Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (73.814-73.838)


  1.      pozunánjenje  -a s (ȃ) glagolnik od pozunanjiti: pozunanjenje čustev; pozunanjenje in obubožanje gledališča ♪
  2.      pozunánjiti  -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti, da postane kaj zunanje, neosebno: ženske vloge je avtor zelo poudaril in pozunanjil pozunánjiti se postati plitev, usmerjen v zunanji svet: v teh letih se je zelo pozunanjil pozunánjen -a -o: pozunanjen človek; pozunanjeni svet ♪
  3.      pozvačín  -a m (ȋ) nar. prekmursko moški, ki vabi na gostijo ob poroki: pozvačin že hodi po vasi; pozvačin, ves okrašen in z zvonci na nogah, je plesal in vriskal ♪
  4.      pozvánec  -nca m (á) knjiž. kdor je poklican, pozvan: pozvanci so morali čakati, da pridejo na vrsto ♪
  5.      pozvánjanje  -a s (ā) glagolnik od pozvanjati: zbudilo ga je pozvanjanje zvonov / pozvanjanje kravjih zvoncev / pozvanjanje kovancev; pozvanjanje s ključi ♪
  6.      pozvánjati  -am nedov. (ā) 1. v presledkih zvoniti: zvon pozvanja / ekspr. k hudi uri pozvanja zvoni // večkrat pozvoniti: kar naprej je pozvanjala služabnici 2. dajati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: kozarci pozvanjajo na mizi / pozvanjati z ostrogami 3. knjiž. majati, migati: sedela je in pozvanjala z glavo / beli cveti pozvanjajo v vetru ● ekspr. v glavi mu je ves čas pozvanjala misel nanjo ves čas je mislil nanjo pozvanjajóč -a -e: pozvanjajoča drobnica ♪
  7.      pozváti  -zôvem dov., pozvál (á ó) 1. javno izraziti željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozvati k stavki, uporu; pozvati na boj, delo, odpor; prebivalce so pozvali, naj se udeležijo množičnega zborovanja / pozvati učence k disciplini; pozval jih je k večji prizadevnosti 2. izraziti zahtevo po a) navadno s prislovnim določilom prisotnosti na kakem mestu: pozvati na sodišče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga je pozvalo za pričo / pozvati koga na dvoboj / pozvati koga na pomoč poklicati ● zastar. pozvati zdravnika poklicati; zastar. prijazno jih je pozval v hišo povabil pozván -a -o: pozvani so bili k uporu; pozvan je bil v drug kraj; biti pozvan za pričo ♪
  8.      pozveríniti  -im dov. (í ȋ) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti zveri: maščevalnost je ljudi pozverinila; v vojni se človek pozverini pozverínjen -a -o: pozverinjeni ljudje ♪
  9.      pozvončkljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. narahlo pozvoniti: od časa do časa je pozvončkljal ♪
  10.      pozvoníti  -ím dov., pozvónil (ȋ í) 1. krajši čas zvoniti: stekel je po stopnicah in pozvonil; ko je bil v zvoniku, je še malo pozvonil / dvakrat pozvoniti; na dolgo pozvoniti 2. z zvonjenjem sporočiti, naznaniti: pozvonil je pomočnici; pozvoniti k zajtrku; če boš kaj želel, pa pozvoni; brezoseb. pozvonilo je za konec odmora 3. dati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: pozvonil je telefon ♪
  11.      požágati  -am dov. (ȃ) z žaganjem podreti: požagati drevo; vse smreke so požagali // z žaganjem odstraniti: požagati veje požágan -a -o: požagano drevje ♪
  12.      požalováti  -újem dov. (á ȗ) krajši čas žalovati: kdaj pa kdaj je požaloval za bratom, ki je padel // star. potožiti, potarnati: tako življenje me torej čaka tu, je požaloval novi učitelj ♪
  13.      požár  -a m (ȃ) 1. ogenj, ki povzroča škodo, uničuje: požar nastane, se širi, ekspr. izbruhne; požar je uničil, zajel hišo in gospodarsko poslopje; gasiti, omejiti požar; požar je povzročila strela; nasilje se je širilo kot požar / gozdni požar / kot opozorilo nevarnost požara ∙ ekspr. zanetiti svetovni, vojni požar svetovno vojno, vojno 2. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: požar ljubezni, strasti ♪
  14.      požáren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na požar: požarna škoda; predpisi o požarni varnosti / požarni hidrant; hiša je zavarovana s požarnim zidom; požarna lestev lestev, pritrjena na zidu za zasilno reševanje; požarna zavesa v gledališču / star. požarna bramba gasilsko društvo ♦ gozd. požarni pas del zemljišča vzdolž česa, navadno železniške proge, za zavarovanje pred požarom, širjenjem požara požárno prisl.: požarno ogrožen prostor ♪
  15.      požarévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. večkrat zažareti: luči požarevajo / na prstih ji požarevajo briljanti ♪
  16.      požárni  -ega m (ȃ) voj. vojak, ki čuva enega ali več prostorov, kadar drugi spijo ali so odsotni: požarni je na hodniku ♪
  17.      požebráti  -ám dov. (á ȃ) 1. ekspr. hitro in enolično pomoliti: malo je požebrala in vstala / požebrati očenaš 2. nar. koroško pomoliti: po kosilu so požebrali in odšli na delo ♪
  18.      požégnati  -am dov. (ẹ́) pog. blagosloviti: duhovnik jih je požegnal / po stari šegi je hišo požegnal / bog te požegnaj za to besedo ∙ pog., ekspr. ko je sklepe požegnal še sekretar, so se zadovoljni razšli jih potrdil, soglašal z njimi; pog., ekspr. naj pijejo, bog jim požegnaj privoščim jim požégnan -a -o: požegnan kruh; z molitvijo in solzami požegnan ♪
  19.      požêlek  -lka m (ȇ) knjiž., redko želja: imeti posebne poželke ♪
  20.      poželênje  -a s (é) velika želja po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželenje mineva, se prebuja, raste; imeti, obvladati, utešiti poželenje; spolno, ekspr. meseno poželenje; strastno poželenje; poželenje in naslada / od poželenja so se jim iskrile oči ∙ ekspr. vredna je poželenja je privlačna, zapeljiva ♪
  21.      poželéti  -ím dov., požêlel; poželèn tudi poželjèn (ẹ́ í) začutiti, imeti veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželeti žensko; zelo ga je poželela; poželeti (si) sadja; vsega imajo, kar si poželijo ● ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; star. lahko bi mu poželel vesele praznike zaželel, voščil ♪
  22.      požêljen  -jna -o prid. (é) knjiž. zaželen, primeren: taka oblast je bila zanje zelo poželjna / njen rod je odbijal poželjne snubce požêljno prisl. poželjivo: poželjno je gledal te dobrote ♪
  23.      poželjív  -a -o prid. (ȋ í) ki čuti, ima veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželjiv moški; je zelo poželjiva // ki vsebuje, izraža tako željo: poželjiv pogled; imeti poželjive misli / poželjivi prsti so segli po sadju poželjívo prisl.: poželjivo gledati ♪
  24.      poželjívec  -vca m (ȋ) knjiž., ekspr. poželjiv človek: bil je znan poželjivec ♪
  25.      požerúh  -a m (ū) 1. slabš. kdor (rad) veliko jé: biti velik požeruh; trebušast požeruh / ta žival je velik požeruh / kot psovka požeruh požrešni 2. slabš. lakomen, pohlepen človek: ta požeruh bi hotel imeti vso dediščino 3. nar. požiralnik, ponor: Zemlja je začela kipeti v vedno večjem krogu in na obronkih so slinili novorojeni požeruhi (Prežihov) ♪

   73.689 73.714 73.739 73.764 73.789 73.814 73.839 73.864 73.889 73.914  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA