Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (8.314-8.338)


  1.      svojevŕsten  -tna -o prid., svojevŕstnejši (ȓ) ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih: njen mož je svojevrsten človek / svojevrstna lepota; svojevrstno mišljenje / živi svojevrstno življenje / to je ena najsvojevrstnejših novel; ta zgradba je svojevrstno delo svojevŕstno prisl.: svojevrstno zgrajen grad ♪
  2.      svojevŕstnež  -a m (ȓ) ekspr. svojevrsten človek: imeli so ga za svojevrstneža ♪
  3.      svojevŕstnost  -i ž (ȓ) lastnost, značilnost svojevrstnega: svojevrstnost človeka / svojevrstnost ustvarjanja; svojevrstnost v obliki, razvoju / narodna svojevrstnost; pisatelj je hotel dokazati našo svojevrstnost in samobitnost / ekspr. pozna življenje v vsej njegovi svojevrstnosti ♪
  4.      svojílen  -lna -o prid. (ȋ) lingv. ki izraža svojino ali pripadnost: svojilni pridevnik, zaimek; svojilni rodilnik; povratni svojilni zaimek zaimek, ki zamenjuje osebni svojilni zaimek, ko gre za svojino osebka ♪
  5.      svojína  -e ž (í) knjiž. 1. last, lastnina: prilastiti si tujo svojino / v povedni rabi: posestvo je zdaj svojina vseh bratov in sester; z oslabljenim pomenom ta hiša je družbena svojina ∙ knjiž. njegove pesmi so svojina vsega naroda pozna, ceni jih ves narod 2. lastnost, značilnost: marljivost je njegova glavna svojina ♪
  6.      svojíti si  -ím si nedov. (ȋ í) knjiž. lastiti si: svojiti si tuje premoženje / svojiti si pravico do odločanja ∙ knjiž. svoji si sodbo o tem vprašanju zdi se mu, da more, ima pravico presojati to vprašanje ♪
  7.      svôjost  -i ž (ó) knjiž. 1. posebnost, drugačnost koga, česa, glede na ljudi, stvari iste vrste: njegova svojost jo privlači; svojost oblačenja / pogrkovanje je njihova družinska svojost značilnost; razčlenjevanje osebnosti in njenih svojosti posebnih lastnosti / ima to svojost, da takoj spozna človeka posebno lastnost, sposobnost 2. neodvisnost, samostojnost: ozemlje je končno dobilo svojost ♪
  8.      svójski  -a -o prid. (ọ̄) knjiž. 1. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: roža svojskega vonja / to je bila svojska oblika protesta; svojska zamisel / zavzema svojsko mesto v literaturi posebno; svojsko pojmovanje izvirno, samostojno / svojski stil / delo razodeva svojskega pisatelja 2. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: pisal je svojski jezik; pokrajino opisuje na svojski način / svojske lastnosti otroka / vsem je svojsko to, da ljubijo naravo ● zastar. to je naredil sam, iz svojskih nagibov iz svojih, lastnih; zastar. ta človek mu je v marsičem svojski podoben, enak svójsko prisl.: svojsko živeti ♪
  9.      svójskost  -i ž (ọ̄) knjiž. lastnost, značilnost svojskega: svojskost oblike / svojskost njegovih doživetij posebnost / prav v tem je svojskost umetnika / glavna svojskost romana značilnost / svojskosti otrokove duševnosti ● zastar. boj za svojskost za neodvisnost, samostojnost ♪
  10.      svójstven  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: svojstven izbor; svojstvena izpoved / to je bilo svojstveno doživetje posebno / je eden najzanimivejših in svojstvenih pisateljev 2. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: to je tisto, kar je zanje svojstveno svójstveno prisl.: svojstveno doživljati svet ♪
  11.      svójstvenost  -i ž (ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost svojstvenega: svojstvenost izpovedi / svojstvenost doživetja posebnost / svojstvenost sloga / svojstvenost otrokove duševnosti ♪
  12.      svójstvo  -a s (ọ̑) star. 1. lastnost: delavnost je njegovo glavno svojstvo; njeno slabo svojstvo je, da ne zna molčati / prirojena svojstva // značilnost: to je svojstvo našega jezika 2. sposobnost, zmožnost: duševna in telesna svojstva učenca ● zastar. zamenjal ga bo v svojstvu poveljnika kot poveljnik ♪
  13.      svójta  -e ž (ọ̑) zastar. rodbina, sorodniki: ob rojstnem dnevu starega očeta se je zbrala vsa svojta ● zastar. to je naredila razbojniška svojta drhal, svojat ♪
  14.      svóra  -e ž (ọ̑) močnejši drog, ki povezuje sprednji in zadnji del voza; sora: popraviti, skrajšati svoro / peljati se na svori ◊ les. železna priprava s čeljustma za stiskanje, privijanje ♪
  15.      svórnik  -a m (ọ̑) 1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza; sornik: vtakniti svornik / svornik pri vozu 2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik: svornik je obrabljen; svornik v batu motorja 3. grad. jeklen debelejši vijak z glavo in matico za vezanje dveh, navadno lesenih gradbenih elementov: vgraditi svornik; zvrtati luknje za svornik ♪
  16.      svŕha  -e ž (r̄) zastar. namen: doseči uspeh je njegova glavna svrha / zbiranje kamnin v učne, znanstvene svrhe / uvajati nove postopke v svrho povečanja produktivnosti za povečanje ♪
  17.      svŕšnica  -e ž (ȓ) zastar. pelerina: nositi široko črno svršnico ♪
  18.      svŕšnik  -a m (ȓ) zastar. površnik: bil je v sivem svršniku ♪
  19.      svŕž  -í ž (ȓ) zastar. stržen, sredica: bezgova svrž ● zastar. s svrži se je usul sneg z veje ♪
  20.      swíng  -a [svi-] m (ȋ) muz. jazz od leta 1930 do 1945, za katerega je značilna ritmično-melodična napetost zaradi razlike med osnovnim in spreminjajočim se ritmom izvajanja: poslušati swing; razvoj jazza od prvih začetkov do swinga // ples v tem ritmu: plesati swing ♪
  21.      šábes  -a m (ȃ) pri judih sobota: praznovati šabes ♪
  22.      šabésa  -e ž (ẹ̑) 1. osvežujoča pijača, navadno iz bezgovega cvetja, limoninega soka, vode in sladkorja: narediti šabeso 2. nekdaj osvežujoča brezalkoholna pijača v steklenici, ki se odpre s pokom ob pritisku na okrogel steklen zamašek: piti šabeso ♪
  23.      šabéso  -a m (ẹ̑) nekdaj šabesa: mrzel šabeso; kozarec šabesa ♪
  24.      šablóna  -e ž (ọ̑) 1. priprava, ki omogoča večkratno izdelovanje predmeta, stvari z natančnim posnemanjem vzorca: izdelati šablono; odrezati šipo po šabloni; lesena šablona / pleskarska šablona; šablona za pisanje 2. nav. ekspr. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec: izogibati se šablonam / pri razčlenjevanju dela je bilo čutiti šablono; teorija ustreza splošnim šablonam / zasliševanja so potekala po šabloni; ta roman je pisan po šabloni ♪
  25.      šablónar  -ja m (ọ̑) 1. delavec, ki dela s šablono: zaposlen je kot šablonar 2. publ. kdor se natančno, togo drži ustaljenih oblik česa: iz teh izkušenj bi se lahko tudi šablonarji kaj naučili ♪

   8.189 8.214 8.239 8.264 8.289 8.314 8.339 8.364 8.389 8.414  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA