Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (84.514-84.538)


  1.      víhrica  -e ž (ȋ) viharček: vihrica se je polegla ● nar. v vihrici je pozabila zapreti vrata v naglici ♪
  2.      víhrn  -a -o prid. (ȋ) redko viharen: vihrno morje / vihrn sneg od viharja nanesen ● redko včasih je bil bolj vihrn vihrav ♪
  3.      vihrovít  -a -o prid. (ȋ) redko viharen: začel se je vihrovit april / vihrovito vreme ♪
  4.      vihtênje  -a s (é) glagolnik od vihteti: vihtenje palice v roki / celodnevno vihtenje sekire ga je utrudilo ♪
  5.      vihtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. držeč v roki premikati kaj v velikih lokih: sedel je v sedlu in vihtel bič; vihteti korobač, palico; ukaje je vihtel klobuk nad glavo / otroci so vihteli zastavice mahali z njimi 2. zamahovati pri delu s čim: z lahkoto je vihtel kladivo; vihteti kramp, sekiro; ritmično vihteti cepce // ekspr. opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: cel dan je vihtel kramp in lopato; zna vihteti koso kositi; vihteti pero pisati, pisateljevati ● ekspr. vihteti kadilnico komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ekspr. vihteti orožje proti komu groziti mu vihtéti se z odrivanjem spravljati se na kaj: vihteti se na konja / vihtela sta se s skale na skalo skakala sta vihtèč -éča -e: vihteč ruto v slovo, je tekla za vlakom ♪
  6.      vihtíti  -ím nedov. (ȋ í) star. vihteti: vihtiti šibo v roki / dobro zna vihtiti meč ♪
  7.      víja  medm. (ȋ) pri izštevanju izraža pripravljanje na izločitev ob predpredzadnji osebi: ... štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, ven ♪
  8.      vijáča  -e ž (á) nar. dolenjsko 1. vihar: sredi popoldneva se je začela huda vijača 2. naglica: saj ni potrebna taka vijača, bomo že naredili ♪
  9.      vijáček  -čka m (á) manjšalnica od vijak: vijaček se je izgubil; odviti, priviti vijaček ∙ ekspr. mi smo le drobni vijački v stroju nepomembni deli skupnosti ♪
  10.      vijáčen  -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na vijak: vijačni navoj, utor; vijačna glava / vijačni ključ; vijačna matica ◊ fiz. vijačna vzmet; geom. vijačna ploskev ploskev, ki jo popiše črta, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice; navt. vijačni pogon pogon, pri katerem daje ladji potisno silo ladijski vijak; rad. vijačna antena antena v obliki vijačnice; strojn. vijačno kolo kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku; (vijačno) vreteno palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela; teh. vijačni mehanizem; vijačno dvigalo dvigalo z (vijačnim) vretenom vijáčno prisl.: vijačno zavit ♪
  11.      vijáčenje  -a s (ā) 1. glagolnik od vijačiti: loviti sulce z vijačenjem 2. pritrjevanje, povezovanje z vijakom, vijaki: vijačenje okvira; vijačenje in varjenje ♪
  12.      vijáčiti  -im nedov. (á ȃ) rib. loviti ribe tako, da se vržena vaba vleče k sebi z navijanjem vrvice na (ribiško) kolesce: muhariti in vijačiti vijáčiti se knjiž. viti, zvijati se podobno navoju pri vijaku: figure se vrtijo in vijačijo ♪
  13.      vijáčnica  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, ki jo dela točka, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice: narisati vijačnico / gibanje po vijačnici / desna, leva vijačnica 2. kar je po obliki podobno tej krivulji: zviti žico v vijačnico / grelna vijačnica ◊ muz. del glave z izvrtinami za vijake pri godalih in nekaterih brenkalih; rib. ribiška palica za lov z vijačenjem ♪
  14.      viják  -a m (á) 1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili; izviti, priviti vijak; pritrditi z vijakom; jeklen, lesen, medeninast vijak; glava, navoji vijaka; tovarna vijakov; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake ∙ publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov 2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel; vijak ventilatorja; list vijaka; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak ◊ grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; muz. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; diferenčni vijak ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev ♪
  15.      vijákar  -ja m (ȃ) knjiž., redko helikopter: ponesrečenca so odpeljali z vijakarjem ♪
  16.      vijákov  -a -o prid. (á) nanašajoč se na vijak: vijakova glava / vijakov list ♪
  17.      víja vája vèn  [vǝn] prisl. (ȋ-á-ǝ̏) ekspr. izraža, da je dejanje brez cilja, smisla: živeti vija vaja ven ● ekspr. z njim je vija vaja ven končano, opravljeno ♪
  18.      víja vája vèn  [vǝn] medm. (ȋ-á-ǝ̏) pri izštevanju izraža pripravljanje na izločitev: vija vaja ven, ti ne loviš ● vija vaja ven, je zaklical in zavihtel klobuk končano ♪
  19.      víjavica  -e ž (ȋ) zastar. vihar: vijavica je ponehala / snežna vijavica ♪
  20.      vijeglávka  -e ž (ȃ) zool. ptica sivo rjave barve s črnimi progami, ki preplašena vije z glavo, Jynx torquilla: detli in vijeglavke ♪
  21.      vijóla  -e ž (ọ̑) zastar. vijolica: trobentice in vijole ♪
  22.      vijólica  -e ž (ọ̑) divje rastoča ali vrtna rastlina s somernimi vijoličastimi, belimi, modrimi cveti: trgati vijolice; podariti šopek vijolic; skromna kot vijolica ♦ bot. dišeča vijolica vrtna rastlina z navadno temno vijoličastimi, močno dišečimi cveti, Viola odorata; divja vijolica rastlina z rumenkasto belimi ali vijoličasto pisanimi cveti, Viola tricolor; dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora; vrtn. afriška vijolica sanpavlija ♪
  23.      vijóličen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vijolico: vijolični listi; vijolični vonj / vijolični parfum // vijoličast: vijolična barva ♦ rel. vijolična barva v bogoslužju simbol resnosti, spokornosti vijólično prisl.: vijolično pobarvati / piše se narazen ali skupaj vijolično moder ali vijoličnomoder ♪
  24.      vijúga  -e ž (ú) neenakomerno kriva črta: narisati vijugo; okrasne vijuge; vijuga in cikcak // ekspr. kar je po obliki podobno taki črti: reka dela vijuge; vijuga dima / teči v vijugah; pot se v ostrih vijugah vzpenja čez prelaz ♦ anat. možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; lingv. vijuga grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju; tilda; šport. vijuga obvezni lik umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec z vsako nogo en krog in pol ♪
  25.      vijúganje  -a s (ū) glagolnik od vijugati: kroženje in vijuganje letal / reka se v rahlem vijuganju izgublja med drevjem ♦ šport. vožnja na smučeh, pri kateri si sledi več zaporednih zavojev v levo in desno ♪

   84.389 84.414 84.439 84.464 84.489 84.514 84.539 84.564 84.589 84.614  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA