dišeči, navadni volčin
  24.      volčína  -e [č] ž (í) 1. volčja koža: biti oblečen v volčino 2. volčje meso: jesti volčino 3. volčji brlog: volkulja ne lovi blizu volčine
  25.      volčják  -a [č] m (á) nemški ovčar: čistokrvni volčjak; lajanje volčjaka / nemški volčjak; pes volčjak ● nar. tam raste volčjak volčja češnjalov. irski volčjak največji hrt, uporabljan nekdaj za lov na volkove, medvede, jelene

   84.889 84.914 84.939 84.964 84.989 85.014 85.039 85.064 85.089 85.114  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA